Razgledi in razmisleki

Ob jubileju Slovenske matice, najstarejše slovenske znanstvene in kulturne ustanove in druge najstarejše slovenske založbe, je Vlado Motnikar v studio povabil Aleša Gabriča, predsednika Slovenske matice in Ignacijo Fridl Jarc, tajnico-urednico. Pogovor o namenu in pomenu naše male akademije, kot so jo ljubkovalno imenovali v 19. stoletju, ki pa dan danes prireja znanstvena srečanja in posvetovanja o najrazličnejših problemih slovenske kulture in družbe ter skrbi za izdajo znanstvenih, filozofskih in leposlovnih knjig.

Ob jubileju Slovenske matice, najstarejše slovenske znanstvene in kulturne ustanove in druge najstarejše slovenske založbe, je Vlado Motnikar v studio povabil Aleša Gabriča, predsednika Slovenske matice in Ignacijo Fridl Jarc, tajnico-urednico. Pogovor o namenu in pomenu naše male akademije, kot so jo ljubkovalno imenovali v 19. stoletju, ki pa dan danes prireja znanstvena srečanja in posvetovanja o najrazličnejših problemih slovenske kulture in družbe ter skrbi za izdajo znanstvenih, filozofskih in leposlovnih knjig.

Ob jubileju Slovenske matice, najstarejše slovenske znanstvene in kulturne ustanove in druge najstarejše slovenske založbe, je Vlado Motnikar v studio povabil Aleša Gabriča, predsednika Slovenske matice in Ignacijo Fridl Jarc, tajnico-urednico. Pogovor o namenu in pomenu naše male akademije, kot so jo ljubkovalno imenovali v 19. stoletju, ki pa dan danes prireja znanstvena srečanja in posvetovanja o najrazličnejših problemih slovenske kulture in družbe ter skrbi za izdajo znanstvenih, filozofskih in leposlovnih knjig.

Med filmskimi festivali, ki sodijo med najbizarnejše, je Mednarodni filmski festival v Pjongjangu v Severni Koreji. Leta 2018 ga je obiskal nemški režiser Martin Hans Schmitt in ustvaril animirani dokumentarni film z naslovom Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu. Njegovo delo je kritika režima, saj prikazuje urejeno fasado življenja v totalitarni državi, v kateri so vsi srečni.

Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko.

Ton in montaža David Lap.

V življenju – in s filmom ni nič drugače – se zgodijo presenečenja in zahtevne preizkušnje, ki jih človek – s pomočjo bližnjih – lahko premaga. Snemanje dokumentarnega filma Cent’anni o partnerjevi zmagi nad smrtonosno boleznijo, levkemijo, se je prevesilo v odkrivanje nezaceljenih ran dolgoletnega partnerskega odnosa, je povedala režiserka Maja Doroteja Prelog, gostja oddaje Razgledi in razmisleki. Njen celovečerni dokumentarec Cent’anni oziroma Sto let, ki bo na filmskem festivalu v Trstu doživel svetovno premiero, je med ustvarjanjem sam od sebe zavil v nepričakovano smer: namesto načrtovanega prikaza veličastnega zmagoslavja človekovega duha nad telesom in boleznijo gledalec tako vstopi v univerzalno in hkrati intimno izkušnjo, ki je skupna ljudem v dolgotrajnih in predanih partnerskih zvezah. Potlačena čustva, zamere in nezaceljene rane prej ali slej privrejo na dan in nič drugače ni v filmu Cent’anni. Z Majo Dorotejo Prelog se je pogovarjal Urban Tarman.

Na fotografiji: Blaž Murn in Maja Doroteja Prelog v filmu Cent'anni (2024); vir fotografije BSF in SFC.

Gitta Sereny je po več kot 70 urah pogovorov s Franzem Stanglom, ki je med drugo svetovno vojno vodil uničevalni taborišči Sobibor in Treblinka, napisala knjigo Pot v temo. Delo biografinje, zgodovinarke in preiskovalne novinarke je ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig o holokavstu. Ob njeni izdaji v slovenskem jeziku (Beletrina) smo se s prevajalcem Markom Košanom pogovarjali, kako je avtorici v düsseldorfskem preiskovalnem zaporu uspelo doseči zaupanje Stangla, da se ji je razkril kot povsem običajen človek, ki je utelešal pojem Hanne Arendt o banalnosti zla.

Vir foto: Beletrina

Janina Kos je uveljavljena prevajalka iz francoščine in španščine. V njenem opusu najdemo več kot dvajset prevedenih knjig, večinoma romanov najvidnejših sodobnih francoskih pisateljev, kot so Hervé Le Tellier, Maylis de Kérangal ali Yasmina Reza. Vmes najdemo dela dokumentarne literature, kot je na primer knjiga Žvižgači Florence Hartmann in tudi poezije Luisa Chavesa in Raúla Zorite. Za prevod romana Anomalija Hervéja Le Tellierja), Goncourtovega nagrajenca, je dobila Janina Kos lani Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine.

Anomalija je privlačno, zanimivo branje o nenavadnem dogodku, anomaliji v vesoljnem redu, ki zamaje življenje 243. potnikov na letalu iz Pariza v New York. V besedilu najdemo številne osebe, različne žanre, pogoste navedke iz drugih besedil, saj si je Hervé Le Tellier kot je sam povedal, roman zamislil kot večplastni pisateljski izziv. Je namreč predsednik društva OULIPO. Člani si prizadevajo ustvariti dela z uporabo omejenih tehnik pisanja in s tem doseči poseben učinek. Le Tellierju je to uspelo, saj je roman Anomalija preveden v več kot 40 jezikov in je velika uspešnica. Na Slovenskem ima za zanimivo bralsko izkušnjo zasluge Janina Kos.

Konec novembra je Ljubljano obiskal francoski pisatelj Etienne de Montety, dobitnik Velike nagrade za roman Francoske Akademije za roman Velika preizkušnja. Prevedel ga je Jaroslav Skrušny, izšel je lani pri založbi Družina. Avtor se v besedilu ukvarja z žgočimi težavami sodobne francoske družbe, povod za pisanje pa je bil uboj katoliškega duhovnika Jacquesa Hamela leta 2016, napadla sta ga mlada islamska skrajneža. Kot pravi Etienne de Montety, je "cilj skrajnih islamistov pridobiti ljudi in jih spreobrniti."

V romanu Montety opiše pet glavnih oseb: katoliškega duhovnika, muslimanska fanta, policaja vietnamskih korenin in katoliško redovnico ter se skuša poglobiti v njihov notranji svet ter poiskati vzroke za njihova dejanja.

Foto: Andrej Sekulović

Nizozemec Wouter Jansen ima na Dunaju svojo distribucijsko hišo, osredotočeno na umetniške produkcije, animacije, tudi kratkometražne. O njegovem delu, ki predstavlja manj glamuzoren, zato pa izjemno pomemben del verige filmskega ustvarjanja, se je z njim pogovarjala Tesa Drev Juh.

Prevode je bral Igor Velše, za zvok in montažo je poskrbela Mirta Berlan.

Od poletja okrog poslopja Drame SNG v Ljubljani intenzivno potekajo arheološka izkopavanja. Z arheološkega najdišča ob Drami so v Arheološki center MGML doslej sprejeli okrog pet ton gradiva - pri tem gre tako za gradbeni material kot za ostanke posod, amfore, živalske kosti ter različne drobne predmete – izkopavanja pa še potekajo. Z dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico kustodiata za arheologijo pri Muzeju in galerijah mesta Ljubljane smo se pogovarjali o Emoni, njenem začetku in koncu pa tudi o arheoloških izkopavanjih tega rimskega mesta skozi čas.

Ton in montaža Klara Otorepec.

Foto: Emonska hiša / Andrej Peunik / MGML

https://mgml.si/sl/mestni-muzej/razstave/263/arheoloski-park-emona/