Razgledi in razmisleki

Ob osamosvojitvi Slovenije skoraj ni bilo prevodov slovenske literature v tuje jezike, z izjemo južnoslovanskih jezikov. Po petnajstih letih je bilo letno prevedenih sedemdeset knjig, do danes pa je število naraslo na dvesto. V zadnjih petih letih je po številu prevodov nemščina celo prehitela južnoslovanske jezike. Kakšno je ozadje te presenetljive rasti? Kakšne spretnosti potrebuje založnik, da poveča prodajo avtorskih pravic v tujino? In ne nazadnje, kako pomembna je vloga Slovenije kot častne gostje Frankfurtskega knjižnega sejma pri tem? O tem se je za oddajo Razgledi in razmisleki v slovenskem paviljonu na sejmu v Frankfurtu Matej Juh pogovarjal s Senjo Požar, ki je od leta 2016 pristojna za področje prodaje avtorskih pravic v tujino za Mladinsko knjigo, Petro Kavčič, ki opravlja enako delo za založbo Beletrina, s Petro Hardt, ki se je veliko let ukvarjala s tem področjem pri založbi Suhrkamp in Renato Zamida, nekdanjo direktorico JAK-a, ki je na sejmu povezovala pogovor z naslovom Uspešni primeri promocije slovenske književnosti v nemško govorečem okolju.

Lale Gül je mlada nizozemska pisateljica turškega rodu; v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom pripoveduje in razmišlja o svojem odraščanju v konservativni, verni družini. Opisuje dilemo dekleta, ki se je uprlo muslimanski vzgoji, kar je v družini povzročilo nepopravljiv razkol. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Lale Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj. Ob njenem obisku v Ljubljani se je z Lale Gül pogovarjala Petra Meterc.

Ton in montaža Robert Markoč,

bere Mateja Perpar.

Foto: posnetek zaslona iz intervjuja z Lale Gül

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Lale_G%C3%BCl_in_2021_(cropped).png

https://www.youtube.com/watch?v=8EDMQB82hOQ

Hervé Le Tellier je šestinšestdesetletni francoski pisatelj in lingvist, avtor več kot dvajsetih proznih del, večinoma romanov in zbirk kratkih zgodb. Je predsednik skupine za potencialno književnost Oulipo (ulipó), kar ni zanemarljivo za njegovo pisanje. Prav o izzivih, ki si jih pri ustvarjanju sam postavlja, je namreč govoril v intervjuju s Tadejo Krečič Scholten. Hervé Le Tellier je bil leta 2020 dobitnik Goncourtove nagrade za roman Anomalija, ki ga imamo v slovenskem prevodu Janine Kos. To je najprestižnejša francoska nagrada za književnost. Hervé Le Tellier je nedavno obiskal Ljubljano in nastopil pred polno Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma. Roman Anomalija pa so za svojo Goncourtovo nagrado izbrali tudi študenti francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dan po nastopu v Cankarjevem domu si je pisatelj vzel čas tudi za poslušalce Razgledov in razmislekov.

Letošnjega nagrajenca Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojenega madžarskega pesnika, pisatelja, dramatika in esejista Otta Tolnaia, v slovenščini poznamo po dveh knjigah: po pesnitvi Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu in izboru poezije Kratki rezi v prevodu Gabriele Gaál. Poglavitne značilnosti njegovih del so osredotočenost na podrobnosti, nizanje asociacij in naključij ter prepletanje realnega in fantastičnega sveta. In prav tako se je razvijal tudi pogovor Vlada Motnikarja z njim; intervju se je sproti spreminjal v nazorno predstavitev literarnega postopka.

Švicarsko pesnico in pisateljico madžarskega in slovenskega rodu Ilmo Rakusa slovenski bralci poznajo po poetični avtobiografiji Morje modro moje ter pesniških zbirkah Črta čez vse in Proti strahu. Pri Beletrini je zdaj izšla dvojezična zbirka pesmi Impressum: Upočasnjena svetloba. Izbor pesmi iz zadnjih dveh zbirk je v slovenski jezik prevedla Amalija Maček. Pesnica je Slovenijo obiskala kot častna gostja festivala Dnevi poezije in vina. Z njo se je pogovarjala Tina Poglajen.

Bralka Ana Bohte,

tonski mojster Vojko Kokot.

Foto: Ilma Rakusa, Fokus Lyrik 2019, Frankfurt (Kritzolina)

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ilma_Rakusa_bei_Fokus_Lyrik_2019_01.jpg

Med častnimi gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil tudi Eugenijus Ališanka, eden bolj prepoznavnih in prevajanih sodobnih litovskih pesnikov. Ob tem je v prevodu Klemna Piska izšla zbirka Če, ki prinaša avtorjev izbor pesmi iz treh pesniških zbirk in spremni poetični esej. Če je za Ališankovo zgodnejše ustvarjanje značilen predvsem abstrakten izraz, četrta zbirka Iz nenapisanih zgodb, ki jo prav tako lahko beremo v slovenščini, označuje poetični obrat h konkretnejši poeziji, ki je le na videz lahkotno igriva.

Avtor oddaje Sašo Puljarević,

bralec Aleksander Golja,

ton in montaža Vojko Kokot.

Foto:

Heike Huslage-Koch: Eugenijus Ališanka na knjižnem sejmu v Leipzigu 2017

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Eugenijus_Ali%C5%A1anka_Leipziger_Buchmesse_2017.jpg

V art kino mreži je na ogled novi film makedonske cineastke Teone Strugar Mitevske Najsrečnejši človek na svetu. Film (pri produkciji je sodelovala tudi slovenska hiša Vertigo) je posnet po resnični izkušnji scenaristke Elme Tataragić. Ta je spoznala človeka, ki je med vojno v Bosni v Sarajevu kot ostrostrelec streljal nanjo. Film s to izjemno težko vsebino pa je vseeno poln črnega humorja.

Z režiserko Teono Strugar Mitevsko se je pogovarjala Tesa Drev Juh, brala je Lidija Hartman, ton in montaža Vito Plavčak.

Avtor fotografije: Martin Kraft

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:MJK_34357_Teona_Strugar_Mitevska_%28Berlinale_2019%29.jpg

Cees Nooteboom, eden osrednjih nizozemskih pisateljev, je zadnjega julija dopolnil devetdeset let. Vsestranski besedni ustvarjalec: prozaist, pesnik, potopisec in novinar, je preje več prestižnih nagrad, leta 2009 tudi najpomembnejšo nagrado nizozemske književnosti, Prijs der Nederlandse Letteren, njegove knjige so prevedene v več kot dvajset jezikov, tudi v slovenščino. Leta 2016 je Cees Nooteboom obiskal Slovenijo, bil je gost festivala Fabula, Literature sveta. Takrat je izšla njegova knjiga Raj, izgubljeni, pred mikrofon ga je povabila Tadeja Krečič.

V Delavsko svetovalnico se vsak dan po pomoč zatečejo številne delavke in delavci, ki se pri svojem delu soočajo s kršenjem pravic. Ivan Mitrevski, ki je nekaj časa z Delavsko svetovalnico sodeloval kot prostovoljec, je v stripu Nevidna življenja zbral in ilustriral več ko sto zgodb, ki jih je slišal, in čeprav gre najpogosteje za tragične primere, mu je uspelo ohraniti precej humorno noto. Strip po besedah avtorja opozarja na epidemijo prekarnosti, ki pa ni težava posameznika, temveč družbe ter kot takšna zahteva družbene rešitve. Z Ivanom Mitrevskim se je pogovarjal Sašo Puljarević.

Strip Ivana Mitrevskega Nevidna življenja je izšel v samozaložbi.

Gledališče, glasba in ples so umetniške zvrsti, ki jih v svojem programu predstavlja mednarodni festival Mittelfest. Ta že več kot 30 let poteka v mestu Čedad v italijanski Furlaniji - Julijski krajini in spodbuja umetniški dialog med mnogimi državami, tudi s Slovenijo, saj naši umetniki že od samega začetka sodelujejo v programu festivala, povezal pa se je tudi z Evropsko prestolnico kulture, ki jo bosta čez dve leti gostili obe Gorici. Letošnji Mittelfest je usmeril pozornost v preteklost in k prvemu umetniškemu vodji … toda z močnim zavedanjem sedanjosti. V oddaji Razgledi in razmisleki se je Aleksandra Saška Gruden o tem pogovarjala z umetniškim vodjem Mittelfesta Giacomom Pedinijem ter nekaterimi sodelujočimi ustvarjalci.

Bereta Maja Moll in Renato Horvat, tehnična izvedba Maks Pust in Mirta Berlan.

Na fotografiji: Čedad

Ewgohl, https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Cividale_in_panoramic.jpg