Razgledi in razmisleki

Slavenka Drakulić, ena najpomembnejših hrvaških publicistk in pisateljic, je nedavno v Ljubljani predstavila prevod svoje knjige Nevidna ženska in druge zgodbe. V njej obravnava intimni svet staranja, v središču katerega je spet žensko telo. Zbirko, avtoričino že deseto delo, ki ga lahko beremo v slovenščini, je prevedla Mateja Komel Snoj. S Slavenko Drakulić se je ob tej priložnosti pogovarjal Sašo Puljarević.

Foto: Luka Dakskobler / BoBo

Nedavno je pri založbi KUD Logos izšla prva knjiga Adélie Prado v slovenščini z naslovom Razbijanje srca v prevodu Barbare Juršič. Oseminosemdesetletna brazilska pesnica in pisateljica se je šele pri štiridesetih letih odločila, da objavi svoje pesmi in ko so prišle so v roke pesniku Carlosu Drummondu de Andradeju, je napisal v časopisni kolumni, da je »gospodinji iz Minas Gerais pesmi narekoval sam sveti Frančišek«. Danes velja Adélia Prado za eno najizvirnejših in najboljših brazilskih pesnic. O njej in njenem ustvarjanju se Tadeja Krečič pogovarja s prevajalko Barbaro Juršič, ki je trenutno tudi direktorica Tehniškega muzeja Slovenije.

Branko Cestnik, pisatelj in duhovnik, zadnje čase izjemno veliko piše. Nedavno je predstavil novi roman Pogovori z njo, isto letnico: 2022, pa ima tudi roman Šesti pečat. Pred njima je napisal Sonce Petovione, knjigo, ki je bila med kandidatkami za nagrado kresnik. Ta dva romana zajetna romana – vsak ima več kot pet sto strani – sta prva dva dela trilogije, ki nastaja pod prsti Branka Cestnika, se pravi, da je tretji že v delu. Oba se posvečata prihodu krščanstva na Ptuj, kar je v književnosti tako rekoč neobdelana tema in zato svojevrsten novum, obe knjigi pa sta bogat vir zgodovinskih podatkov in različnih referenc. 12. januarja je Branko Cestnik nastopil na predstavitvi knjig z diskusijo Inštituta za patristične študije Victorianum na Teološki fakulteti v Ljubljani in je o teh dveh romanih ter o Viktorinu Ptujskem, grškem škofu, teologu, cerkvenem pisatelju, mučencu, cerkvenem učitelju in svetniku. Rodil se je okoli leta 250, umrl je 2. novembra leta 303. Viktorin Ptujski velja za prvega latinskega eksegeta Svetega pisma, poleg tega velja tudi za prvega pisatelja iz današnjega slovenskega ozemlja. Branko Cestnik je najprej razložil, kako se je sploh odločil za pisanje prvega romana.

Cristian Mungiu je eden od prvih in najpomembnejših predstavnikov t.i. romunskega novega vala. Za svoj film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je leta 2007 prejel zlato palmo v Cannesu, prvo za romunski film. V Cannesu in na drugih festivalih so s prestižnimi nagradami ovenčali tudi njegova filma Daleč za griči in Matura. Mungiu je Ljubljano obiskal ob slovenski premieri svojega filma MRI, pod katerega se podpisuje kot scenarist, režiser in producent. V vseh teh vlogah je rad, ker mu zagotovijo, da bo imel pri odločanju toliko svobode, da bo film res njegov, torej avtorski. Pogovor je posnela Tesa Drev Juh.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

V nemški prestolnici te dni poteka 73. mednarodni filmski festival in v oddaji Razgledi in razmisleki tokrat gostimo režiserko z zlatim medvedom nagrajenega filma z lanskega dogodka. Alcarràs je ime vasice v zahodni Kataloniji, pa tudi zmagovalnega filma lanskega Berlinala. Igrani film je španska režiserka Carla Simón posnela v maniri observacijskega dokumentarca in ga postavila v okolje, v katerem je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. V sodelovanju in boju z njo se tamkajšnji kmetje preživljajo nešteto generacij. Toda odslej bo drugače: filmska družina Solé mora zapustiti svojo posest, saj bodo na njej postavili bolj dobičkonosne sončne elektrarne. Sodobni simbol »zelenega prehoda« in »čiste energije« za družino Solé pomeni nenadno izgubo vira preživljanja, v film pa vnese dodatno kompleksnost. Pred družino Solé sta zadnje poletje obiranja breskev in negotova prihodnost.

Na fotografiji: režiserka Carla Simón

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Carla_Sim%C3%B3n-67545.jpg

Čeprav se vlada pri svojem ukinjanju, ustanavljanju in združevanju muzejev sklicuje na stroko, so do besede doslej prišli večinoma strokovnjaki, ki podpirajo vladno odločitev o združitvi Muzeja osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije v nov muzej. V tokratnih Razgledih in razmislekih bomo v pogovoru z dr. Markom Štepcem, muzejskim svetnikom in vodjo kustosov v Muzeju novejše zgodovine predstavili drugačna strokovna stališča. Za izjavo pa smo prosili tudi Jano Babšek, predsednico Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, ki je s še dvema strokovnima združenjema podprl vladno odločitev o ustanovitvi novega muzeja.

Foto: https://www.muzej-nz.si/

Še preden je propadel poskus interpelacije je Miha Žorž gostil doktorico Asto Vrečko, ministrico za kulturo Republike Slovenije. Pogovarjala sta se o trenutnem stanju slovenske kulture, o velikih projektih, ki so pred nami, na primer gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, dotaknila pa sta se tudi aktualnih in neprijetnih tem od združitve Muzeja osamosvojitve z Muzejem novejše zgodovine do afere Fotopub.

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek.

Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / Miha Fras

Kratka Radijska igra - Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost - Portretna študija dramaturga in prevajalca Boruta Trekmana

Pred dnevi je umrl Borut Trekman, dramaturg in prevajalec, ki je pomembno soustvarjal slovensko radijsko igro.

S svojim teoretičnim delom se je posvečal vprašanjem radijske dramaturgije in raziskovanju njenega zgodovinskega razvoja. Poleg dramaturškega je zelo pomembno tudi njegovo prevajalsko delo. Ta njegova skoraj neločljiva dvojna ustvarjalna vloga je botrovala impozantnemu opusu. Arhiv Radia Slovenija namreč danes hrani skoraj 600 radijskih iger in drugih oddaj, pri katerih je bil dramaturg, 90 iger, ki jih je prevedel, in 50 iger, pri katerih je podpisal režijo. V tokratne Razglede in razmisleke smo zato uvrstili portretno miniaturo Boruta Trekmana z naslovom Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost. Leta 2015 jo je kot Kratko radijsko igro pripravil režiser Klemen Markovčič, ki se je s portretirancem tudi pogovarjal.

Oddajo sta sooblikovala tonski mojster Nejc Zupančič in bralec Igor Velše.

V oddaji so bili uporabljeni odlomki iz radijskih iger Garou – Garou Marcela Aymeja in Hellmuta von Cubeja; Osebna izkaznica van Badebouma Michela Deona; Lumpacij vagabundus ali Zanikrna trojica Johanna Nepomuka Nestroya; Direktor Primoža Kozaka; Smrt Jamesa Deana Alfreda Anderscha; Dolgi pohod Gerta Hofmanna; Magnetofonski trakovi Alfonsa Sastra; Slušna igra 1 Petra Handkeja in Maturantska naloga Sonje Grizila - pri katerih je bil portretiranec dramaturg ali prevajalec.

Produkcija Uredništva igranega programa.

Na fotografiji: Borut Trekman l. 2007

Foto: Tina Kosec/Bobo

Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar.

Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.