Portugalska pesnica Ana Luísa Amaral je avtorica 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, prejemnica številnih portugalskih in mednarodnih literarnih nagrad. Je profesorica za angleške in ameriške književnosti na Univerzi v Portu in ugledna prevajalka, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem ženskega, identitete in telesa v književnosti. Pred dvema tednoma je bila ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina in ob tej priložnosti je v slovenščini v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je pogovarjal Vlado Motnikar.

Pri založbi Beletrina je izšel roman Tujka italijanske pisateljice Claudie Durastanti. Prevedla ga je Vera Troha. Gre za njeno prvo avtobiografsko delo, ki pripoveduje nenavadno zgodbo njenega otroštva in odraščanja. Rodila se je v nekonvencionalni družini: njena starša sta bila gluhonema, a je nista nikoli naučila uporabljati znakovnega jezika. Sprva je odraščala kot italijanska priseljenka v hrupnem New Yorku. Ko je bila še otrok, se je mati ločila od očeta in jo nepričakovano odpeljala v Basilicato - reven predel na jugu Italije. Če se v Združenih državah Amerike ni uspela dobro naučiti angleščine, je bila zdaj vržena v jezikovno okolje, ki ga ni poznala in kjer so govorili zanjo popolnoma novo italijansko narečje. A ves ta jezikovni kaos, kot mu sama pravi, ni zatrl njene radovednosti. Izkoristila je svobodo jezikovnih norm, v kateri je odraščala, in se izmojstrila tako v italijanščini kot v angleščini. Danes je njen avtorski glas drzen, prepoznaven in vpliven. Roman Tujka je edinstven zato, ker v njem neposredno predstavi svoje življenje prav z brezkompromisnim jezikom, ki je skozi leta nastajal. Claudia Durastanti je bila gostja letošnjega festivala Fabula, z njo se je pogovarjala Ivana Zajc.

V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je še vedno na ogled razstava La Doctora, življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju, namenjena doktorici Branislavi Sušnik, znanstvenici, etnologinji, antropologinji, etnolingvistki, muzealki, profesorici, ki se je več desetletij posvečala raziskovanju življenja in jezikov staroselcev v Paragvaju. Rodila se je leta 1920 v Medvodah, študirala v Ljubljani, na Dunaju in v Rimu, po vojni je emigrirala v Južno Ameriko. V Asunciónu, glavnem mestu Paragvaja, kjer so eno izmed ulic poimenovali po njej, je dolgo vodila Etnografski muzej Andresa Barbera. Dobila je paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti. Razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju, pripravljeno ob stoti obletnici njenega rojstva, je zasnovala antropologinja in docentka na Primorski univerzi dr. Marija Mojca Terčelj.

Ponovitev pogovora z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je letos dopolnil 70 let. Atxaga velja za enega najboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem leta 2017, ko je obiskal Slovenijo, tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla.

Ob 70-letnici baskovskega pisatelja

Ponovitev pogovora z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je letos dopolnil 70 let. Atxaga velja za enega najboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem leta 2017, ko je obiskal Slovenijo, tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla.

Francoski pisatelj Pierre Lemaître je letos aprila dopolnil 70 let. V arhivu hranimo dragocen pogovor z njim; leta 2014, ko je bil gost 46. srečanja pisateljev PEN na Bledu, se je z njim pogovarjala Tadeja Krečič. Pogovor je nastal kmalu po izidu romana Na svidenje tam zgoraj, za katerega je Lemaître prejel prestižno Goncourtovo nagrado. V slovenščino je delo prevedel Matej Leskovar.

Letos slavi 80-let argentinska pisateljica slovenskih korenin Vlady Kociancich, ki sodi v vrh sodobne latinskoameriške književnosti. Rodila se je v Buenos Airesu leta 1941, doslej je napisala številne romane, eseje in zbirke kratkih zgodb, za katere je prejela več literarnih nagrad.

Dr. Aída Nadi Gambetta Chuk z mehiške Avtonomne univerze Puebla je o delih Vlady Kociancich med drugim zapisala, da v njih izstopajo predvsem njen talent za umetnost pripovedovanja, prečiščen slog ter izjemna fantastična domišljija.

V slovenščino imamo preveden njen roman Plitvine strahu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru, ki ga je z Vlady Kociancich leta 2013 pripravil Andrej Rot.

Letos mineva 90 let od rojstva španskega pisatelja Juana Goytisola. Rodil se je leta 1931, umrl pa leta 2017.

Prvo knjigo je izdal leta 1954. Pred Francovo diktaturo se je umaknil v Francijo, v domačo Španijo se je vrnil po diktatorjevi smrti. Izdal je več kot petindvajset romanov, pisal je tudi eseje. Juan Goytisolo sodi med najpomembnejše sodobne evropske pisatelje; za svoje delo je prejel več uglednih literarnih nagrad. Spomin na življenje, ustvarjanje in razmišljanje Juana Goytisola bomo oživili z današnjo oddajo Razgledi in razmisleki, v kateri boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem leta 2014, ko je obiskal Ljubljano, pripravil Andrej Rot.

Na 56. Borštnikovem srečanju v Mariboru je bil v soboto, 26. junija, v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča pripravljeno omizje o dramatiki Stanka Majcna in njenem uprizoritvenem potencialu. Pogovor je vodila novinarka časnika Večer Melita Forstnerič Hajnšek, njeni gostje pa so bili pesnik Andrej Brvar, teatrolog Krištof Jacek Kozak s Primorske univerze in dramatik, pesnik, esejist Denis Poniž. Pogovor je spremljala Tadeja Krečič in pripravila izbor poudarkov iz pogovora.

Tanja Tuma je nova predsednica slovenskega centra Pen, je pa tudi pisateljica in nekdanja založnica. Nedavno je napisala roman o prvem sodobnem slovenskem založniku Lavoslavu Schwentnerju, ki je živel med letoma 1865 in 1952 in ga še danes pomnimo kot človeka, ki je izdal številna dela slovenske moderne, predvsem Cankarjeva. Staša Grahek se je s Tanjo Tuma pogovarjala predvsem o Schwentnerju - pa tudi o romanu, katerega osrednji lik je.

Na fotografiji: Tanja Tuma; avtorica: Katja Mihurko.

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Tanja_Tuma.jpg

Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je kino tako priljubljen, je, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in zvesto občinstvo. Drugi razlog je, da je obisk kina pogosto velik družinski dogodek. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta in potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden v družbi ali z družino ogledajo nove filme, je v pogovoru za Radio Slovenija povedal indijski režiser Riteš Batra, ki je več kot polovico življenja preživel v ZDA, kjer je študiral in se priučil filmske obrti. Riteš Batra se podpisuje pod režijo štirih celovečercev in Fotograf je njegov zadnji film.

Fotograf je romantično-komična drama, postavljena je v sodobni Mumbaj. Gospodovalna babica priganja svojega vnuka, ki je že globoko v srednjih letih, k poroki preden bo prepozno.

Fotograf bo poleti na sporedu izbranih kinematogrov Art kino mreže. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato navzoč tako v lokalnih kinih kot na spletu. Z režiserjem Ritešem Batro se je pogovarjal Urban Tarman

"Obiskovanje kina sodi v družabno življenje in je pogosto velik družinski dogodek. Zato je velik del bollywoodskih filmov namenjenih družinski zabavi," pravi režiser filma Fotograf Riteš Batra

Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je kino tako priljubljen, je, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj. Vsaka izmed njih ima svojo industrijo in zvesto občinstvo. Drugi razlog je, da je obisk kina pogosto velik družinski dogodek. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta in potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden v družbi ali z družino ogledajo nove filme, je v pogovoru za Radio Slovenija povedal indijski režiser Riteš Batra, ki je več kot polovico življenja preživel v ZDA, kjer je študiral in se priučil filmske obrti. Riteš Batra se podpisuje pod režijo štirih celovečercev in njegov zadnji film je Fotograf.

Fotograf je romantično-komična drama, postavljena v sodobni Mumbaj. Gospodovalna babica priganja svojega vnuka, ki je že globoko v srednjih letih, k poroki, preden bo prepozno.
Fotograf bo poleti na sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato navzoč tako v lokalnih kinih kot na spletu. Z režiserjem Ritešem Batro se je pogovarjal Urban Tarman.