Razgledi in razmisleki

V ZDA živeča latvijska režiserka Signe Baumane je navdušila že s svojim avtobiografskim celovečernim filmom Kamenje v mojih žepih (predstavljen je bil tudi na Animateki); v njem ob pomoči vizualnih metafor obravnava duševno zdravje žensk, odkrito govori tudi o depresiji. Njen novi celovečerni film Moja romanca z zakonom nadaljuje črnohumorno seciranje ženskih življenj v patriarhalni družbi, pripoveduje o fantaziji in realnosti zakonske zveze, kot jo je avtorica doživela sama. Signe Baumane se je Tini Poglajen oglasila iz svojega studia v newyorškem Brooklynu.

Odlomek iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (Cankarjeva založba, 2021). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v obdobju padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa, piše o enem najznamenitejših svetovnih orkestrov: Dunajskih filharmonikih.

Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović, Maks Pust.

Na fotografiji: Dunajski filharmoniki leta 2009 v dvorani Musikverein

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Musikverein_Wien_2009_04_30.JPG

Znanstvenoraziskovalni projekt Književna republika Borisa Pahorja, ki poteka pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino pri ZRC SAZU, ima ambiciozno nalogo: preučiti vprašanje konstrukcije avtobiografskega jaza ob upoštevanju celotnega opusa tržaškega pisatelja. Opus vključuje celotno Pahorjevo zapuščino; njen najbolj osupljiv sklop pa je verjetno pisemska korespondenca, v kateri je po skromni oceni več kot 5000 pisem.

Projekt predstavljata dr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina.

Foto: BoBo

Leto, ki se izteka, je bilo, med drugim, tudi leto Marcela Prousta, v Franciji še posebej. Ob stoti obletnici pisateljeve smrti novembra je nastala prava proustomanija, kot smo brali v medijih, saj je bilo pripravljenih več razstav, posebnih oddaj, novih izdaj knjig in ponatisov. Tudi pri nas okrogla obletnica ni bila prezrta, pri založbi Beletrina je izšla knjiga Petinsedemdeset listov, zgodnje Proustovo pisanje v prevodu Katarine Marinčič, in celoten ciklus Proustovih romanov s skupnim naslovom V iskanju izgubljenega časa v prevodu Radojke Vrančič. Prav tej izjemni prevajalki Je svoje razmišljanje posvetil prevajalec Branko Madžarevič, ki je sam poslovenil temeljna dela, na primer Rabelaisova Gargantuo in Pantagruela, Célinovo Potovanje na konec noči; prav zdaj zaključuje Montaigneove Eseje; nastopil je na simpoziju na Filozofski fakulteti 17. novembra 2022.

Primož Premzl, leta 2020 nagrajen s Schwentnerjevo nagrado, se je v minulih treh desetletjih uveljavil kot vrhunski založnik predvsem zgodovinskih in kulturnozgodovinskih monografij, morda manj znano pa je, da je ugledni založnik in urednik tudi strasten, kaj strasten, zelo zelo strasten zbiralec. O tej dolgoletni ljubezni priča njegova monografija Zbirka Primoža Premzla, več o zbiralski strasti in svojih zbirkah pa bo povedal v oddaji Razgledi in razmisleki in nekoliko tudi ponazoril, kako je njegovo zbirateljstvo vplivalo na njegovo založniško dejavnost. Nikar ne zamudite.

Nedavno je v Slovenski kinoteki gostovala Kinoteka Severne Makedonije s programom, ki so ga sestavljali žanrsko raznovrstni filmi iz različnih obdobij. Program je ponudil odlično priložnost za pregled zgodovine makedonske kinematografije – ta se je začela že leta 1905 s filmi bratov Manaki, fotografskih in filmskih pionirjev na področju Balkana in tedanjega Osmanskega cesarstva. Njun prvi film, Tkalke, je prikazoval njuno babico Despino pri tkanju. Zelo pomembni so bili tudi etnografski filmi, med njimi filmi prve makedonske režiserke in scenaristke, pionirke etnofilma Vere Kličkove, pa makedonska animacija. Pregled zgodovinskega ozadja pojasnjuje mednarodni uspeh sodobnih makedonskih celovečernih filmov – in o njem je govoril direktor Kinoteke Severne Makedonije Vladimir Angelov.

Na fotografiji sta brata Janaki in Milton Manaki.

Avtorica, ki je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade, je bila letos častna gostja na festivalu Dnevi poezije in vina. Ob tej priložnosti je pri nas izšel izbor njenega pesniškega ustvarjanja z naslovom Kamnolom duš (izbrala in prevedla Kristina Kočan, Beletrina, 2022). V svojih pesmih Carolyn Forché spodkopava slogovne postopke in se v njih deklarira kot pričevalka zgodovine, zato je ena od glavnih komponent njene poezije moč spomina. Čeprav njen pesniški opus – napisala je tudi knjigo spominov Kar ste slišali, je res – ni obsežen, velja za eno najvidnejših imen sodobne ameriške poezije. O njej je med drugim razmišljala tudi v pričujočem pogovoru.

Foto: Gregor Podlogar

Celovečerni dokumentarec Mirana Zupaniča Sarajevo safari je kmalu po svetovni premieri na festivalu Aljazeera Balkans Doc septembra v Sarajevu sprožil silovito javno razpravo, zaradi občutljive teme pa tudi sodne postopke: na eni strani proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva.

Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji. Nastal je pod okriljem slovenske produkcijske hiše Arsmedia v koprodukciji s televizijo Aljazeera Balkans.

Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem »lovu na ljudi« v času obleganja bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov.

V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obveščevalca. Prvi je Slovenec, ki je v času vojne po svojih navedbah delal za eno ameriških agencij, drugi je upokojeni brigadir Armade BIH Edin Subašić, ki je tedaj delal kot analitik bosanske vojaške obveščevalne službe.

Edin Subašić v filmu spregovori nezakrit, s polno identiteto, saj je, kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, prepričan, da si javnost zasluži izvedeti, kaj se je v Sarajevu dogajalo med vojno, po drugi strani pa si želi razkritja, kdo so bili zločinci, ki so plačevali za ubijanje civilistov. Čeprav je od tragičnih dogodkov minilo skoraj 30 let, bi razkritje storilcev, kot verjame Subašić, pomenilo nekakšno zadoščenje za vojne žrtve in njihove bližnje.

Edina Subašića sem pred projekcijo na Festivalu slovenskega filma Portorož povabil pred mikrofon in ga vprašal, ali je imel kakšne zadržke, da spregovori o sarajevskem safariju.

Foto: Arsmedia.

Celovečerni dokumentarec Mirana Zupaniča Sarajevo safari je kmalu po svetovni premieri na festivalu Aljazeera Balkans Doc septembra v Sarajevu sprožil silovito javno razpravo, zaradi občutljive teme pa tudi sodne postopke: na eni strani proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva.

Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji. Nastal je pod okriljem slovenske produkcijske hiše Arsmedia v koprodukciji s televizijo Aljazeera Balkans.

Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem »lovu na ljudi« v času obleganja bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov.

V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obveščevalca. Prvi je Slovenec, ki je v času vojne po svojih navedbah delal za eno ameriških agencij, drugi je upokojeni brigadir Armade BIH Edin Subašić, ki je tedaj delal kot analitik bosanske vojaške obveščevalne službe.

Edin Subašić v filmu spregovori nezakrit, s polno identiteto, saj je, kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, prepričan, da si javnost zasluži izvedeti, kaj se je v Sarajevu dogajalo med vojno, po drugi strani pa si želi razkritja, kdo so bili zločinci, ki so plačevali za ubijanje civilistov. Čeprav je od tragičnih dogodkov minilo skoraj 30 let, bi razkritje storilcev, kot verjame Subašić, pomenilo nekakšno zadoščenje za vojne žrtve in njihove bližnje.

Edina Subašića sem pred projekcijo na Festivalu slovenskega filma Portorož povabil pred mikrofon in ga vprašal, ali je imel kakšne zadržke, da spregovori o sarajevskem safariju.

Foto: Arsmedia.

Društvo slovenskih režiserjev, AGRFT in Program Ars so 7. novembra 2022 v prostorih Akademije priredili večer s scenaristko in režiserko Heleno Koder, letošnjo prejemnico nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo, in ob tej priložnosti predvajali njen dokumentarni film Zbirni center iz leta 92, posnet v produkciji RTV Slovenija. Z njo se je na večeru pogovarjal Miran Zupanič, za oddajo Razgledi in razmisleki pa se je s Heleno Koder pogovarjal Matej Juh.