Razgledi in razmisleki

Srbski režiser Želimir Žilnik, ki je nedavno obiskal Ljubljano, je v pogovoru s Tino Poglajen pripovedoval predvsem o delu, ki ga je ustvaril kot filmski gastarbajter v Nemčiji.

Foto: Oliver Abels

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Go_East_2015_Zelimir_Zilnik_%285%29.JPG

Poljski potopisec, novinar, esejist in prevajalec je diplomiral iz mediteranske arheologije v Lodžu in iz menedžmenta v Pragi. Že med študijem se je srečal s slovensko književnostjo, kar ga je spodbudilo, da je prišel v Slovenijo in se naučil slovensko. Piše v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Konec avgusta je Nikodem Szczygłowski sodeloval na mednarodnem prevajalskem seminarju slovenske književnosti v Mariboru. Takrat se je z njim pogovarjala Staša Grahek.

Chus Pato, ki je bila ena izmed častnih gostij letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, je v pesniški zbirki Fascinio – Očaranost – objavila pesem, v kateri pravi: »Moj materni jezik je fašizem.« Pesnica in aktivistka se je rodila v obdobju frankovske diktature, ko je bila galicijščina popolnoma prepovedana, in je tako lahko govorila le dovoljeni jezik fašističnega režima. Ob svoji poeziji je predstavila zapletene jezikovne razmere, v katerih je odraščala, feminizem v Španiji in Galiciji ter Odprto pismo Evropi, ki ga je napisala za letošnji festival. Foto: Dnevi poezije in vina.

Leta 1972 je v Jugoslaviji izbruhnila zadnja epidemija črnih koz v Evropi. V času pandemije covida je srbski režiser Mladen Kovačević na to temo posnel dokumentarec z naslovom Še ena pomlad. Film so prikazali na filmskem festivalu v Sarajevu, premierno pa pred mesecem dni v Karlovih Varih. Takrat se je z režiserjem pogovarjala Petra Meterc.

V začetku julija je umrl Peter Brook, angleški gledališki in filmski režiser. Deloval je najprej v Angliji in nato po vsem svetu, veljal je za enega največjih gledaliških režiserjev svoje dobe. Gledališča pa ni samo živel in ustvarjal, o njem je tudi pisal in premišljeval. Za Razglede in razmisleke smo izbrali odlomek iz Brookovega eseja Morilsko gledališče iz leta 1968 objavljene knjige Današnje gledališče - prazen prostor. Prevedla jo je Rapa Šuklje.

Na fotografiji: Peter Brook z igralko Miriam Goldschmidt leta 2013 med vajo (avtor Jdsagt)

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:PeterBrookMiriamGoldschmidt.jpg

Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral.

Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost.

Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar.

Foto: Mattias Blomgren

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG

Iransko-kanadska režiserka Sadaf Foroughi je rodni Iran zapustila pred več kot dvajsetimi leti. Študirala je v Franciji, pozneje tudi v Združenih državah Amerike. Živi v Montrealu.

Na filmskem festivalu v Karlovih Varih je na začetku julija prejela glavno nagrado za film Poletje upanja; film govori o življenju mladega plavalca – in raziskuje pričakovanja novega rodu Iračanov, ki so pod velikim pritiskom – sebe, družine in družbe. Gre za drugi celovečerec režiserke Sadaf Foroughi in drugi film načrtovane trilogije.

Na Hrvaškem so odprli Pelješki most, ki polotok Pelješac povezuje s celino. Graditi so ga začeli poleti 2018; gre za kontinuiran most s poševnimi zategami, ki je dolg 2.404 metre. Glavni projektant Pelješkega mostu je bil Slovenec Marjan Pipenbaher. V njegovem projektivnem biroju so v zadnjih dveh desetletjih nastali projekti, kot je viadukt Črni kal in drugi viadukti slovenskega avtocestnega križa, most čez Savo Ada v Beogradu, več železniških mostov in viaduktov v Izraelu, Turčiji, Alžiriji, na Madžarskem in v Črni gori ter krajši mostovi in brvi doma in na tujem. Čeprav je projektiranje in gradnja mostov osnovna usmeritev inženirskega biroja Pipenbaher inženirji, projektirajo tudi stavbe, na primer stolpnico Emonika v Ljubljani. Petra Tanko, ki je Marjana Pipenbaherja povabila pred mikrofon oddaje Razgledi in razmisleki, ga je povprašala o konkretnih in simbolnih vlogah mostov, pogovarjala pa sta se tudi o mostogradnji, poklicu in poslanstvu gradbenega inženirja, o razvoju stroke in tehnologije ter o materialnih vidikih objektov ki se "z zemlje pnejo v nebo in na drugem koncu spet pripenjajo nanjo".

Foto: BoBo

Slovenska pisateljica Ana Márwan, rojena leta 1980, že dalj časa živi v Avstriji. Junija je dobila dve priznanji za svoje pisanje: Društvo slovenskih literarnih kritikov ji je prisodilo nagrado kritiško sito za najboljše literarno delo leta 2021 in sicer za roman Zabubljena, ki je izšel pri založbi Beletrina. Nato pa je prejela še prestižno nagrado Ingeborg Bachmannn na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu. Leta 2019 je objavila prvenec Krog suhe južine v nemškem jeziku, roman Zabubljena je napisala v slovenščini. V obeh delih se avtorica posveča medčloveškim odnosom tako, da prepleta resnični in domišljijski svet. V njenem pisanju pa prevladuje poetičen način ubesedovanja, ki s fragmentarnostjo, dnevniškimi in esejističnimi zapisi ustvarja čuten romaneskni svet, prepojen z ironijo, ponekod celo s sarkazmom. Avtorica se sicer ozira za postmodernističnimi postopki pisanja, vendar bolj kot te v ospredje romana Zabubljena pretanjeno postavlja analize odnosov ter študije družbenih norm. Ana Marwan je bila lansko leto gostja festivala Fabula in takrat se je s pisateljico pogovarjal Gregor Podlogar.

Srećko Horvat pravi, da nacionalna identiteta ni nekaj, kar bi zlahka posvojil. Kljub temu ga povsod predstavljajo kot najpomembnejšega hrvaškega filozofa. Vendarle avtor odmevnih knjig, tako rekoč eden vodilnih evropskih intelektualcev, sogovornik Žižka, Varoufakisa in drugih, ni zgolj filozof.

Srećko Horvat je politični aktivist in strasten govorec, ki ga skrbi naša prihodnost. Prepričan je, da jedrska energija in jedrsko orožje zahtevata novo ontologijo in drugačno metafiziko, kot smo jo poznali doslej.

V Ljubljani se je mudil na 10. mednarodni filozofski konferenci in delavnici Sorena Kierkegaarda. Po predavanju je odhitel domov, kajti Horvat je letos postal oče, to pa je njegovo dojemanje sveta še razširilo.

foto: RTVSLO/TV Slovenija