Tokratni Nedeljski gost bo ikona zamejskega odvetništva na avstrijskem Koroškem Rudi Vouk. Že kot deček je postal aktivist za manjšinjske pravice, saj mu ni šlo v glavo, kako lahko nemško govoreči sošolci nekaznovano pljuvajo po njem - in to v sicer zgledni in spoštovani državi. Zdaj, v zrelih letih, se lahko kot pravnik čudi še nad kakšnimi drugimi primerjavami: denimo, koliko časa bi potreboval v počasnem slovenskem sodstvu, da bi mu uspela najbolj znana pravniška ukana, ko mu zaradi kršenja ustavne pravice do rabe materinščine ni bilo treba plačati glob za prehitre vožnje.

Rudi Vouk o problemu pozabe, učenju iz zgodovine, odgovornosti zakonodajalcev pri sprejemanju zakonov in avstrijski Koroški kot evropskem laboratoriju

Rudi Vouk je celovški odvetnik, ki je že vse življenje družbeno dejaven. Pravi, da v manjšinskih zadevah denar ne more biti vse. Koroški Slovenci so se 10. oktobra, ko zaznamujejo obletnico koroškega plebiscita, vedno bali, hkrati pa so veseli, da je 100. obletnica mimo, ker takšna praznovanja ne prinašajo nič dobrega.

"Imamo problem, da za naša vprašanja ni več nobene pozornosti in da počasi tonemo v pozabo. To je za manjšino najhuje, kar se ji lahko zgodi. Če hočeš reševati odprte zadeve, moraš najprej ustvariti pripravljenost politike, da se malo premakne." 

Že v mladosti ga je za branje navdušil njegov oče, ki je bil učitelj. Vedel je, katere knjige bi ga zanimale in takšne mu je prinašal. Tudi v slovenskem jeziku. Rudi Vouk pa ni bil nikoli odporen na krivice in ravnanje z manjšinami. Zanimala so ga ravnanja držav do manjšin, še posebno Avstrija, ki se je iz male države prelevila v velikanski historični mastodont in potem zopet nazaj na prvo, manjšo točko.

"Nisem razumel, kako to, da država, kot je Avstrija, ki dobro funkcionira in je pravna država, zapostavlja manjšinsko področje, na katerem se čisto nič ne premakne. To mi ni šlo v glavo, sem trmast človek in to je bil samo motiv za poznejšo poklicno odločitev."

Ob slovenski samostojnosti je bila na avstrijskem Koroškem velika evforija, navdušenje nad spremembami na bolje, nad partnerstvom z Avstrijo. Ljubljana je avstrijsko Koroško videla kot neke vrste zunanjepolitično berglo, kot edino možnost, kjer je lahko v času Jugoslavije izvajala samostojno politiko, po osamosvojitvi pa se je to hitro nehalo. Ni se sicer zgodila razdvojenost pri zastopstvu, se je pa začela kazati delitev na dve struji. Problem, ki je še danes dobro poznan v marsikateri državi.

"Mi se pustimo razdvajati. Mislim, da bi lahko tudi na tem področju Slovenija naredila kaj več. Ta razdvojenost je prišla najprej iz Ljubljane, ni bila naša iznajdba. Ideologija pri tem ne igra nobene vloge. Vse se vrti okoli pravic, ali si ali pa nisi zanje. Te pravice niso leve in desne, ampak kratko malo so za to, da se jih upošteva. Danes imamo opravka s čisto drugimi izzivi. Ni več delitve na levo in desno, ampak na to, ali se priznavamo k demokratičnemu liberalnemu sistemu in mišljenju ali pa k nekemu avtoritarno populističnemu. Mislim, da je danes to tisti glavni razkol v številnih državah."

Glasbeni izbor nedeljskega gosta:

Pepel in kri – Naj bo baby

Magnifico – Land of Champions

Laibach – The Whistleblowers