7. stran

V drugi knjigi svojega monumentalnega epa Vrata nepovrata, v Času očetov torej, Boris A. Novak piše o travmatični slovenski izkušnji druge svetovne vojne. Piše zoper zgodovinsko pozabo in za narodno spravo. In če k temu dodamo še, da piše v verzih, tedaj se najbrž lahko vprašamo, zakaj bi kdorkoli hotel poseči po knjigi, ki bi utegnila biti tako po oblikovni kakor po vsebinski plati hudo zahtevna? - No, zdravnik, neforlog Andrej Škoberne pravi, da je sleherni strah odveč: Čas očetov se od prve strani naprej bere gladko in tekoče, vprašanja, ki jih odpira, pa se slej ko prej dotikajo same srčike naše narodne identitete. O vsem tem in še čem nam je pripovedoval v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Druga knjiga epa Vrata nepovrata, v kateri avtor s pozicije neomajnega humanizma poje o slovenski izkušnji druge svetovne vojne

V drugi knjigi svojega monumentalnega epa Vrata nepovrata, v Času očetov torej, Boris A. Novak piše o travmatični slovenski izkušnji druge svetovne vojne. Piše zoper zgodovinsko pozabo in za narodno spravo. In če k temu dodamo še, da piše v verzih, tedaj se najbrž lahko vprašamo, zakaj bi kdorkoli hotel poseči po knjigi, ki bi utegnila biti tako po oblikovni kakor po vsebinski plati hudo zahtevna? - No, zdravnik, neforlog Andrej Škoberne pravi, da je sleherni strah odveč: Čas očetov se od prve strani naprej bere gladko in tekoče, vprašanja, ki jih odpira, pa se slej ko prej dotikajo same srčike naše narodne identitete.

Človeško življenje je neskončno komplicirano v svojih oblikah. Zgodb je neskončno, situacij je neskončno. Humanizem, kakor ga razumem sam, pa izhaja iz uvida, da je prava plemenitost v tem, da to razumeš, se pravi da razumeš širino človeškega doživljanja. To je ravno obratno od enoumja. In Novak do druge svetovne vojne na Slovenskem pristopa natanko na ta način.

Alenka Štrukelj, ki med drugim ustvarja blog o knjigah Literarna lekarna, se nam bo pridružila v tokratni 7. strani. S severa Evrope, iz Skandinavije prihaja njen knjižni izbor, ki pa ni tipična skandinavska kriminalka, temveč osebnoizpovedna zgodba. Avtorica je Finka Selja Ahava, naslov romana je Preden moj mož izgine, z Alenko Štrukelj pa se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Avtorica v romanu opisuje lastno izkušnjo, ko ji mož pove, da želi postati ženska

Selja Ahava je finska pisateljica, scenaristka in dramaturginja. Njen drugi roman Stvari, ki padejo z neba (2015) je bil uvrščen v ožji izbor za nagrado finlandia, leta 2016 je avtorica zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Preden moj mož izgine (2017) pa je njen tretji roman.

"Navdušila me je že s prvim romanom. Kot glavno temo velikokrat vzame neke take bizarne dogodke, za katere si rečeš: "To se pa meni ne bi moglo zgoditi." A so vseeno tako splošni, da bi se lahko zgodili vsakomur," pripoveduje Alenka Štrukelj, ki ustvarja blog Literarna lekarna.

Gre za avtoričino osebno zgodbo. Govori namreč o tem, kako ji je mož po desetih letih zakona povedal, da si je že od nekdaj želel biti ženska. Kakšna je bila bralska izkušnja?

"Jaz sem jo brala z zadrgnjenim grlom, čutila vsako njeno čustvo, zamero do moža. Tudi to njeno tišino sem razumela, kako je bila prestrašena, jezna na nek način. Kako se je počutila izdano. Enostavno tega ne moreš prebrati kot neko nedeljsko branje."

Knjige vseh žanrov izbirajo in prebirajo poslušalci. Zgodbe, vtise, razmišljanja in knjižne predloge zbiramo v nedeljski jutranji radijski knjižnici.

Zgodba o begunstvu in nogometu, ki nagovarja k sočutju in sprejemanju.

Tinkara Hodnik je učiteljica slovenščine na osnovni šoli in velika knjigoljubka ter promotorka branja med mladimi. Verjame v koristne učinke branja in se dnevno trudi za širitev bralne kulture.

Na knjigo avtorja Žige X Gombača, NK Svoboda, je naletela v šolski knjižnici, mladinski roman o življenju, sočutju in sprejemanju pa jo je tako prevzel, da si je kupila še svoj izvod. Odpira namreč temo begunstva, ki jo povezuje z univerzalno igro – nogometom. Ta združuje ljudi različnih ras, držav, jezikov in ne nazadnje tudi spolov. Bralec pa izmenjujoče se spremlja osebnoizpovedni zgodbi dveh najstnikov Aneja in Sabija.

Roman predvsem odpira oči in kaže, da so mladi tisti, ki imajo moč, s katero lahko spreminjajo svet. Primeren je tudi za starejše bralce, saj spodbuja k spreminjanju zakoreninjenih prepričanj.

Knjiga z naslovom Laurus, ruskega pisatelja Jevgenija Vodolazkina je zgodovinski roman o življenju srednjeveškega človeka, ki za svoje poslanstvo izbere nesebično pomoč ljudem v stiski. Gre za pripoved o moči vere v ljubezen, dobroto in sočloveka. Roman je v slovenščino odlično prevedla Lijana Dejak in si s tem prislužila Sovretovo nagrado 2016. O knjigi bo spregovorila gostja tokratne oddaje 7. stran Andreja Černe.

Epska pripoved o veri v ljubezen in sočloveka

Knjiga z naslovom Laurus, ruskega pisatelja Jevgenija Vodolazkina, je zgodovinski roman o življenju srednjeveškega človeka, ki za svoje poslanstvo izbere nesebično pomoč ljudem v stiski. Gre za pripoved o moči vere v ljubezen in sočloveka. Roman je v slovenščino odlično prevedla Lijana Dejak in si s tem prislužila Sovretovo nagrado 2016. Kot pravi profesorica slovenskega jezika in književnosti Andreja Černe, Jevgenij Vodolazkin mojstrsko prepleta motive miru, spokojnosti duše, iskanja ljubezni, predanosti, potovanja in spoštovanja narave.

Gre za čudovito  pripoved o zdravilcu Laurusu, ki združuje neomajno vero v boga in v ljubezen. Spoznavamo kolikšna je moč besede; besede, ki je tudi zdravila (...) Knjigo sem izbrala zato, ker se mi zdi, da nam daje poklon človečnosti. Ne ponuja nam napete zgodbe, branja na mah, a nas hkrati umiri v naglici in v namišljenih potrebah današnjega sveta.

 

Knjige vseh žanrov izbirajo in prebirajo poslušalci. Zgodbe, vtise, razmišljanja in knjižne predloge zbiramo v nedeljski jutranji radijski knjižnici.

Delo literarni zgodovinarji uvrščajo v sam vrh Kosmačeve pripovedne proze.

V današnji epizodi bomo bralni navdih iskali v tolminskih grapah, pripovedi Cirila Kosmača so namreč večinoma  postavljene v tolminski kmečki svet. Brez dvoma gre za enega največjih slovenskih mojstrov kratke proze. Profesor književnosti Klemen Lah je za zadnjo februarsko nedeljo kot bralni izziv izbral zbirko »Tantadruj in druge novele«

Ciril Kosmač posveti prav na tiste ljudi, ki se nam zdijo nepomembni, na tiste kraje, ki se nam zdijo odročni. Pokaže, koliko človeškega se skriva v norčkih iz Tantadruja, ali pa v kakšnih drugih obstrancih iz drugih novel.

»To noč sem jo videl je družbeni roman Draga Jančarja, dramatika, esejista ter enega največkrat prevajanih in najbolj uveljavljenih sodobnih slovenskih pisateljev. Roman je bil ob izidu na vrhu lestvic prodaje, leta 2010 je prejel nagrado kresnik, kritiki pa so ga ocenili za enega najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj.« Tak je opis znanega Jančarjevega romana, ki ga najdete na svetovnem spletu. Ajda Vodlan, kolumnistka, pa je o njem povedala še veliko več.

Jančarjevo videnje usode, ki je januarja leta 1944 doletela premožna Ljubljančana, zakonca Hribar z gradu Strmol

»To noč sem jo videl je družbeni roman Draga Jančarja, dramatika, esejista ter enega največkrat prevajanih in najbolj uveljavljenih sodobnih slovenskih pisateljev. Roman je bil ob izidu na vrhu lestvic prodaje, leta 2010 je prejel nagrado kresnik, kritiki pa so ga ocenili za enega najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj.« Tak je opis znanega Jančarjevega romana, ki ga najdete na svetovnem spletu. Ajda Vodlan, kolumnistka, pa je o njem povedala še veliko več.

"Zelo mi je všeč, ker se avtor drzno, pogumno, sooča z vprašanji druge svetovne vojne ... Ne postavlja se v vlogo razsodnika, kaj je prav in kaj ni prav, sploh ker je tema vojna, partizanstvo, bela garda, ampak v ospredje daje posameznika. Zelo dobro to prikaže skozi Veronikino zgodbo in besede nemškega zdravnika, da je ona želela le živeti ... To se mi zdi zanimiv koncept, ki ga včasih pozabimo, ko govorimo o zgodovini."

Torej ne gre še za eno knjigo, ki bi Slovence delila?

"Ne, če jo le pravilno beremo. Jančar ni sodnik, pusti bralcu, da sam pri sebi skozi pripoved ugotovi, kaj je pravično in kaj ni ... Bralcu res omogoči, da se sam odloči, si samo poda odgovore na vprašanja ... Mislim, da bi to knjigo moral prebrati prav vsak Slovenec, saj nas druga svetovna vojna še vedno preveč deli in tu Jančar postavi dobre argumente, ki dajo ljudem misliti, da se začnejo bolj ukvarjati s prihodnostjo kot preteklostjo."

 

Če že drugače ne moremo, pa v zadnjem letu lahko odpotujemo s knjigo. In če nam kljub vsemu primanjkuje časa, lahko v roke vzamemo drobno knjižico, ki pa nam bo razkrila marsikaj zanimivega. Ste kdaj razmišljali, kako živijo pravi Benečani? Kako gledajo na ulice, prepredene s turisti, na prepolne lokale in trgovine? Ali svoje mesto občudujejo? Nad raziskovanjem je navdušena tudi Jasmina Kozina Praprotnik, antropologinja in pisateljica ter navdušena tekačica, ki s svojim možem vodi Urbane tekače. Rada pa tudi bere.

Benetke so za Benečana mesto "par excellence"

Če že drugače ne moremo, pa v zadnjem letu lahko odpotujemo s knjigo. In če nam kljub vsemu primanjkuje časa, lahko v roke vzamemo drobno knjižico, ki pa nam bo razkrila marsikaj zanimivega. Ste kdaj razmišljali, kako živijo pravi Benečani? Kako gledajo na ulice, prepredene s turisti, na prepolne lokale in trgovine? Ali svoje mesto občudujejo? Nad raziskovanjem je navdušena tudi Jasmina Kozina Praprotnik, antropologinja in pisateljica ter navdušena tekačica, ki s svojim možem vodi Urbane tekače. Rada pa tudi bere.

Res rada berem, a pri štirih otrocih se spogledujem z manj zajetnimi knjigami. Pri tej me je pritegnil naslov, na 44-ih straneh pa izveš marsikaj o prebivalcih Benetk. Pisatelj je imel namreč to možnost, da je skozi nekaj let preživel nekaj mesecev v tem zanimivem mestu.

Domačini so na svoje mesto zelo ponosni, mnogi se nikoli ne premaknejo iz območja svojih ulic.

Ko gredo ven, se izredno lepo uredijo, gibajo pa se po območjih, kamor turisti ne zaidejo. Tudi midva z možem sva enkrat, ko sva bila tam za konec tedna, na teku raziskovala in spoznala nekaj ljudi. Benetke so občutljivo mesto, ki hitro propada, a hkrati ga moramo nujno ohranit kot posebnost v svetovnem merilu. Benetke imam rada, ker so blizu in posebne.

 

 

Darja Lavrenčič Vrabec je strastna bralka, tako po službeni dolžnosti kot vodja Pionirske v Mestni knjižnici Ljubljana, kot tudi v prostem času. Izbor knjige za rubriko 7. stran torej zanjo ni bil mačji kašelj. Odločila se je za strokovno knjigo Ericha Fromma z naslovom Človekovo srce. Drobna knjižica, ki jo je tolikokrat brala in to v različnih obdobjih, jo vedno znova preseneti. V tem času tudi v tem, kako aktualna in vizionarska je po njeno. Z Darjo Lavrenčič Vrabec se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

»Te strasti človeka ganejo, in vzburijo, iz teh snovi niso le sanje, temveč vse religije, miti, dramatika, umetnost – na kratko, vse, kar daje življenju smisel in zaradi česar ga je vredno živeti.« (ponovitev)

Darja Lavrenčič Vrabec je strastna bralka, tako po službeni dolžnosti kot vodja Pionirske v Mestni knjižnici Ljubljana, kot tudi v prostem času. Izbor knjige za rubriko 7. stran torej zanjo ni bil mačji kašelj. Odločila se je za strokovno knjigo Ericha Frooma z naslovom Človekovo srce, in nam jo predstavila v eni izmed februarskih bralno navdihujočih epizod. Drobna knjižica, ki jo je tolikokrat brala in to v različnih obdobjih, jo vedno znova preseneti. V tem času tudi v tem, kako aktualna in vizionarska je po njeno.

»Družbeni roman, ki se ukvarja s socialnimi problematikami.« Ali pa: »Kombinacija pomembnih družbenih vprašanj na eni in osebne zgodbe posameznika, ki raste, se išče v svetu, na drugi strani.« Tako knjigo z naslovom Amerikanka sodobne nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie opisuje bralka Nadja Ebner. O družbenokritičnem romanu, ki se posveča predvsem rasizmu v Združenih državah Amerike, se je z njo pogovarjala Darja Pograjc.

Družbenokritični roman Amerikanka o rasizmu in politiki ras je tretji roman nigerijske pisateljice

"Ifemelu se je zunaj postaje postavila v vrsto za taksi. Upala je, da njen voznik ne bo Nigerijec, saj ko bo zaslišal njen naglas, ji bo bodisi z nestrpnostjo v glasu želel povedati, da ima magisterij, da je vožnja taksija njegova druga služba in da je njegova hči na dekanovi listi za državno univerzo Rutgers; bodisi bo čemerno molčal, ji vrnil drobiž in preslišal njen "hvala", ves čas pestujoč ponižujočo misel, da to dekle, podobno kot on iz Nigerije, ob tem pa še zelo mlado, ki je bilo morda medicinska sestra ali računovodkinja ali celo zdravnica, gleda nanj zviška." - Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka

Amerikanko je prebrala Nadja Ebner, ki sicer vodi dva bralna knjižna kluba (enega v sklopu Mestne knjižnice Ljubljana, drugega v Galeriji ŠKUC). Med avtoričinim življenjem in življenjem literarnega lika Ifemelu je opazila kar nekaj podobnosti.

"Zgodba, kolikor sem to spremljala, ni bila opredeljena kot avtobiografska. Sem pa brala življenjepis avtorice Chimamande in je zelo podoben. Pri devetnajstih se je preselila v Združene države Amerike, tja je šla študirat politične vede in komunikologijo. Prej pa je na nigerijski univerzi leto in pol študirala medicino. Kraji, v katerih je živela v Ameriki, so enaki krajem, ki jih opisuje v knjigi. Tako imaš občutek, da je zajemala iz osebnih izkušenj."

Sogovornica knjigo priporoča vsem, ki si želijo na svet pogledati drugače, predvsem pa skozi oči drugega.

"Saj sem spremljala, kaj se dogaja, ampak nikoli nisem tega doživela kot nekdo, ki to res osebno doživlja. Kot da bi stopila iz svojega mehurčka, ki je bil moje življenje, v mehurček nekoga drugega, ki je popolnoma drugačen. Z drugačnimi izkušnjami, kulturo, tradicijami. To je bilo nekaj novega, presenetljivega, in prevzelo me je, kako omejen je bil moj pogled, dokler nisem prebrala te knjige."

Knjige vseh žanrov izbirajo in prebirajo poslušalci. Zgodbe, vtise, razmišljanja in knjižne predloge zbiramo v nedeljski jutranji radijski knjižnici.

Ultimativni znanstvenofantastični roman, ki se spogleduje z "alternativno" zgodovino.

Znanstveno fantastični romani imajo na eni strani zaprisežene ljubitelje, na drugem bregu pa so bralci, ki že ob omembi žanra znanstvene fantastike, knjigo enostavno preskočijo. V 49. epizodi 7. strani nas bo bralno opogumljala Maja Peharc, ki je pred kratkim prebrala roman z naslovom Echoes of the great song, pokojnega britanskega pisatelja Davida Andrewa Gemmella. Za knjigo pravi, da si zasluži, da ji date priložnost.