Naša hrana, to kar jemo, ni več povezano zgolj z našim osebnim okusom in skrbjo za zdravje, ampak se vse bolj neposredno povezuje s stanjem planeta v celoti. Kmetijstvo je panoga, ki prispeva znaten delež k izpustom toplogrednih plinov, zlasti to velja za živinorejo. Porabi tudi veliko vode in z najbolj razširjenimi kmetijskimi praksami v znatni meri siromaši rodovitno prst. Opozorila, da bodo zaradi povečevanja števila prebivalcev in sočasnega krčenja kmetijskih površin človeštvu v prihodnosti grozila obsežnejša pomanjkanja zadostnih količin hrane, tako niso brez realnih osnov. Zelo povedni pa so tudi načini, kako se tovrstna tveganja danes prvenstveno naslavlja. V pogovoru s sociologinjo, izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Centra za socialno psihologijo in Katedre za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani smo se v tokratnih Podobah znanja posvetili nekaterim vidikom sodobnih prehranskih praks ter diskurzom, ki skušajo usmerjati naslavljanje prihodnje preskrbe s hrano.

Foto: osebni arhiv A. Vezovnik