
Sign up to save your podcasts
Or


Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske krajine
Zavod Krasen Kras je letos marca izdal prevod dela Carla Marchesettija Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske krajine iz leta 1903. Knjiga je še danes kljub starosti temeljni zapis o kraških, posoških in istrskih gradiščih. S starinskim jezikom je bila pravi izziv za prevajalca, arheologa mag. Radovana Cunjo in njegovega očeta Leandra, ki je prevod po Radovanovi smrti pregledal in vsebinsko dopolnil. Arheolog mag. Miha Mlinar je s pregledom in koristnimi predlogi sooblikoval besedilo. Prevod knjige so izdali zaradi njegove izjemne vrednosti, da bi ga dopolnili, so številnim skicam in risbam dodali lidarske posnetke gradišč, ki jih je obdelal in opisal arheolog Jošt Hobič. Monografijo zaokrožujejo lepe barvne risbe Josipa Korošca. Priloga k monografiji je topografska karta prazgodovinskih gradišč Julijske krajine, ki zajema več kot 400 gradišč z območja Krasa, Posočja, Primorske in Istre. Karto je prevedla Nadja Adam. Sicer pa ima omenjeno monografsko delo 248 strani in številne priloge; je nekoliko posodobljeno, čeprav so tako pri prevodu kot topografski karti upoštevali izvirnik. Lično celostno podobo knjige s trdimi platnicami, naslovnico in topografsko karto je izdelala oblikovalka Ana Hawlina. Več o prevodu te pomembne knjige pa v današnji oddaji Ars humana, njen avtor je Milan Trobič.
SogovornikiV oddaji so sodelovali : podjetnik Goran Živec, direktor zavoda Krasen kras in lastnik večine zemljišč enega največjih nižinskih gradišč iz bronaste in železne dobe in sicer gradišča Debela griža pri Voljčem gradu, Dejan Vončina, upokojeni muzejski svetnik, zunanji sodelavec Zavoda Krasen Kras in sourednik knjige, Ana Hawlina oblikovalka knjige in dr. Peter Turk kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije in avtor predgovora h knjigi.
Carlo MarchesettiZavod Krasen Kras je marca letos izdal prevod dela Carla Marchesettija Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske krajine iz leta 1903. Prevod je posvečen 170. obletnici rojstva omenjenega avtorja, ki se je rodil 17. januarja 1850 v Trstu. Carlo Marchesetti, tržaški botanik, arheolog, paleontolog in muzealec, je na Dunaju doštudiral medicino. Kar 45 let je bil ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Trstu, hkrati pa je dve desetletji vodil botanični vrt v Trstu. Kot arheolog in paleontolog je raziskoval prazgodovinska gradišča. Ob številnih izkopavanjih je poskrbel za obsežno in podrobno topografsko obdelavo in za manjša sondiranja na utrjenih naselbinah – gradiščih na Krasu, v Posočju, Istri in na kvarnerskih otokih ter vodil arheološka izkopavanja železnodobnih grobišč, kot so Sveta Lucija, Most na Soči, Kobarid in Beram. Njegova knjiga Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske Krajine iz leta 1903 pa je še danes temeljni pregled teh samosvojih prazgodovinskih naselbin.
PrevodPrevod knjige v slovenščino pomeni temelj za nadaljnje delo in približevanje pomembnosti te kulturne dediščine širši slovenski populaciji, predvsem kraški.
Gradišča...
Ali Žerdin o slovenskem punku, njegovi poeziji in ...
Zamenite mi glavo je naslov antologije slovenske punk poezije. Uredil jo je pesnik in esejist Esad Babačić, spremno besedo je napisal novinar in sociolog Ali Žerdin, gost v oddaji. Skratka, če doslej ob punku niste pomislili na poezijo, boste ob poslušanju oddaje morda spremenili mnenje. Z Alijem Žerdinom se pogovarja Marko Golja. Nikar ne zamudite!
Pod vtisom podelitve oskarjev se oziramo k domačim ustvarjalcem
Kako delo filmskih ustvarjalcev okreva po lanski blokadi izplačevanja sredstev in kaj to zanje pomeni v prihodnje? Kaj prinaša nov zakon o Slovenskem filmskem centru in napovedano združevanje organizacij? Pod kakšnimi pogoji bodo lahko znova obratovali kinematografi, ali bo se bodo, če bodo lahko prodali samo 10 vstopnic na predstavo, vsi sploh odprli, in ali bodo platforme videa na zahtevo tudi v prihodnje igrale tako pomembno vlogo, kot med epidemijo, nam bodo povedali gostje tokratne oddaje Ars humana: Matevž Luzar, predsednik društva slovenskih režiserjev, producentka Ida Weiss in Jure Matičič, predsednik Art kino mreže Slovenije. Pogovarjali smo se tudi z Uršulo Menih Dokl z Ministrstva za kulturo
Skupna oddaja Radia Slovenija, slovenskega uredništva ORF in Radia Trst A o tem, v kakšni koži je po letu dni zamejska knjižna kultura, in da je postala komunikacija o knjigah enosmerna
Ob začetku pandemije so se zaprle knjigarne, knjižnice in društva. Založniki in knjigotržci so se po desetletju krčenja trga spopadli z nepredstavljivim izzivom: preživeti zaprtje knjigarn in javnega življenja. Leto dni pozneje lahko z zadržki ugotavljamo, da je red knjige preživel tudi to apokalipso. V skupni oddaji Radia Slovenija, slovenskega uredništva ORF in Radia RAI Trst preverjamo, kako so zaprtje doživljali v zadrugi Goriški Mohorjevi, Mohorjevi založbi v Celovcu in kaj se je medtem dogajalo na slovenskem knjižnem tržišču?
Gostje skupne oddaje so predsednica zadruge Goriške Mohorjeve družbe Franka Žgavec, urednik Mohorjeve založbe v Celovcu Adrian Kert in profesor založniških študij, literarni urednik ter pisatelj dr. Andrej Blatnik.
"Od leta 1991 je število izdanih naslovov naraslo za trikrat, število Slovencev pa ne. Tukaj se skriva nevarnost pretiranega navdušenja nad spletnim nakupovanjem kot nadomestkom nakupovanja v knjigarni. Rad citiram Slavoja Žižka, ki je najuspešnejši slovenski avtor v tujini. Pravi, da sovraži knjigarne. Na spletu namreč kupi tisto knjigo, ki jo želi, v knjigrni pa še dvajset drugih, ki jih prej ni nameraval ... S kupovanjem po spletu je tako, da ne počnemo nujno tega, kar pravzaprav kupovanje knjig je: širjenje obzorij in odpiranje vrat do pokrajin, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo." – dr. Andrej Blatnik
Soočili smo različne pristope k lani sprejetemu modelu prenove, ki predvideva enokapno premično streho
Tokrat govorimo o prenovi Žičke kartuzije in ohranjanju kulturne dediščine. Gre za prenovo preostankov ostankov najstarejše kartuzije od štirih pri nas v državi, na Štajerskem v občini Slovenske Konjice, hkrati pa historično prve zunaj romanskega sveta – desetletje nazaj se je v teh krajih beležilo 850 let prihoda katoliškega, kontemplativnega reda kartuzijancev v ta prostor. Od ukinitve samostanov pod cesarjem Jožefom II. na začetku leta 1782 je nekoč najpomembnejša kartuzija severno in vzhodno od Alp začela propadati kot samostanski kompleks. V pogovoru smo soočili različne modele, ali bolje, paradigme koncepta prenove prvovrstne kulturne dediščine, na katere je najbolj odmevno opozorila okrogla miza v organizaciji Umetnostno-zgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU sredi marca. In jubilejna, 70-ta številka revije Umetnostna kronika, ki jo je uredila dr. Mija Oter Gorenčič, umetnostna zgodovinarka in predstojnica inštituta. V pogovoru so sodelovali še konservator prenove s celjske območne enote ZVKDS, Matija Plevnik, po izobrazbi umetn.zgodovinar, doc. Rok Žnidaršič, arhitekt UL-FA, biro Medprostor, avtor lani sprejetega projekta prenove kartuzije, in izr.prof.dr. Igor Sapač, umetnostni zgodovinar in arhitekt z Univerze v Mariboru, kastelolog, sicer pa poznavalec preteklosti konservatorstva. Vsi štirje so tudi avtorji prispevkov v reviji tematski številki 70 Umetnostne kronike.
Izdelovanje zvonov ali zvonarstvo je ena od vej livarstva, ki ima pri nas bogato zgodovino
Zvonovi vzbujajo v ljudeh zelo različne odzive, nekaterim pomeni njihov glas pravo pesem življenja, brez katere si ne morejo predstavljati vsakdanjika in praznika, za druga pa so zelo moteč element in jih zvonjenje moti in jim je zoprno. Resda dandanes zvonovi niso več prevladujoči, saj se stopnja nasičenosti z najrazličnejšimi zvoki iz leta v leto povečuje. Vendar pa ostaja pesem, zvonjenje zvonov, še vedno prepoznaven element urbane krajine. Najbrž se pri tem le redko vprašamo, iz kakšnih materialov so zvonovi narejeni, kdo jih izdeluje in kakšna je tehnologija izdelave? Ko se teh vprašanj lotimo, pa vidimo, da gre za zelo pomemben del livarstva, ki ga imenujejo zvonolivarstvo.
Prve začetke livarstva pri nas lahko najdemo že v obdobju koliščarjev, tri tisoč let pred našim štetjem, ki so se ukvarjali tudi z metalurgijo. Izdelovanje zvonov pa je seveda precej mlajše, pri nas se je razvilo posebno v srednjem veku. Na Slovenskem so bili prvi livarji in izdelovalci zvonov z območja severne Italije. Takrat dobimo zvonolivarne v Celju, Bohinjski Bistrici, Gorici, Kopru in tudi v Celovcu. O zvonarstvu bomo govorili v oddaji ARS humana.
SogovornikiIzdelovanje zvonov ali zvonarstvo je ena od vej livarstva, ki ima pri nas bogato zgodovino.
S tem so se ukvarjali recimo že v obdobju kolišč okoli 3000 let pred našim štetjem, metalurgija in livarstvo pa sta bila razvita tudi v antiki in srednjem veku. Takrat se je močneje razvilo tudi zvonarstvo, in kot kažejo raziskave vse do leta 1300, naše cerkve še niso imele veliko zvonov. Verjetno sploh niso imele zvonikov, razen starejših pražupnij in samostanskih cerkva. Graditev zvonikov ob manjših cerkvah se je začela šele konec 17. stoletja, prej pa so imele zvonike v obliki preslic, kot jih vidimo še danes na Primorskem in Kočevskem. V oddaji ARS humana bomo govorili o zvonarstvu, historičnih zvonovih, tehnologiji ulivanja zvonov in topov, ki je teklo vzporedno vse do 18. stoletja.
Zgodbo o ulivanju zvonov lahko začnemo na področju Azije, kjer so izdelovali zvonove že v sredini drugega tisočletja pred našim štetjem. Tudi na zahodu je bilo livarstvo povezano predvsem z izdelovanjem bronastih zvonov, in to se je začelo, lahko bi rekli, že v antiki in pozneje v srednjem veku, ko so začeli zvonove uporabljati predvsem v cerkvenih ustanovah, še zlasti v samostanih. Tam so zvonovi odrejali čas in klicali k molitvi in drugim dejavnostim. V okolju, ki pa je bilo gospodarsko manj razvito, kamor so sodile tudi slovenske dežele, pa si zaradi ekonomskih danosti vsaka lokalna cerkev v tem zgodnejšem obdobju ni mogla privoščiti zvonov. Velik preskok se je zgodil šele v poznem srednjem veku v 14. in 15. stoletju, ko se je livarska tehnologija razvila zaradi večjega povpraševanja. V obtoku je bilo namreč več denarja in tako so si lahko tudi manjše lokalne skupnosti za svojo cerkev omislile zvonove. To pa je povzročilo veliko zanimanje za izdelovanje zvonov med obrtniki, ki so te postopke obvladali. Glede na materialne ostanke in pisne dokumente je livarstvo k nam prišlo predvsem iz severne Italije iz Benečije. Podoben trend opažamo tudi pri obdelovanju železa, saj so v obdobju poznega srednjega veka prevladovali predvsem italijanski mojstri, saj je bila severna Italija središče metalurškega znanja in je vplivala na vse preostale dele Evrope.
Ko govorimo o zvonarstvu, ne moremo mimo tega, da ob tem ne govorimo tudi o ulivanju topov, oboje je potekalo vzporedno eno z drugim in pogosto so obrtniki, ki so ulivali zvonove, obvladovali tudi tehnologijo ulivanja topov. O tem smo se pogovarjali z dr. Tomažem Lazarjem, višjim kustosom v Oddelku za zgodovino in uporabno umetnost v Narodnem muzeju Slovenije, ki med drugim preučuje orožje, bojno opremo, naprave, merila.
Kako se učitelji odzivajo na učne in pedagoške zahteve koronadobe?
Pandemija je pošteno zmešala strene celi vrsti poklicev in služb, šolsko srenjo pa je spričo izmeničnega in ponavljajočega se odprtja oziroma zaprtja izobraževalnih prostorov postavila pred posebne izzive. Kako se učitelji odzivajo na učne in pedagoške zahteve koronadobe, je vsebinsko jedro skupne mesečne oddaje programa Ars Radia Slovenija, Slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A.
V tržaskem studiu je gostovala poverjenica Sindikata slovenske šole, Katja Pasarit, iz ljubljanskega studia se je oglasala predstojnica Oddelka za pedagogiko in andragogiko Univerze v Ljubljani, Klara Skubic Ermenc, iz Celovca pa je bil povezan ravnatelj Evropske ljudske sole v Smihelu nad Pliberkom, Danilo Katz. Pogovor vodi urednik Radia Trst A Pavel Volk.
Brez društva Asociacija bi bil položaj samostojnih ustvarjalcev težji, slovenska kultura pa siromašnejša.
Gosta Marka Golje v oddaji Ars humana sta Inga Remeta, predsednica Asociacije, in Tadej Meserko, strokovni vodja Asociacije, skratka, tistega društva, ki si že dolga leta prizadeva za boljše pogoje za profesionalno delovanje nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev, brez katerih bi bili sodobna slovenska kultura in umetnost bistveno siromašnejši. Nikar ne zamudite.
Dopisnik Andrej Stopar ugotavlja, da so se ZDA popolnoma spremenile. Kaj se je zgodilo in kako se to kaže v ameriški družbi, popisuje v knjigi Ameriški Rubikon.
Andrej Stopar se je na delo v ameriškem dopisništvu dobro pripravil. Vprašanja je zastavil tako rekoč vsem, ki so v preteklosti za različne medije poročali iz Združenih držav. Ko je prispel v Washington, je ugotovil, da Amerike, o kateri so mu pripovedovali predhodniki, ni več. Pred začetkom epidemije se je podal na raziskovanje družbe in ugotovitve zapisoval za spletno stran MMC RTVSLO in časnik Večer.
Drobne zgodbe, portrete ameriškega vsakdana in analize političnih spletk, je zbral v knjigi Ameriški Rubikon. Z njo orisuje tektonske družbene spremembe, ki so nastale v borih štirih letih predsedovanja enega najbolj nenavadnih predsednikov v zgodovini ZDA. Ali kot zapiše dr. Andej Stopar:
"Trumpu je uspelo spremeniti razumevanje zakona in pravil igre. Odprla se je Pandorina skrinjica in spreminja se vse. Nekateri pravijo, da do neprepoznavnosti. Večina pa išče znano v neznanem."
Bienalna razstava Arhitektura inventura predstavlja najboljše projekte in se posveča odporni arhitekturi
Tradicionalna bienalna pregledna razstava članov Društva arhitektov Ljubljane, ki do 11. aprila poteka v Cankarjevem domu v Ljubljani, predstavlja prerez nove arhitekture v zadnjih dveh letih. Na že deseti razstavi Arhitektura inventura več kot 150 avtorjev prikazuje 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov, od urbanističnega načrtovanja, do arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb, večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in interjerjev, pa tudi projekte grafičnega in industrijskega oblikovanja ter pisanje o arhitekturi.
Zastopnica Društva arhitektov Ljubljane Maja Ivanič je prepričana, da v zadnjih letih zaradi razvoja informacijskih tehnologij na arhitekturo gledamo preveč dvodimenzionalno: "Arhitekturo znamo samo obleči v nekakšen plašč. Pomislite na Panteon v Rimu ... Kakšna neverjetna arhitektura je nastala pred digitalno tehnologijo. Vsa veličastna arhitektura je nastala brez digitalnega sveta". Odgovore na vprašanja, kakšno arhitekturo torej imamo pri nas, kaj pomeni Arhitektura inventura za umetnost prostora in kakšno ustvarjanje si lahko obetamo v spreminjajočem se svetu, iščemo v oddaji.
"V Aziji se arhitektura počasi podreja digitalizaciji. Prometni znaki ne stojijo več pokonci, ampak so narisani na tleh. Ljudje jih več ne opazijo, saj so nenehno sklonjeni nad telefon ali tablico. Vse, kar se dogaja v njihovem svetu, opazujejo navzdol oziroma v sklonjeni perspektivi."
From the publisher's feed

5 Listeners

1 Listeners

3 Listeners

1 Listeners

0 Listeners

1 Listeners

0 Listeners

2 Listeners

1 Listeners

1 Listeners

0 Listeners

0 Listeners

28 Listeners

1 Listeners

0 Listeners