S kakšnim namenom ljudje pišemo in beremo umetniška besedila? Zakaj nekatera dela smemo po pravici označiti za umetniška – spet drugih pa ne? Kako so teksti, ki so umetniškega značaja, sestavljeni oziroma zgrajeni? Kaj nam pravzaprav sporočajo? Kako naj jih navsezadnje vrednotimo? – Da bi mogla odgovoriti na tovrstna vprašanja, si literarna veda že dolgo pomaga z idejami, predpostavkami in koncepti, ki si jih sposoja drugod. Tako je – če se tule omejimo le na peščico najbolj razvpitih intelektualnih tradicij – v zadnjih stotih letih literaturo mislila skozi prizmo Marxovega historičnega materializma pa Freudove psihoanalize, strukturalizma Ferdinanda de Saussurja in dekonstrukcije Jacquesa Derridaja. Zdi se, skratka, kakor da je pristopov, ki literarno vedo vodijo k literaturi, toliko, kolikor je različnih filozofskih oziroma teoretskih šol. Vendar pri tem nekoliko bode v oči, da so vse te šole – ne glede na to, kako močno se med seboj razlikujejo – navsezadnje izrasle iz polja humanistične vednosti. Zato bi kaj lahko pomislili, da nas galilejevska, na eksperimentu utemeljena, naravoslovna znanost ne more ničesar naučiti o književnosti. A to slej ko prej ne drži; v zadnjem času se namreč po svetu vse bolj uveljavljata dve usmeritvi – nevroestetika in literarni darvinizem –, ki se preučevanja leposlovnih del lotevata z izhodišč, ki jih ponujata sodobna nevrološka znanost oziroma teorija evolucije. V slovenskem prostoru tak pristop k raziskovanju literature uvaja avtor še sveže monografije Evolucija in literatura asist. dr. Igor Žunkovič z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kakšne uvide v naravo besedne umetnosti nam torej ponuja literarni darvinizem, je v tokratnih Podobah znanja v pogovoru z dr. Igorjem Žunkovičem preverjal Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva