Intelekta

Spoznanja sodobne fizike razmeroma jasno nakazujejo možnost, da poleg našega obstajajo še druga, vzporedna vesolja, in da torej živimo v nekakšnem večvesolju oziroma multiverzumu. Po teh hipotezah bi stvarnost utegnila sestavljati cela množica kozmosov, ki se bodisi ravnajo po čisto drugačnih fizikalnih zakonih od teh, ki jih poznamo iz našega vesolja, bodisi po istih zakonih – le da se od našega vedno znova cepijo in gre tam zgodovina po bolj ali manj drugačnih poteh. Teh idej doslej še ni bilo mogoče eksperimentalno ne potrditi ne ovreči in vprašanje je, ali bo to sploh kdaj zares mogoče, so jih pa zdaj navdušeno pograbili tam, kjer se pač nikomur ni treba truditi z znanstvenimi dokazi – v Hollywoodu. Med drugim so jih uporabili ustvarjalci nadvse popularnega filma Vse povsod naenkrat, ki je pred nedavnim prejel tudi najprestižnejšega izmed oskarjev – tistega za najboljši film. In čeprav lahko rečemo, da hollywoodska akademija le redko nagrajuje umetniško najbolj polno realizirana dela, se ne moremo pretvarjati, da ameriška tovarna sanj nima občutka za zeitgeist, se pravi za želje, upanja, strahove in vrednote, ki – vsaj na Zahodu če ne že po vsem svetu – razgibavajo družbeno življenje in navsezadnje določajo koordinate tega, kaj se nam zdi možno, kaj zaželeno, kaj nujno in kaj nemogoče.

Prav zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, od kod opazen porast zanimanja za koncept večvesolja v sodobni industriji zabave? Zakaj nas ta ideja nenadoma tako zelo privlači? Je to nemara zato, ker smo nepoboljšljivi eskapisti in hočemo od môre svojih življenj na vsak način pobegniti v kakšno prijaznejše vesolje, v katerem alternativne različice nas samih živijo uspešnejša, bolj lagodna življenja? Ali pač zato, ker si hočemo dokazati, da se je pred štirimi desetletji Margaret Thatcher vendarle motila, ko je zatrdila, da kratko malo ni alternative družbeno-ekonomskemu sistemu, ki ga je sama zagovarjala in za katerega se danes zdi, da nas nezadržno poganja proti planetarnemu ekološkemu in societalnemu zlomu? Je, skratka, film o večvesolju film o tem, kako se iz sanj prebuditi – ali o tem, kako se vanje le še globlje pogrezniti? – Odgovor so nam pomagali iskati književni urednik dr. Aljoša Harlamov pa sociolog dr. Primož Krašovec ter filozofinja dr. Jela Krečič.

foto: geralt/Pixabay

BBC o zločinih iz sovraštva

dr. Shalini Andrews

Sandrine Atallah

Chantelle Otten

ESSM

prof. dr. Aleš Črnič

prof. dr. Metka Kuhar

Evolucija užitka

Neverjeten, a resničen, je podatek, da prebivalke in prebivalci Slovenije že zdaj direktno iz svojega žepa – tako rekoč iz svoje denarnice za zdravstvo vsako leto plačamo kar pol milijarde evrov. Tej vrtoglavi vsoti moramo prišteti še štiri milijarde in pol iz obveznega ter dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da za delovanje zdravstvenega sistema, in to brez investicij, letno namenimo kar pet milijard evrov. »Kljub drugačnemu prepričanju finance trenutno niso največji problem slovenskega zdravstva,« pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča, strokovnjakinja na področju ekonomike javnega sektorja in zdravstva. Izpostavlja nevarnost razrasta vzporednega, pogovorno rečemo kar zasebnega zdravstva, počasno uvajanje sprememb v javnem zdravstvu in tudi počasno definiranje košarice, ki jo zagotavlja obvezno zavarovanje. »Res pa žal ne živimo v nebesih,« dodaja.

V tokratni Intelekti želimo osvetliti nekaj ekonomskih zakonitosti delovanja zdravstva. Z nami bodo prof. dr. Petra Došenović Bonča (Ekonomska fakulteta v Ljubljani) in novinar Matej Zwitter (Center za preiskovalno novinarstvo Oštro). Svojo izkušnjo z nizozemskim sistemom bo opisala Tina Batistuta, o avstrijskem zdravstvu bo poročal zdravnik Gorazd Kovač, o ameriškem pa naš dopisnik Andrej Stopar. K sodelovanju jih je povabil Iztok Konc. Foto: BoBo

Mož, ki je prišel na ta svet 18. decembra 1878 v gruzijskem Goriju kot Josif Visarionovič Džugašvili in ga 5. marca pred natanko 70 leti zapustil kot Stalin, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj pomembnih, strašljivih in enigmatičnih osebnosti 20. stoletja. Po Leninovi smrti leta 1924 je, kot vemo, prevzel vodenje Sovjetske zveze, ki jo je nato povedel do zmage v drugi svetovni vojni in iz nje napravil nesporno velesilo, obenem pa je seveda vzpostavil brutalno policijsko državo, sprožil lakoto bibličnih razsežnosti ter na milijone nedolžnih poslal na morišča in v gulage.

Ker je bila mera slehernega njegovega početja, metaforično rečeno, titanska, ker je z usodami ne le posameznikov temveč kar celih družbenih razredov, milijonskih narodov in pomembnih držav rokoval, kakor rokuje šahist s figurami na igralni plošči, se ljudje z vsega sveta niti v sedmih desetletjih po njegovi smrti nismo naveličali zastavljati si vprašanj, kot so: je bil Stalin sadist; je bil sociopat; je bil paranoik? – Vtis je, skratka, da bi pečat, ki ga je pustil na svetovni zgodovini, najraje razložili skozi prizmo njegove individualne psihologije oziroma psihopatologije. A če ravnamo tako, se nam slej ko prej izmuznejo kaka druga vprašanja, ki jih najbrž ne bi smeli prezreti ... Na primer: je Stalinova brutalnost pravzaprav kar najgloblja resnica revolucij nasploh in marksizma posebej? Kako je lahko človek, ki je bil kot mladenič goreče zavezan odpravi avtokracije, navsezadnje sam postal avtokrat? Bi bilo mogoče modernizirati sovjetsko industrijo in kmetijstvo tudi brez množične uporabe prisilnega dela in kolektivizacije? Čému so služili veliki teror, čistke in montirani procesi? Kakšno je bilo Stalinovo vodenje sovjetske zunanje politike v letih pred, med in po drugi svetovni vojni? Je spretno poveljeval rdeči armadi med njenim spopadom z Wehrmachtom? Kako sta se pod vplivom Stalinovih politik dolgoročno spremenili ruska družba in kultura? Ali njegova senca – pa čeprav je berlinski zid padel že pred dobrimi tremi desetletji – pada tudi v naš čas in ga še vedno določa?

Nekaj teh vprašanj smo odprli tudi v tokratni Intelekti, ko se nismo toliko spraševali, kdo je bil Josif Stalin, temveč raje, kakšni sta bili država in družba, ki ju je ustvaril? Drugače rečeno: Stalin nas ni toliko zanimal kot človek, ampak bolj kot zgodovinski fenomen. Pri tem sta nam pomagala sociolog, dr. Marko Kržan, ki je za založbo Sophia nedavno tudi prevedel intrigantno razpravo V Stalinovi ekipi avstralsko-ameriške zgodovinarke Sheile Fitzpatrick, ter dr. Blaž Podlesnik, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava rusko kulturno zgodovino.

Fotografije (od leve proti desni in od zgoraj navzdol):
- Mladi Stalin, ki je tedaj še uporabljal psevdonim Koba, na policijski fotografiji ob aretaciji leta 1902
- Stalin med sibirskim izgnanstvom leta 1915
- Stalinova partijska članska izkaznica (št. 000002) iz leta 1936
- Stalin z redom rdečega prapora na prsih leta 1921
- Z Rooseveltom in Churchillom med teheransko konferenco leta 1943
- Ob Leninu septembra 1922, ko je voditelj oktobrske revolucije že močno bolehal
- Z Joachimom von Ribbentropom ob podpisu pakta z nacistično Nemčijo avgusta 1939
- Stalin na teheranski konferenci novembra 1943
- Na cesti z vodilnim boljševikoma A. Rikovom in L. Kamenjvom leta 1925 (oba sta bila pozneje žrtvi velike čistke)
- Javno slavje, ki so ga ob Stalinovi 70-letnici pripravili kitajski komunisti
- Stalin v družbi V. Molotova, K. Vorošilova in N. Ježova na volitvah leta 1937 (prva dva sta Stalina preživela, tretji, ki je operativno vodil veliki teror, je v čistkah nazadnje izginil tudi sam)
- Z Mao Zedongom v Moskvi na slavju ob 71. rojstnem dnevu
- Žalni sprevod ob Stalinovi smrti leta 1953 v vzhodnonemškem Dresdnu
Vse fotografije: Wikipedia (javna last); kolaž: Prvi program

V zadnjih letih se vse več poudarja potrebo po trajnostnem razvoju, s katerim naj bi naslovili problem podnebnih sprememb in pretiranega izčrpavanja naravnih virov. Toda trajnost lahko razumemo precej različno in se je tudi lotevamo na različne načine, v praksi pa rezultati pogosto tudi zgrešijo zastavljene cilje. Sodobna antropologija lahko s svojim uvidom v raznolikost človeštva in kultur ponudi zanimive perspektive, kako se tega orjaškega problema plodno lotiti.

Iskanju odgovorov na kompleksne probleme današnjega časa se je posvetila tudi mednarodna večdisciplinarna konferenca z naslovom Razsrediščenje trajnosti: K lokalnim rešitvam globalnih okoljskih problemov, ki je v začetku februarja potekala v Ljubljani v organizaciji Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in raziskovalne mreže Common Ground. Med osrednjimi govorci sta bila tudi svetovno uveljavljena antropologa: Britanka Veronica Strang in Norvežan Thomas Hylland Eriksen, ki se vsak na svoj način posvečata alternativnim pristopom po svetu, ki skušajo človeško civilizacijo postaviti na bolj trajnostne temelje.

Foto: Pixabay

Česa se spominjamo, ko se spominjamo preteklosti? Uspehov, zmag, triumfov? – Gotovo. Toda življenje, kot še predobro vemo, pomembno zaznamujejo tudi zmote, porazi, tragedije in katastrofe. A teh se – tako se vsaj zdi – v splošnem spominjamo precej bolj obotavljivo. Pa tudi če v javni prostor že umestimo kak spomenik ali odkrijemo komemorativno ploščo, ki naj bi služila kot opomnik na trpljenje generacij, ki so šle pred nami, nikakor ni nujno, da bomo dovolj pozornosti namenili premisleku, kaj natanko naj bi to ali ono obeležje skušalo obvarovati pred pozabo. Kolikokrat se, denimo, vprašamo, ko nas pot pripelje mimo kakšnega kužnega znamenja, kaj je kuga dejansko pomenila za naše prednike v 17. stoletju? In kolikokrat nam v tihi kontemplaciji zastane korak, ko naletimo na kakšnega izmed spotikavcev, tistih drobnih, v pločnike vgrajenih kovinskih ploščic, ki širom po Evropi označujejo kraje, kjer so pred drugo svetovno vojno živeli Judje, ki so potem potonili v črni luknji holokavsta? Vtis je, skratka, da bi se hoteli, ko se spominjamo preteklosti, spominjati zelo selektivno.

Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako poskrbeti, da naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin ne bo manjkav, popreproščen, enodimenzionalen oziroma, drugače rečeno, kako poskrbeti, da bodo tudi tiste temnejše, bolj problematične plati naše zgodovinske dediščine ustrezno dopolnjevale predstave, ki jih sicer imamo o tem, od kod pravzaprav prihajamo, kdo smo in kam gremo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagale iskati naše gostje: dr. Sonja Bezjak, direktorica Muzeja norosti na Tratah, pa mag. Marina Gradišnik, muzejska svetovalka v Muzeju Ribnica, ter Vilja Lukan s podiplomske šole ZRC SAZU, ki se znanstveno-raziskovalno posveča preučevanju ljubeljske podružnice zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen.

foto: koncentracijsko taborišče Ljubelj (Wikipedia, javna last)