Intelekta

Marcel Proust se je rodil 10. julija leta 1871. Pripadal je premožni in ugledni meščanski družini, ki je sodila v najvišje plasti tedanje francoske družbe. Že kot otrok je bolehal za astmo in šibko zdravje ga je spremljalo tudi v odraslost. Kljub temu je v mladih letih zagnano obiskoval meščanske in aristokratske salone in ker si ni, zanašajoč se pač na družinsko bogastvo, nikoli poiskal službe, je v očeh sodobnikov obveljal za nekoliko puhloglavega snoba, iz katerega menda nikoli ne bo nič. Ta vtis so le še podkrepile njegove prve literarne objave, ki so bile hudo povprečne. Ko pa sta mu med letoma 1903 in 1905 umrla starša, na katera je bil močno navezan, se je v Proustovem življenju zgodila velikanska sprememba. Nenadoma se je namreč umaknil iz družabnega življenja, se zaprl v svoje pariško stanovanje in se izključno posvetil pisanju. Ustvarjal je večidel ponoči, čez dan pa spal in v tem ritmu je kakih 15 let – vse do smrti zaradi pljučnice, 18. novembra 1922 – pisal svoje osrednje delo, ciklus sedmih romanov Iskanje izgubljenega časa, ki po splošni sodbi velja za eno največjih, najpomembnejših umetnin 20. stoletja.

Najbrž pa je treba priznati, da je Iskanje tudi eno tistih literarnih del, ki danes zbujajo kar največ strahospoštovanja. Pa tu še zdaleč ne gre le za dolžino, čeprav, kajpada, prebrati sedem knjig nikakor ni mačji kašelj. Gre tudi za to, da Proustovemu pisanju manjka tiste napetosti, zaradi katere sodobni bralke in bralci praviloma hočemo za vsako ceno priti do konca strani, jo obrniti in pogledati, kaj se zgodi potem. Pisatelj svojo pripoved pač začenja s stavkom »Dolgo sem hodil zgodaj spat,« s stavkom torej, ki je tako nenavadno spokojen in krotek, ki mu tako decidirano manjka slehernega dramatičnega naboja, da romanu niti v nadaljevanju – pa četudi se besedilo navsezadnje raztegne čez 4500 strani – ne uspe povedati zgodbe, ki bi bila prav posebej usodna ali vsaj polna nepričakovanih preobratov in zasukov.

S čim – če ne z zgodbo, ki bi nas v napetosti držala na samem robu pregovornega stola – je torej Proust prepričal tako poklicne kakor ljubiteljske bralke in bralce? In kaj je v njegovem pisanju tako izjemnega, tako prelomnega, da nas še danes – polno stoletje po avtorjevi smrti – v gimnazijah učijo, da brez Prousta in njegovega pisanja kratko malo ni ne modernega romana ne, širše gledano, literature 20. stoletja? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v današnji Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Filozofske fakultete: komparativistko dr. Vaneso Matajc ter dva francista, dr. Katarino Marinčič in dr. Primoža Viteza.

foto: Marcel Proust okoli leta 1895 (Wikipedia, javna last)

Po tragični smrti Mahse Amini, ki je 16. septembra letos umrla zato, ker ji je izpod naglavne rute gledal pramen las, v Iranu že sedmi teden potekajo protesti proti tamkajšnjemu režimu Islamske republike. O tem kakšen je položaj žensk v Iranu, kako so skozi zgodovino potekali upori proti režimu islamske države, o patriarhatu in zatiranju žensk ter o vlogi islama in drugih religij pri nadzoru nad ženskimi telesi smo govorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in izr. prof. dr. Anjo Zalta s Filozofske fakultete v Ljubljani.

»Smisel življenje ja, da tisto, kar želiš sam zase, delaš tudi za druge,« na vprašanje o smislu življenja odgovori zdravnik Samo Zver. Doktor Zver vodi oddelek, na katerem zdravijo bolnice in bolnike z najtežjimi krvnimi boleznimi. Sam pa že več let živi s Parkinsonovo boleznijo.

Novinarka Darja Korez Korenčan je dolgoletna urednica in avtorica v kulturnem uredništvu Televizije Slovenija. Zaradi težkega covida se je v intenzivni enoti kar šestnajst dni borila za življenje. »Človek se mora vsak dan veseliti nekih drobnih stvari.«

»Življenje ima smisel v vsakem trenutku,« pravi teolog in logoterapevt Martin Lisec. Logoterapija je, po Freudovi in Adlerjevi, tretja dunajska šola psihoterapije, ki jo je utemeljil nevrolog in psihiater Viktor Frankl. Ta uči, da smisel življenja nosimo v sebi, njegovo odkrivanje pa je individualna naloga vsakogar.

Foto: Miran Juršič in RTVSLO

Po definiciji so to učenci s posebnimi učnimi potrebami, a delo mentorjev in učiteljev z njimi še vedno ni ovrednoteno, nevladne organizacije, ki najboljše pripravljajo na tekmovanja na najvišji mednarodni ravni, pa niso prepoznane za enakovrednega partnerja pri delu z nadarjenimi. Poleg tega se v družbi še vedno pojavljajo tudi stereotipna prepričanja, da so to piflarji, grebatorji, elita, ne pa bodoči nosilci družbenega razvoja in napredka. O pomenu dela z nadarjenimi in izzivi na tem področju, ki jih ni malo, je tekla beseda v tokratni Intelekti. Gosti: prof. dr. Mojca Jurišević, redna profesorica na pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in predstojnica Centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti, ki deluje na tej fakulteti, dr. Fani Nolimal, področna podsekretarka za področje osnovne šole na Zavodu RS za šolstvo, Jožef Školč, glavni tajnik Zveze za tehnično kulturo Slovenije, in Marjeta Vene, koordinatorka za delo z nadarjenimi učenci v svetovalni službi OŠ Orehek Kranj.

V tokratni Intelekti smo si za izhodišče vzeli eno bolj klavrnih okroglih obletnic, ki jih obeležujemo letos. Natanko pred stoletjem, jeseni leta 1922, je namreč Benito Mussolini po tako imenovanem pohodu na Rim postal predsednik italijanske vlade, s čimer je prvikrat v zgodovini kaka država dobila fašistično oblast.
Ker pa menda Slovenci nasploh in Primorci prav posebej še vedno vsaj malo pomnimo, kaj je to pomenilo za nas, za Evropo in svet, oddaje nismo izključno posvetili pretresanju nepojmljivo brutalnega dogajanja med letoma 1922 in 1945, ampak smo se tudi spraševali, ali je s porazom sil osi v drugi svetovni vojni fašizem resnično odšel na smetišče zgodovine, ali pa imajo vendarle prav vsi tisti glasovi – precej jih je sicer na levici, vendar pa jih ne manjka niti v liberalnem centru in na tradicionalni desnici –, ki trdijo, da smo bili v zadnjem desetletju ali še malo več priča ponovnemu vzponu ideologij, političnih gibanj, voditeljev in tehnik vladanja, ki se vsaj spogledujejo s črnosrajčništvom – če ne še kaj hujšega.
Je torej desni, avtoritarni populizem, ki ga lahko danes opazujemo v precej širokem loku od Brazilije in Združenih držav prek Francije, Italije, Švedske, Madžarske in Poljske vse tja do Turčije in Rusije, pravzaprav nekakšen fašizem 2.0? Ali pa je vendarle treba reči, da imamo v tem primeru opravka z dejansko novo politiko in si, če jo na hitro opišemo z besedo fašizem, pravzaprav naredimo medvedjo uslugo, saj nas stari koncept po svoje oslepi za vse tisto, kar je v teh avtoritarnih politikah resnično novega, pogojenega pač z vsemi tistimi družbenimi, ekonomskimi, tehnološkimi in kulturnimi razmerami, ki jih ni bilo nikjer leta 1922, so pa povsod leta 2022?
Odgovor smo iskali v oddaji, v kateri so sodelovali filozof dr. Mladen Dolar pa politologinja dr. Vlasta Jalušič in sociolog dr. Rastko Močnik.

foto: udeleženci skrajno desnega zborovanja v Charlottesvillu v Združenih državah Amerike avgusta 2017 (Anthony Crider / Wikimedia Commons)