Intelekta

Od kolapsa žuželčjih populacij na zaščitenih območjih Evrope do napovedi, da se utegne Amazonski pragozd še v tem stoletju spremeniti v savano; hitrost, s katero se danes manifestirajo posledice najrazličnejših človekovih posegov v okolje, nakazujejo, da smo nevarno blizu točki preloma, ko naglega upadanja biodiverzitete ne bo več mogoče zaustaviti.

O nevarnem krhanju ekosistemov so v Intelekti razmišljali biologi dr. Irena Maček, dr. Rudi Verovnik in dr. Al Vrezec.

Inteligentnost je psihološki konstrukt, pravi psiholog Valentin Bucik. Ob tem predavatelj in raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani opozarja, da gre za družbeno prav gotovo zelo občutljivo temo. Še bolj drzno je njegovo mnenje, ko pravi, da IQ – inteligenčni količnik ni nobena ikona in ga je zato treba detronizirati.

V tednu, ko se je v ljubljanskem Cankarjevem domu začelo letošnje največje srečanje evropskih psihologinj in psihologov, v Intelekti govorimo o inteligentnosti. Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Kdo je genij? Ali inteligentnost podedujemo? Ali je vsak človek inteligenten? Kaj pa čustvena inteligentnost?

Sodelujejo: prof. dr. Valentin Bucik in doc. dr. Boštjan Bajec (oba Filozofska fakulteta v Ljubljani) ter psiholog Iztok Žilavec. Pripravil Iztok Konc.

Meje v glavi, meje jezika, meje znanega, dovoljenega, pa geografske meje, meje skupnosti, kulture, državne meje, meje planeta. Meje so nedvomno zelo raznotere. Kako jih v določenem zgodovinskem trenutku razumemo, kje jih postavljamo in kakšen je naš odnos do njih, v pomembni meri oblikuje tako naš svet danes kot tudi to, kakšne prihodnosti si znamo zamišljati.

Kako nas meje določajo in kakšne so meje, ki nas danes obkrožajo so v Intelekti razmišljali zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se je mejam posvetila tudi v sveži knjigi Ženske in meje med preteklostjo in koronavirusom ter antropologa izr. prof. dr. Miha Kozorog s Filozofske fakultete UL in ZRC SAZU ter doc. dr. Tatiana Bajuk Senčar z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU ter Nove univerze, ki sta o meja pisala v knjigi Meje. Antropološki uvidi.

Ko se oziramo v človeško zgodovino, polno rivalstev in vojn, se pogosto dogaja, da se znajdemo pred množico precej različnih interpretacij tega, zakaj je neka država postala močnejša od druge ali pa kaj je povzročilo vzpon ali padec posamezne velesile. Če je to do neke mere gotovo posledica dejstva, da je dejansko moč posameznih držav izjemno težko ocenjevati in meriti, pa se zdi, da razlike v interpretaciji vendarle segajo tudi globlje in se dotikajo vprašanja, o čem pravzaprav sploh govorimo, ko govorimo o geopolitični moči držav. Gre na koncu v mednarodnih odnosih le za golo silo, za število tankov, raket in podmornic? Kako pomembna je gospodarska, pa ideološka in politična moč države, konec koncev njen kulturni vpliv? Kako  na zunanjepolitično moč vplivajo notranje politične in socialne razmere v državah, način ustroja njihovih institucij? In nenazadnje: koliko so načini, kako države merijo svojo moč, pogojeni z vsakokratnim zgodovinskim kontekstom ter kje smo v tem oziru danes? Nekaj razmislekov o teh vprašanjih so za tokratno Intelekto prispevali državni sekretar za nacionalno in zunanjo varnost ter dolgoletni diplomat dr. Andrej Benedejčič, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter predavatelj na katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede dr. Boštjan Udovič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

O mejah dovoljenega v komediji, o kulturi izbrisa, o univerzalnem smešnem in čemu smeh sploh zares služi

Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojim humorjem. So danes meje do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smemo reči, da ne bi koga užalili! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.

Covid, opičje koze, hepatitis, zika, hiv, ptičja gripa, denga ...

Če pozornost usmerimo le v zadnji dve leti: pandemija covida-19, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. "Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom."

Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odmaknjenih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ).

Nekemične zasvojenosti so vse pomembnejši javnozdravstveni problem

Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo, igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (Re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška in so jih pri Aksiomi izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema.

Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Janis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakor koli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti.

Nacionalni inštitut za javno zdravje je ta mesec pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki, povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe različnih digitalnih tehnologij. Prvi prelom se je zgodil, kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov.

Več ko imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak, pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najranljivejši mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni čezmernim rabam.

Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covida-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso proizvodi, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti.

Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v Združenih državah in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s preučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je ta hip na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro uveljavile in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali? Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.

Smo pri odločanju res avtonomni in svobodni, ali pa nam naše izbire pravzaprav vsilijo drugi dejavniki – od nevrofiziološkega ustroja naših teles do vrednot, ki prevladujejo v družbi, v kateri živimo?

Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve?

Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot?

To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposluje pa tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta pred nedavnim za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa se v studiu pridružujeta še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti.

"Posilstvo je še vedno prepedeno s sramom, krivdo in molkom, storilci pa računajo na to, da bodo žrtve molčale"

Mediji vse pogosteje poročajo o zastrašujočem vojnem spolnem nasilju, ki ga ruski vojaki izvajajo nad ženskami in deklicami v Ukrajini. Po navedbah ukrajinskega urada za človekove pravice, vsak dan prejmejo na stotine prijav posilstev in drugega spolnega nasilja, ob tem pa skupaj s številnimi civilnimi organizacijami opozarjajo, da gre pri številu prijav najverjetneje le za vrh ledene gore. O tem zakaj vojaki posiljujejo ženske in deklice, zakaj je posilstvo pravzaprav vojno orožje in vojna taktika, bomo govorili v tokratni oddaji Intelekta. Gostji red. prof. dr. Darjo Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodjo mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu ter raziskovalko dr. Neno Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM, kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja,  je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Kaj prinaša zakonska sprememba, po kateri država ni več lastnica divjadi?

Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje.

Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina  z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.