Intelekta

Se v suicidologiji dogaja paradigmatski obrat?

O samomoru so razmišljali že anični misleci, šele v sredini 20. stoletja pa je postalo zanimanje za preučevanje samomorilnosti bolj sistematično. Oblikovala se je znanstvena veda suicidologija, katere cilja sta razumeti samomorilnost in preprečevati samomor. Čeprav gre za interdisciplinarno vedo, pa se s samomorilnostjo pretežno ukvarjata psihologija in psihiatrija, in čeprav je samomor pogosto res posledica izjemnih duševnih stisk, je treba samomor obravnavati širše.

Suicidologija je zato zdaj v kočljivem položaju, po mnenju nekaterih avtorjev gre za paradigmatski obrat ali paradigmatsko krizo. Sourednica monografije Samomor v Sloveniji in svetu dr. Saška Roškar pojasnjuje, da sta pretirana patologizacija in individualizacija samomora pripeljala do točke, ko razumemo samomor kot posledico duševne motnje, odgovornost zanj pa je izključno na posamezniku.

"Kar se bo obrnilo, mogoče ni paradigma, ampak diskurz. Da bomo tisti, ki se s tem področjem profesionalno ukvarjamo, poslušali tiste, ki so doživeli te zgodbe. Ne pa obratno, kot je bilo do zdaj." – dr. Saška Roškar, NIJZ

Slovenija je še vedno nad evropskim in svetovnim povprečjem, čeprav se je od leta 2000 število samomorov skoraj prepolovilo. Je pa samomor pri nas močno spolno zaznamovan, saj je približno 80 odstotkov tistih, ki naredijo samomor, moških. Sourednica dr. Alja Videtič Paska:

"Pri nas pričakujemo, da moški opravljajo tipično maskulino vlogo, služijo denar, doma ne govorijo o svojih osebnih težavah, čutenjih, občutkih. Kar pomeni, da v bistveno manjšem odstotku razkrijejo svoje težave in poiščejo pomoč. Drug pomemben vidik je raba alkohola, ki je bistveno višja pri moških. Pri nas gresta alkohol in samomor precej z roko v roki." – dr. Alja Videtič Paska, MF UNI LJ

Kje so težave z znanstveno vedo, zakaj se je oblikovala kritična suicidologija in kako preučevati in preprečevati samomor, ki je veliko več kot individualno dejanje? Odgovore na ta vprašanja ponuja nova znanstvena monografija Samomor v Sloveniji in svetu, v kateri na 600 straneh 44 avtoric in avtorjev z različnih zornih kotov pretresa opredelitev, raziskovanje, preprečevanje in obravnavo samomora.

Kako kitajske oblasti - v luči velikih premoženjskih neenakosti, pregretega nepremičninskega trga in vse bolj zaostrenih zunanjepolitičnih razmer - preoblikujejo drugo največje gospodarstvo na svetu

Po silovitem gospodarskem vzponu v preteklih štirih desetletjih, odkar je začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo in sprejemati ekonomske reforme, se je Kitajska iz revne in tehnološko povsem zaostale države prelevila v drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike, postala pa je – ker je seveda na Kitajskem mogoče za en dolar kupiti mnogo več kot v Ameriki – celo prvo gospodarstvo na svetu po tako imenovani pariteti kupne moči. Ta resnično neverjeten razvoj – ki je Kitajski med drugim omogočil, da je v tem obdobju iz revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, za več kot 40 odstotkov povečala delež prebivalcev, ki živijo v mestih, ter si konec koncev ponovno priborila mesto velesile na geopolitičnem odru – pa seveda ni potekal brez pretresov in je skozi čas zahteval precej korenite spremembe tega ogromnega gospodarskega sistema, ki sicer načeloma deluje po prostotržni logiki, vendar pa ga kitajske oblasti še vedno usmerjajo s pomočjo petletnih načrtov.

V tokratni Intelekti bomo zato skušali nekoliko osvetliti vprašanje, kakšne strukturne spremembe in pretresi so se za vso to zgodbo neverjetne rasti odvijali v preteklih dveh desetletjih, prav posebej pa v zadnjih letih, ko so kitajske oblasti ponovno začele nekoliko bolj odločno posegati v gospodarstvo in aktivneje reševati nekatere nakopičene notranje probleme – kot sta denimo močno pregret kitajski nepremičninski trg in velike ekonomske neenakosti v tamkajšnji družbi – hkrati pa mora  Kitajska svoje gospodarstvo prilagajati tudi nekaterim zunanjim dogajanjem na čelu s trgovinsko vojno, upočasnitvijo mednarodne trgovine ob epidemiji koronavirusa in splošno geopolitično nestabilnostjo. Premike v sodobnem kitajskem gospodarstvu nam bosta pomagala predstaviti sinolog in ekonomist dr. Mitja Saje z oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete ter ekonomist dr. Matevž Rašković, predavatelj na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.

Gospodarsko-vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj 30 let skokovito narašča, s tem pa se postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila v mednarodnih odnosih

Januarja lani je v enem svojih govorov kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping pripomnil, da sodobni svet pretresajo globinske spremembe, spričo česar se zdi mednarodni položaj naravnost kaotičen. Predsedniku Xiju seveda lahko samo pritrdimo – v zadnjih nekaj letih se je, na primer, pokazalo, da ameriška liberalna demokracija ni tako trdna, kakor smo si mislili v drugi polovici 20. stoletja; da ruska moč ni tako brezzoba, kakor smo si mislili po padcu berlinskega zidu; da bosta računalniška revolucija in globalno segrevanje še bolj, kakor smo si kadarkoli mislili, spremenila pogoje za človeka dostojno življenje na vseh celinah.

Seveda pa v ta niz sprememb, ki so zamajale naše razumevanje sveta, spremenila naša pričakovanja glede prihodnosti in vnesla obilo negotovosti v mednarodne odnose, lahko ali celo moramo prišteti še en dejavnik – vsestranski vzpon Ljudske republike Kitajske. Gospodarska in vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj trideset let nezadržno naraščata, s tem pa se, jasno, z vse večjo ostrino postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila? Kaj pravzaprav hoče doseči? Kako si predstavlja idealno urejene meddržavne odnose v 21. stoletju in kje v kontekstu te ureditve navsezadnje vidi samo sebe?

To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo dve sinologinji – novinarko in dolgoletno zunanjepolitično dopisnico časopisne hiše Delo, Zorano Baković, ter raziskovalko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Heleno Motoh.

Od visokotehnoloških velemest, kjer se vse opravi prek pametnega telefona, do izrazitih razlik v življenjskih priložnostih, ki jih imajo prebivalci z različnih koncev Kitajske.

Kitajska je dežela številnih nasprotij. V velemestih vzhoda je izrazit razvojni preskok, ki ga je Kitajska naredila v zadnjih desetletjih, najbolj nazoren. Tu najsodobnejša infrastruktura zagotavlja visoko kvaliteto bivanja; za tako rekoč vse storitve potrebujete le pametni telefon.

Nagel razvoj je prinesel  številne globoke spremembe in prioritete družbe se spreminjajo. Vse manj je občudovanja zahoda, ki je bilo še pred nekaj leti skoraj samoumevno, vse manj je tudi pripravljenosti na nekoč običajne celodnevne delovnike. Nova blaginja je prinesla številne nove možnosti za preživljanje prostega časa in predvsem mladi jih ne želijo zamuditi. Medgeneracijski prepad je vse širši. Pomembno mesto pri oblikovanju mnenj ima seveda kitajski splet, kjer igra pomembno vlogo državna cenzura.

Seveda pa od naglo rastoče državne blaginje niso imeli vsi enakih koristi. Ločnica med razvitim kitajskim vzhodom in mnogo manj razvitim zahodom je velika. Na Kitajskem je dostop do temeljne družbene infrastrukture, kot sta zdravstvo in šolstvo, povezan s krajem stalnega prebivališča, ki ga nikakor ni preprosto spremeniti. Pritisk na ključna velemesta, kjer so najboljše institucije, je izreden, konkurenca prav tako. In številnim se visoka življenjska in karierna pričakovanja ne uresničijo.

Nekaterim dejavnikom, ki oblikujejo kitajsko družbo danes, smo se posvetili v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali trije sinologi:

Ali ima cepljenje proti covidu danes še smisel? Da!

Zadnji dve leti so o epidemiji, covidu in cepljenju govorili tudi trije sogovorniki tokratne Intelekte. To so imunolog Alojz Ihan, infektolog Andrej Trampuž in sintezni biolog Roman Jerala. Ali ima cepljenje proti covidu še smisel? Kako večkratno cepljenje vpliva na delovanje imunskega sistema? Ali iz pandemije res že prehajamo v epidemijo? Za odgovore je Iztok Konc poklical v Ljubljano na Medicinsko fakulteto, v Berlin na Kliniko Charite in v Ljubljano na Kemijski inštitut. Kakšna so njihova pojasnila in razlage?

Priznanja za vrhunske dosežke v polju umetnosti lahko pomagajao ustvarjalcem, javnosti in trgu. Zakaj se torej o njih tako pogosto prerekamo?

Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za Van Gogha ali Kafko torej.

Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato si institucijo umetnostnih nagrad skušamo pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem nam pomagajo naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, Ida Hiršenfelder, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, Ingrid Kovač Brus, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, Jure Novak, ter dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo.

Kdo so "zoomerji", kaj prinašajo na trg dela in kakšno vlogo imajo/bodo imeli v družbi?

Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. A njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po baby boom generaciji, ki je prisegala na izobrazbo in trdo delo, po dokaj črnogledi generaciji X, ki daje poudarek kakovostnemu zasebnemu življenju, po vase usmerjenih in sposobnih milenijcih, prihajajo zdaj v ospredje predstavniki generacije Z. Mladi, rojeni v drugi polovici 90'ih let pa tja do leta 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v času svetovne gospodarske krize.

Čeprav se ne moremo izogniti določeni stopnji posploševanja, pa je poznavanje generacij, s katerimi imamo ali pa bomo imeli opravka kot učitelji, delodajalci, ponudniki blaga in storitev, sodelavci, vodje, odločevalci, ključno. Kakšne vrednote imajo pripadniki generacije Z? V katerih znanjih prekašajo vse prejšnje? Kako delujejo v delovnem okolju in kaj pričakujejo od delodajalcev? Smo kot družba pripravljeni na generacijo Z, ki je najštevilčnejša generacija na svetu? O tem z gostjami Intelekte, to so: sociologinja doc. dr. Andreja Živoder s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Alenka Kraljič, psihologinja in direktorica operativnega poslovanja v kadrovskem podjetju Trenkwalder, in Damjana Ocvirk, direktorica prodaje v podjetju Trenkwalder.

Za ustrezno ginekološko obravnavo vseh žensk bi potrebovali 50 ginekoloških ekip več

Ženske zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, hkrati pa so ogrožene tudi zaradi svoje seksualne in reproduktivne vloge, s čimer je povezan velik del bremena bolezni žensk. Slovenija je ena redkih držav na svetu, v kateri imajo ženske prosto dostopnost do specialistk in specialistov ginekologije in porodništva na primarni ravni. Svojo osebno ginekologinjo ali ginekologa si lahko izbere že dekle, ko dopolni 13 let. Prvi preventivni pregled imajo lahko pri 20. Profesorica doktorica Vesna Leskošek:

"To, da imamo lahko redne preglede, ki preprečujejo razvoj rakavih obolenj, ki takoj zaznajo vnetja in preostale bolezni, ki nam pomagajo pri tem, da spolnost uživamo in ne samo ponujamo, je strašansko pomembno, da lahko funkcioniramo v družbi."

Sistem je danes v slabem stanju, ginekologinj in giniekologov je že zdaj premalo, prihaja val upokojitev. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo so glavarinski normativi 4000 opredeljenih žensk na en program. Kot pojasnjuje ginekologinja in vodja delovne skupine za pripravo strategije na področju ginekologije in porodništva pri zdravniški zbornici Slovenije Mojca Grebenc, večina ginekoloških timov normative presega, saj je povprečje pacientk na program 4600:

"Tiste ambulante, ki so bolj približane tem normativom, imajo boljšo dostopnost za pacientke. Višja ko je glavarina, slabša je dostopnost."

Na Hrvašem, kjer so imeli podoben sistem, je stanje še slabše. Na dalmatinskih otokih ordinacij sploh ni, na celini pa vse več žensk obiskuje zasebne ordinacije, čeprav zavarovalnica krije celotno zdravstveno oskrbo žensk. Razen splava, ki je plačljiv. Dostopnost pa krni še pravica zdravstvenih delavk in delavcev do ugovora vesti. Ta obstaja od leta 2003, v primeru splava jo uveljavlja že polovica vseh ginekologov, razlaga ustanoviteljica in urednica portala reci.hr Renata Ivanović:

"Obstajajo bolnišnice, v katerih ženske ne morejo opraviti splava, saj se celotno zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti, ki ga lahko uveljavljajo, in nekateri tudi ga, pri postopkih medicinske umetne oploditve. Obstajajo tendence, da bi pravico do sklicevanja na ugovor vesti imeli tudi farmacevti. Se je že zgodilo, da farmacevt zaradi ugovora vesti ni želel izdati predpisane hormonske kontracepcije."

Poleg sistemskega nižanja standardov za zagotavljanje seksualnega in reproduktivnega zdravja žensk sta problem tudi ozaveščanje in izobraževanje. Polarizacijo in nasprotujoča si mnenja lahko vidimo na vseh področjih – tudi na področju ginekologije se širijo prepričanja o tem, da je kemija slaba, narava pa dobra. Ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja doktorica Gabrijela Simetinger:

"Ženske bi želele z naravnimi metodami uravnavati rojstva, tudi partnerji jim to svetujejo: Saj ti ni treba jesti te kemije, zakaj bi se mučila s tem."

Ne zavedamo se več, da bi bile usode številnih žensk brez njih povsem drugačne, poudarja upokojena ginekologinja doktorica Mateja Kožuh Novak:

"Zato je zelo pomembno, da pridejo vse ženske zraven. Ker tiste, ki ne grejo, ki si ne upajo ali pa se bojijo, da ne bodo mogle plačati, tudi umrejo."

V tokratni oddaji bomo zato spomnili na dosežke sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk.

Leto 2021 skozi prizmo Intelekte

Leto 2021 je bilo v marsičem podobno letu poprej, koronavirus je še vedno med nami, izteka se že drugo leto odkar živimo z omejitvami, za katere smo upali, da bodo začasne, zdi se, da je svet še bolj polariziran kot je bil, marsikaj, kar se nam je še včeraj zdelo nepredstavljivo, je danes samoumevno in ko se oziramo nazaj ugotavljamo, da t.i. nova normalnost na žalost ni prinesla veliko spodbudnega. V naših Intelektah, tudi letos jih je bilo več kot petdeset, smo poskušali kompleksno aktualno dogajanje umestiti v širši kontekst in misliti vse tisto, kar morda ni očitno na prvi pogled, a močno kroji našo realnost. V letošnji zadnji Intelekti smo zbrali nekaj oddaj, katerih teme so bistveno zaznamovale leto 2021. Od širše problematike povezane z epidemijo, skrb vzbujajoče situacije na intenzivnih covid oddelkih, položaja otrok, mladih ter najšibkejših članov naše družbe, problema povečanega javnega dolga, vzpona sovražnosti in nasilja, pa vse do analiz dogajanj daleč onkraj naših meja, na Japonskem in v Veliki Britaniji in tematiziranja prednosti ter pasti rabe novih tehnologij, smo zbrali v zadnji letošnji oddaji Intelekta.

Na inflacijo lahko vpliva vse od pretrganih dobavnih verig, kartelnih dogovorov naftnih držav in devalvacije valute pa do investicij v gospodarstvo, naših ekonomskih pričakovanj in višanja plač delavcev na Kitajskem

Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo tako rekoč ne ukvarjamo resno, občasno strašenje z dviganjem cen pa se je uporabljalo bolj ali manj le kot ideološko motiviran argument proti trošenju države v gospodarskih krizah, se zdi, da so danes strahovi pred inflacijo vendarle nekoliko bolj upravičeni. Četudi ta za zdaj še ni tako zelo visoka – v Sloveniji je denimo novembra dosegla dobre štiri in pol odstotke, kar je še vedno manj kot v času pregrevanja gospodarstva pred finančno gospodarsko krizo dobro desetletje nazaj – se namreč v evroobmočju medletna inflacija dviga že proti 5 odstotkom, v Združenih državah pa skoraj 7 odstotna rast cen v zadnjih dvanajstih mesecih predstavlja celo najvišjo letno rast inflacije od leta 1982. Čeprav o inflaciji kot enem najpomembnejših in tudi politično najbolj občutljivih ekonomskih kazalcev danes tako ponovno veliko govorimo, pa le redko skušamo resnično razumeti kompleksnost tega pojava. V tokratni Intelekti bomo zato skušali v grobem osvetlili, kaj inflacija sploh je, kako nastane oziroma je nastajala skozi zgodovino, kateri ekonomski, geopolitični in družbeni premiki so botrovali temu, da je bila v preteklih desetletjih v razvitem svetu tako nizka in v kakšni situaciji smo se v tem oziru znašli danes, pa tudi na kateri točki ta sicer v tržnih gospodarstvih vedno prisoten pojav sploh postane problematičen in kako ga je mogoče reševati. Pri tem nam bodo pomagali profesor na ljubljanski Ekonomske fakulteti dr. Bogomir Kovač, strokovni sodelavec na isti visokošolski ustanovi Igor Feketija in analitik na Gospodarski zbornici Slovenije Bojan Ivanc.