Intelekta

Smo postali družba TikTok izzivov?

Kar nekaj videov, izzivov trendov je omejeno na svet družbenih omrežij, na vsake toliko časa – čeprav občutek je, da vedno pogosteje – pa v medije in tako do širše javnosti pridejo izzivi, ki predstavljajo bolj kot človeško kreativnost človeško neumnost. Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih?

»Stavim, da si ne upaš narediti tega….« Če so nas včasih prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega, neumnega, nespametnega – vstavi poljubni pridevnik – danes takšno vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na naših zaslonih, vreden posnemanja. Še posebej priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje tiktok, kjer so videi pravzaprav glavni način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, kako so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo »vse za dober tiktok video« precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Tak, ki potencialno ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt. V današnji Intelekti se sprašujemo, ali smo postali družba TikTok izzivov? Sogovorniki so:
-Antropolog Dan Podjed z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU
-Samostojna strokovnjakinja za družbena omrežja in svetovalka za digitalno komunikacijo Tamara Langus
-Ter psihologinja Špela Reš in socialni pedagog Rok Gumzej, oba svetovalca na LogOut-u, Centru pomoči pri čezmerni rabi interneta.

O mojstru Jožetu Plečniku - naši svetovni dediščini

Glavno mesto Slovenije je zaradi del Jožeta Plečnika urbanistična in arhitekturna celostna umetnina. Je eno redkih mest na svetu, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vse to in še več so očitno prepoznali v Odboru za svetovno dediščino Unesca, saj so letošnjega julija izbrana dela mojstra Plečnika v Ljubljani vpisali na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Kar je seveda zgodovinski dosežek za Slovenijo in izjemno, novo priznanje svetovne javnosti.

O tem, kaj to priznanje zares govori o mojstrovem delu in življenju, o tem, da je prejšnji mesec izšel avtorski strip "Plečnik in pika", o aktualni razstavi "Prostorski koncepti Plečnikovih prenov" (mojster arhitekt se je namreč tenkočutno in zelo samosvoje posvečal prenovam starejših stavb) in o uvodu v razstav ter dogodkov polno Plečnikovo leto 2022, saj 23. januarja obeležujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, o vsem tem v tokratni Intelekti z gosti strokovnjaki, poznavalci Plečnikovega dela in življenja.

Z nami bodo: Ana Porok, umetnostna zgodovinarka, ki je zaposlena kot muzejska svetovalka v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), odgovorna kustosinja za Plečnikovo hišo, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino in vodjo kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi soavtor stripa o Plečniku ter Tomaž Štoka, umetnostni zgodovinar, sodelavec Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer je koordiniral projekt vpisa Plečnikovih del na UNESCOv seznam.

Od znakov blagega prehlada do mesece trajajočih simptomov dolgega covida

V Sloveniji je covid prebolelo že več kot 370.000 prebivalk in prebivalcev (29.11.2021). Velika večina asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, 18.000 pa jih je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici. S kakšnimi posledicami živijo prebolevniki? Koliko časa so zaščiteni pred vnovično okužbo? Kaj povedo meritve protiteles? Ali se nova različica koronavirusa omikron res lahko izogne tudi imunskemu sistemu prebolevnikov? Na nekatera vprašanja lahko s podatki in številkami odgovorijo strokovnjaki, o drugih nam govorijo izkušnje prebolevnikov samih. V Intelekti smo dali besedo obojim.

Sodelujejo: družinski zdravnik in biolog doc. dr. Luka Kristanc iz Zdravstvenega doma v Kranju in infektolog prof. dr. Janez Tomažič iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Štiri prebolevnice smo prosili, da bi nam zaupale svojo zgosdbo. V pogovor so privolile gospe: Maca Maček iz Ljubljane, Marjeta Rebernak in Ivana Simonič iz Maribora. Z nami bo tudi novinarka, urednica in publicistka Darja Korez Korenčan iz Ljubljane.

Po podatkih Covid-19 Sledilnika smo v Sloveniji od začetka epidemije marca 2020 potrdili 420.000 primerov okužb z novim koronavirusom (v skupno število so všteti tisti, ki so koronavirusno bolezen že preboleli, tisti z aktivno okužbo in umrli). Velika večina obolelih je covid prebolela asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, ki niso zahtevali hospitalizacije. Od začetka epidemije je bilo v bolnišnice sprejetih 24.000 bolnic in bolnikov s koronavirusno boleznijo (v skupno število so vključeni tisti, ki so jih iz že odpustili domov, trenutno hospitalizirani in umrli); 3800 jih je potrebovalo zdravljenje na intenzivnem oddelku (29. 11. 2021).

Pogovor o tem, zakaj smo na področju zagotavljanja enakosti spolov nazadovali, kakšne so posledice in kako je nasprotovanje enakosti povezano z nasiljem

Slovenija je med članicami evropske unije edina država, ki je v preteklem letu nazadovala na področju zagotavljanja enakosti spolov. To ugotavlja evropski inštitut za enakost spolov (EIGE), ki je tako kot lani tudi letos najvišje uvrstil skandinavske države. V zadnjem letu se je pri nas drastično povečalo tudi družinsko nasilje, število umorov žensk je naraslo za kar 50 odstotkov. Tudi upravljanje z epidemijo je pustilo posledice. Ker so po nekaterih raziskavah ženske nase prevzele nesorazmerno večji delež neplačanega skrbstvenega dela, prehajale na polovični delovni čas, ostajale doma in šolale otroke, se je poslabšal tudi njihov ekonomski položaj, mnoge so zaradi prekarnih zaposlitev pristale pod pragom revščine. Dogajanje pa zaokrožajo tudi politike in porast družbeno civilnih gibanj, ki težijo k vračanju tradicionalnih vrednot in enakosti spolov nasprotujejo. Omenjeno evropsko poročilo EIGE pa opozarja tudi na segregacijo na področju dela in izobraževanja v Sloveniji. O vsem tem bo tekla beseda v Intelekti. Tokratni gostje bodo prof. dr. Milica Antić Gaber, dr. Jasna Podreka in prof. dr. Roman Kuhar.

Ko virtualna resničnost sreča tehnologijo veriženja blokov, se odprejo povsem nove možnosti za vrtoglave zaslužke.

Tehnologije virtualne in obogatene resničnosti niso nikakršna novost in se razvijajo že kar nekaj časa. A ko je Mark Zuckerberg konec oktobra naznanil, da se bo podjetje Facebook, krovna družba, pod katere okrilje poleg spletne platforme Facebook sodijo tudi Instagram, Whatsapp in Oculus, preimenovalo v Meta in da se bo spletni velikan usmeril v izgradnjo t. i. metaverzuma, ali nemara metavesolja po naše, obsežnega sveta digitalno ustvarjenih resničnosti torej, se je v hipu dvignila prenekatera obrv.

Gre tu v prvi vrsti nemara za preusmerjanje pozornosti? Facebook konec koncev še nikoli ni imel tako slabe javne podobe kot v tem trenutku, ko se sooča z nedvoumnimi dokazi o tem, da so upravljanje platforme vedno podrejali dobičkom, čeprav so se odgovorni ob tem povsem jasno zavedali močnih negativnih učinkov obstoječih algoritmov na njihove uporabnike in na družbo kot celoto; še nikoli prej tudi ameriški zakonodajalci niso tako resno razmišljati o vlogi in vplivu tega podjetja in njegovi regulaciji. Novo ime in sveža usmeritev bi morda lahko bila dobrodošla.

A kaj pravzaprav pomeni ta napoved gradnje metaverzuma oziroma novih digitalnih resničnosti, v primerjavi s katerimi naj bi naše zdajšnje digitalno življenje, kjer že tako ali tako prebijemo nekoliko preveč svojega časa, povsem zbledelo, če gre glede tega seveda verjeti zanosnim Zuckerbergovim besedam. In kaj pomeni, če bi podjetje, kakšno je Facebook oziroma zdaj Meta, dejansko uspelo v svoji nameri? Kakšna prihodnost se nam obeta za debelim vizirjem VR očal?

Ta vprašanja smo skušali osvetliti v tokratni Intelekti, v kateri so o metaverzumih na splošno in Facebookovih aktualnih potezah razmišljali trije poznavalci tega področja: Filip Dobranić z inštituta Danes je nov dan, Lenart Kučić, novinar na portalu Pod črto, in prof. dr. Gregor Petrič s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Ob dvestoletnici njegovega rojstva preverjamo, o čem je veliki ruski umetnik pisal, kako je to počel, kaj nam je hotel sporočiti in zakaj so njegovi romani še vedno aktualni

Življenjska zgodba Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v katorgi, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata.

Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj Zločin in kazen, Idiota, Bese in Brate Karamazove, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od Friedricha Nietzscheja do Sigmunda Freuda, od Virginie Woolf do Jeana-Paula Sartra in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira.

No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjamo, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem nam pomagajo literarni zgodovinar akad. dr. Janko Kos pa rusist dr. Blaž Podlesnik ter rusistka in prevajalka Dostojevskega dr. Urša Zabukovec.

Spolna fluidnost, aspolnost, aseksualnost, biseksualnost, panseksualnost

Spolne in seksualne identitete so lahko zalo jasne in se ujemajo s prevladujočimi družbeno dominantnimi in poznanimi binarnimi označevalci. Na področju spola tako govorimo o moški in ženski identiteti, na področju seksualnosti pa o heteroseksualni in homoseksualni identiteti, ki vključuje gejevske in lezbične seksualne identitete. Odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj nas privlači, pa se lahko skriva zunaj teh binarizmov – takrat govorimo o nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah.

Doktorica Nina Perger je avtorica knjige Razpiranje horizontov možnega – o nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah v Sloveniji. Opravila je prvo kvalitativno raziskavo, s katero je raziskovala, kakšno je vsakdanje življenje ljudi z nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami v Sloveniji. Binarna strukturiranost sveta in družbe ima namreč zelo konkretne posledice za ljudi, ki se v teh binarnih shemah ne najdejo, saj niso prepoznane ne kot obstoječe kaj šele kot legitimne, pojasnjuje doktorica Perger. O kakšnih identitetah pa pravzaprav govorimo, koliko jih je in kako jih opisati? Pojasnjuje, da gre za zelo heterogene identitete

"Gre še za bolj heterogene pomene, načine osmišljanja teh identitet. Osebe svoje identitetne pozicije zunaj binarizma pojmujejo in poimenujejo na različne načine. V kontekstu spola se identificirajo kot aspolne osebe, kar v grobem implicira odsotnost občutka identifikacije s katerim koli spolom, ali pa se s spolom identificirajo na spolno fluiden način. To pomeni, da se njihova spolna ideniteta spreminja v času. V kontekstu seksualnosti so najbolj poznane nebinarne identitete biseksualna, ki implicira privlačnost do različnih spolov, panseksualnost, ki pomeni privlačnost ne glede na spol, do aseksualnosti, ki načeloma pomeni odsotnost občutenja fizične privlačnosti do oseb."

Nebinarna konceptualizacija spola je v nekaterih nezahodnih kulturah poznana že dalj časa, na Zahodu pa so se nebinarni označevalci začeli uporabljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pri nas z zamikom, in sicer v zadnjem desetletju. Spolnih identitet je torej več, ne le moška in ženska. Marsikomu je to težko razumljivo in pravzaprav nepredstavljivo. Vsaj o tem poročajo ljudje, ki nebinarnost živijo. Zakaj nam je o spolu zunaj binarnih okvirov tako težko razmišljati? Doktorica Perger pojasnjuje, da je medikalizacija nenormativnih pojavov tako na področju spola kot na področju seksualnosti le podaljšek prevladujočih družbenih ureditev.

Razpiranje horizontov možnega: O nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah v Sloveniji

Intimni življenjski stili študentk in študentov v Slovenji

Prof. Cigić: Jemanje multivitaminskih tablet je benigna praksa, ki je lahko koristna

Z epidemijo covida se je znatno povečalo zanimanje javnosti za vitamine, še zlasti za vitamin D. Številni so prepričani, da lahko prav z njim v prihajajočih tednih in mesecih najbolj učinkovito okrepimo svoj imunski sistem. Kateri vitamini nam še pomagajo v boju proti prehladu, gripi in covidu? Ali se v miligramih ali celo mikrogramih določenega vitamina res skriva sveti gral, ki nas bo obvaroval pred okužbami?

Vprašanja o vitaminih smo naslovili na strokovnjake s področja živilske tehnologije, farmacije in biokemije. Sogovorniki Intelekte so živilska tehnologinja in doktorska študentka na Inštitutu za nutricionistiko Maša Hribar, farmacevt prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo in biokemik prof. dr. Blaž Cigić z Biotehniške fakultete.

Poznamo 13 vitaminov: vitamin A, osem vitaminov kompleksa B ter vitamine C, D, E in K. Naš organizem jih nujno potrebuje, vendar jih sam ni sposoben sintetizirati. Zato moramo vitamine v telo vnesti s hrano. Dnevne potrebe po njih so zelo različne – od nekaj mikrogramov do skoraj sto miligramov.

Vseslovenska raziskava Nutrihealth je razkrila, da nam v zimskih mesecih vitamina D primanjkuje. Med novembrom in aprilom je po podatkih z njim optimalno preskrbljenih manj kot pet odstotkov odraslih prebivalcev Slovenije. Vitamin D ima pomembno vlogo pri razvoju kosti in zob ter pri delovanju imunskega sistema. Je edini vitamin, ki ga lahko v zadostni meri biosintetizira človeško telo – in sicer v koži ob pomoči ultravijolične svetlobe.

Radijska oddaja in podkast o hrani: Veste, kaj jeste?

Nacionalni portal o hrani in prehrani: Prehrana.si

Veganska prehrana s kančkom znanosti: Lačna bučka

Zakaj bi jo potrebovali? In zakaj je ne bomo dobili?

Čeprav imamo prebivalci nekdanje Jugoslavije in v zadnjem času tudi Ukrajinci bistveno drugačno izkušnjo, večji del stare celine vendarle živi v miru že več kot tri četrt stoletja. To obdobje od konca druge svetovne vojne dalje je pravzaprav tako dolgo, da si velika večina Evropejcev menda sploh ne zna predstavljati hrumenja tankov na cestah ali smrtonosnih letal na nebu, posledično pa se številnim tudi zdi, da vprašanje varnosti stare celine ni prav pereče, še posebej če ga primerjamo z magnitudo drugih kriz, s katerimi se danes soočamo – od globalnega segrevanja do razgradnje socialne države, od epidemije novega koronavirusa do dramatičnega povečevanje obsega elektronskega nadzorovanja.

Kljub temu bolj pozornim opazovalcem svetovnega političnega in gospodarskega dogajanja ni ušlo, da se je v zadnjih letih zgodilo marsikaj zaskrbljujočega, kar bi lahko dolgoročno negativno vplivalo na varnostne razmere v Evropi. Vsestranski vzpon kitajske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, neverjetno nepremišljen ameriški intervencionizem na Bližnjem vzhodu, brutalni islamistični terorizem, ki hoče oblikovati svoj kalifat … Razmerja moči med velesilami se očitno spreminjajo, družbeno-politična nestabilnost v številnih manjših državah se temu primerno povečuje, vse to pa utegne že v bližnji prihodnosti korenito vplivati tudi na obrambno-varnostni položaj stare celine nasploh in Evropske unije posebej.

V tem negotovem in tesnobnem položaju so se v Evropski uniji torej začeli krepiti glasovi, ki trdijo, da nas ne bo branil nihče – če se ne bomo branili sami s svojo, evropsko vojsko. V tem smislu so še posebej glasni v Parizu, kjer že leta pozivajo evropske partnerice, naj vendar pošljejo svoje čete v afriški Sahel in tako pomagajo Franciji, ki si južno od Sahare prizadeva poraziti džihadiste ter okrepiti moč in avtoriteto vlad tamkajšnjih držav. No, ko je Avstralija pred tedni dramatično odpovedala več deset milijard evrov vredno naročilo francoskih podmornic in skupaj z Združenimi državami in Združenim kraljestvom ustanovila Aukus, očitno proti-kitajsko zavezništvo izrazito anglosaškega značaja, so v Parizu hitro ugotovili, da bo v geostrateških prerivanjih 21. stoletja pomen Evrope očitno še bistveno manjši kakor je bil v času hladne vojne med Ameriko in Sovjetsko zvezo, to pa pomeni, da sta varnost in stabilnost stare celine precej manj pomembni, kakor sta bili med letoma 1945 in 1989. Temu primerno so se francoski pozivi k ustanovitvi evropske vojske še okrepili.

In vendar ta hip ni videti, da bo iz francoske moke kaj evropskega kruha. Zakaj neki ne? Je evropska vojska institucija, ki je vendarle ne potrebujemo – ali so pač posredi drugačni premisleki in tehtanja? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, dr. Ljubico Jelušič, pa obramboslovca in dekana FDV, dr. Iztoka Prezlja, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, dr. Boštjana Udoviča.

Napadi na reproduktivne pravice žensk se stopnjujejo

Položaj žensk se je v zadnjih dveh letih izrazito poslabšal. Povečalo se je družinsko nasilje, veča se število femicidov, vrstijo se javni napadi na priborjene pravice žensk, priče smo mizoginemu govoru s strani vidnih predstavnikov oblasti in družbe. Pod vprašaj se postavlja pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok, ki je v Sloveniji vpisana v ustavo. Spomnimo na t.i. Pohod za življenje, ki je pred dobrim tednom potekal v Ljubljani in kjer so se udeleženke in udeleženci, med njimi tudi vidni predstavnik aktualne oblasti ter najvišji predstavnik slovenske Rimokatoliške cerkve, zavzemali za ukinitev reproduktivnih pravic žensk, spomnimo na molitve pred ljubljansko porodnišnico, spomnimo na nedavni demografski vrh na Madžarskem, spomnimo na položaj žensk na Poljskem, kjer je konzervativna oblast pravico do abortusa skoraj popolnoma prepovedala, trenutno pa poteka intenzivna kampanja za prepoved ločitve. Ne smemo niti mimo dejstva, da je na Hrvaškem udejanjanje pravice do abortusa, zaradi množičnih ugovorov vesti ginekologov, v praksi močno oteženo. Trenutno pa smo lahko priče tudi prepovedim abortusa v ZDA in množičnim protestom proti tovrstni politiki v zvezni državi Teksas. Zadnje poročilo EPF (evropski parlamentarni forum za spolne in reproduktivne pravice) pa razkriva, da se je financiranje mreže in dejavnosti proti pravicam žensk v zadnjih letih povečalo za štirikrat in je v letu 2018 znašalo več kot 96 milijonov evrov. Svoja razmišljanja in kritično analizo poskusov retradicionalizacije družbe, napadov na pravice žensk, učinkov patriarhata, vzrokov in posledic konzervativnih političnih in civilno družbenih gibanj,  sta v tokratni Intelekti podali sociologinja dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo in psihologinja dr. Metka Mencin s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.