Intelekta

"Da se naučiš misliti zgodovino na novo, moraš najprej odmisliti vse vzorce o zgodovini, ki so ti bili priučeni"

V tokratni Intelekti smo govorile o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorile bomo o zgodovini žensk. Govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk.

S kakšnimi ekonomskimi, socialnimi in (geo)političnimi izzivi se Japonska sooča na pragu tretjega desetletja 21. stoletja?

Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo.

Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna.

Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog dr. Zlatko Šabič ter trije japonologi dr. Andrej Bekeš, dr. Boštjan Bertalanič in dr. Luka Culiberg – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, preverjamo v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem.

Uspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate.

Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši.

Gostje pred mikrofonom so:

Poročilo s prve bojne črte: Ljubljana, Maribor, Dunaj

Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. Matjaž Jereb v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. Thomas Staudinger na Dunaju (AKH Wien), zdravnica Alenka Strdin Košir pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih?

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Covid-19 sledilnika (6.7.21) smo v Sloveniji zabeležili približno 257.000 primerov okužbe z novim koronavirusom. Zdravljenje v bolnišnici je od marca 2020 do danes potrebovalo že več kot 18.000 pacientk in pacientov, med njimi 2.600 na intenzivnih oddelkih. Skoraj 1.500 naših bližnjih, naših prijateljev, znancev, kolegov … je bilo med epidemijo že priklopljenih na respirator.

Posledice epidemičnega zaprtja na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih so alarmantne

Stroka opozarja, naj bodo počitnice čas, ko bodo otroci kakovostno počitnikovali in se družili, gibanje je nujno, saj na ševilne pozitivne načine vpliva tudi na možgane in duševno zdravje. Dobro bi bilo, če bi šole, vladne in nevladne organizacije ter lokalne skupnosti čez poletje zagotovile dovolj brezplačnih programov. Tudi prihodnje šolsko leto moramo načrtovati že danes in poskrbeti, da bodo potrebne pomoči prejeli tako mladi kot tudi učiteljice in učitelji. Doktorica Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Ljubljana, opozarja:

"Tako kot potrebuje gospodarstvo čas in dodaten denar, da preživi izredne razmere, tako pomoč v smislu dodatnih vložkov v sistem šol potrebujejo otroci."

Zdaj pa nekaj podatkov. Nacionalni inštitut za javno zdravje je pred začetkom drugega vala lani izjemoma opravil raziskavo Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju, s kratico HBSC, ki jo sicer opravijo vsaka štiri leta. Anketirali so mladostnike devetih razredov osnovnih šol in četrtih letnikov srednjih šol. Po osmih mesecih so obdelali podatke in ugotovili, da so med mladostniki iz manj premožnih družin in tistimi iz premožnejših pomembne razlike v doživljanju pandemije, duševnem zdravju, tveganih vedenjih in drugih z zdravjem povezanih vedenjih.

NIJZ poudarja, da je tem mladim treba nameniti več pozornosti kot doslej, pa tudi da jih je takšnih več kot pred epidemijo. Kaj pravijo podatki? Skoraj polovica anketiranih je ocenila, da se je pri njih doma zaradi pandemije poslabšal finančni in socialni položaj. Med drugim so poročali, da so starši izgubili službo, da so se zmanjšali prihodki ali da so bili lačni, ker niso imeli denarja za hrano. Na NIJZ zato opozarjajo, da so manj premožne družine in njihovi mladstniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo med pandemijo posvetiti posebno pozornost, zato bi morali splošne preventivne programe prilagoditi in dopolniti. Otroci in mladostniki iz ranljivejših skupin bi morali imeti v prihodnjem šolskem letu boljše možnosti za šolanje tako z vidika tehnične opreme kot z vidika učne in druge pomoči.

Drugi val, vemo, je bil precej hujši. Veliko je bilo zamujenega, niso vsi imeli brezhibne internetne povezave, svojega računalnika, mirnega kotička za spremljanje pouka in podpore pri šolskih obveznostih. In to so samo težave, ki so jih lahko imeli pri spremljanju pouka in učenju. Šola pa je več kot prostor pridobivanja znanja, tu so še socializacija, telovadba, umetniško izražanje in topel uravnotežen obrok. Kot ugotavljajo raziskovalci na Fakulteti za šport, so posledice zaprtja za telesni razvoj ter gibalne sposobnosti mladostnikov alarmantne. Najnovejši in še ne popolni podatki meritev športnovzgojnega kartona kažejo, da je delež predebelih otrok narasel za 30 odstotkov.

Kar se danes zdi preveč nenavadno, da bi pojedli, lahko čez nekaj desetletij postane del jedilnika

Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika.

Gosti:

-mikrobiologinja dr. Ana Rotter, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu
-kemičarka dr. Katja Klun,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu
-kulturolog prof. dr. Peter Stankovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede
-kulturni antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič s Filozofske fakultete v Ljubljani
-in chef Poul Andrias Ziska iz Michelinove restavracije KOKS na Ferskem otočju

O vladarici in instituciji najprepoznavnejše sodobne monarhije na svetu - britanske kraljeve družine

Kraljica Elizabeta II. je najstarejša in najdlje vladajoča še živeča monarhinja na svetu, britanska kraljeva družina pa zagotovo najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. Čeprav je britanski imperij vrhunec razcveta dosegel pod vladavino kraljice Viktorije, saj je bil takrat največji med vsemi v zgodovini (obsegal je več kot petino površja Zemlje), je danes kraljica Elizabeta II. še vedno na čelu 16 držav največje skupnosti suverenih držav - Commonwealth. V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo že več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13. Britanska kraljica je tako v skoraj 7 desetletjih vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se je vloga monarhinje spreminjala skozi stoletja, kakšen vpliv na javno mnenje in na politiko ima britanska kraljica danes, spoznali pa bomo tudi del zgodovine več kot 100-letne dinastije Windsor in kako pomemben je angleški priimek za kraljevo družino. Pa tudi o tem, kako se Firma, kot britansko kraljevo družino imenujejo, trži oziroma ustvarja svojo podobo v javnosti ter kako ji škodi ali služi razvpito neprizanesljivi britanski tisk oz. mediji.  Z nami so gostje, strokovnjaki:

• doc. dr. Gregor Antoličič, zgodovinar  iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU
• mag. Tomaž Gerden, zgodovinar in novinar Radia Slovenija, ki je spremljal razmere v Združenem kraljestvu
• doc. dr. Andrej Pompe, predavatelj, marketinški strokovnjak in ustanovitelj oglaševalske agencije Formitas

Od dostave hrane in prevozov do dela na spletu - aplikacije spreminjajo tudi trg dela

Digitalne platforme so v tem stoletju povsem spremenile načine, kako danes uporabljamo svetovni splet, kako med seboj komuniciramo, kako se širijo novice. Spremenile so načine, kako lahko nakupujemo in s tem izrazito razširile nabor izdelkov in storitev, ki so nam na dosegu oziroma, kot gre znana fraza, le klik stran. Vse bolj spreminjajo tudi načine, kako opravljamo delo in pod kakšnimi pogoji, saj s pomočjo priročno oblikovanih aplikacij vzpostavljajo nove povezave med iskalci dela in naročniki - in to na res najrazličnejših področjih dela od sorazmerno preproste dostave do neprimerljivo bolj zahtevnih oblik dela, kot je denimo računalniško programiranje.

Leto pandemije je pospešilo te procese, ki so sicer že nekaj časa pridobivali na pomenu. V času zaprtja so – kot nekakšen najbolj vidni znak prikladnosti aplikacij v času fizičnih ovir – tudi pri nas postali dostavljavci hrane v modrih ali rdečih jopičih samoumevna in vseprisotna stalnica na ulicah.

V globalnem smislu te premike še bolj simbolizira podjetje Uber, ki je zaradi t. i. disrupcij, ki jih povzroča na trgu osebnih prevozov, deležno izredne medijske pozornosti, intenzivnih kritik in tudi tožb. Kalifornijskemu podjetju se je z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu prejšnji teden odprla pot tudi na slovenske ceste. Moderna tehnologija, na kateri temeljijo tovrstne aplikacije, naj bi zagotovila večjo učinkovitost, transparentnost delovanja in nove priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, smo lahko slišali med argumenti podpore. A po drugi stani so številne tudi kritike, saj tovrstne platforme vstopajo na področja, kjer pogoji dela že dolgo niso dobri.

»Kršitve delovnega prava v nizko produktivnih panogah so že normalizirane in posplošene in vgrajene v poslovne modele. Kdor tam spoštuje delovno pravo, že ni več konkurenčen,« je v Intelekti povedal sociolog Gorazd Kovačič. To je danes osnova, na kateri gradijo svoje poslovne modele tudi t. i. platforme dela, kot so denimo Uber, Wolt in drugi.

Kaj nam torej prinaša tako imenovana platformna ekonomija in kako utegne določati 21. stoletje? O teh vprašanjih smo se pogovarjali v današnji Intelekti, v kateri so sodelovali ekonomistka prof. dr. Polona Domadenik, sociolog doc. dr. Gorazd Kovačič in pravnik izr. prof. dr. Luka Tičar.

O stereotipih v vsakdanjem življenju otrok in mladostnikov

Enakost in nediskriminacija sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije EU do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti v družbi. Tudi šolski sistem je zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. A slednji so nam, kot pojasnjuje doc. dr. Veronika Tašner s Pedagoške fakultete v Ljubljani, skupaj s simbolnim nasiljem, ki se vrši preko socializacije že v najzgodnješih letih, položeni v zibelko.

Z njimi rastemo, jih ponotranjimo, jih ne postavljamo pod vprašaj in jih tako tudi sami, same reproduciramo. Pri tem nam seveda pomagajo družina, sorodniki, mediji, vrstniki in vse druge institucije, v katere smo vpleteni. Tako se ta krog sklene in nadaljuje.

Direktorica Inštituta za preučevanje enakosti spolov, mag. Ana Pavlič poudarja, da spolni stereotipi niso prirojeni, temveč so zelo aktivno naučeni. Raziskave kažejo, da so otroci pri dveh letih starosti sposobni ponotranjenja stereotipov v tolikšni meri, da izbirajo igrače, ki so s strani okolice pričakovane za njihov biološki spol. Na vprašanje zakaj je tako, sogovornica odgovarja:

Otroke od najzgodnješe starosti vzgajamo predvsem z zgledom, s tem kako so spolne vloge razporejene v družini, ki ji otrok pripada in s tem v kaj jih kot starši usmerjamo.

Modra barva je za fante, roza za deklice. Za slednje, še preden jih lahko kot dojenčke razločimo po biološkem spolu, pogosto slišimo komentarje, kako so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so "od nekdaj" živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki pa bistveno preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov ter reproducirajo temeljno neenakost v družbi.