Intelekta

Predsednik Biden je napovedal, da se bodo do jeseni, do okrogle obletnice terorističnega napada na newyorška dvojčka, po 20 letih okupacijske navzočnosti torej, Američani in njihovi zavezniki iz Nata naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več. Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi med različnimi etničnimi skupinami, predvsem med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani, končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, v katerih ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo paštunski talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, dr. Vasjo Badaliča, pa našega washingtonskega dopisnika, dr. Andreja Stoparja, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: ErikaWittlieb (Pixabay)

Po 20 letih se ameriška vojska umika iz Afganistana. Kaj to pomeni za to srednjeazijsko državo in njene prebivalce? In kaj za geostrateška razmerja moči med svetovnimi velesilami?

Predsednik Biden je napovedal, da se bodo jeseni, po 20 letih okupacijske navzočnosti Američani naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več.

Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi tam končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, kjer ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše?

Odgovore iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, dr. Vasjo Badaliča, pa našega washingtonskega dopisnika, dr. Andreja Stoparja, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca.

 

Že vrsto let se počasi a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti - avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo? Razvoj gre v različne smeri, raziskujemo jih v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Avtonomna povezana vozila, v katerih bomo le potniki, so vizija prihodnosti

Že vrsto let se počasi, a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti – avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo?

Prve zamisli o samovozečih avtomobilih so se sicer pojavile po drugi svetovni vojni, tehnologija, ki jih omogoča, pa se vztrajno razvija in izboljšuje, povezanemu avtomatiziranemu vozilu smo vse bliže. Kako blizu, nam je razložil profesor doktor Jaka Sodnik s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Lubljani. Pravi, da je v Evropi ta hip aktualna tretja stopnja avtomatizacije, ki se na cestah testira, prilagaja se tudi zakonodaja.

"Sistem lahko za določen čas v celoti prevzame nadzor in človeku načeloma takrat ni treba biti pozoren na cesti. Mora pa biti pripravljen, da se lahko kadar koli zgodi nepredvideno, sistem ga opozori in takrat mora v zelo kratkem času prevzeti nadzor."

Kadar nas zanima, kakšna utegne biti naša tehnološka prihodnost, se vse pogosteje obračamo na Kitajsko. Kako je z avtomatizirano vožnjo v kitajskih velemestih. Z raziskovanjem tehnološkega vzpona Kitajske se ukvarja Nina Pejič, mlada raziskovalka na Centru za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

"Razvoj na Kitajskem zelo hitro poteka in to je v veliki meri posledica bolj naklonjene regulacije. Kitajska je avtonomno vožnjo postavila v svoj nov nacionalni petletni razvojni načrt, ki je bil sprejet marca."

Ne le na Kitajskem, tudi v Združenih državah Amerike že leta po cestah vozijo avtomatizirani avtomobili, ki hranijo in testirajo svojo umetno inteligenco. Med njimi tudi Uber, ki naj bi mu z novo zakonodajo odprli vrata na naše ceste. O tem Filip Dobranić, Danes je nov dan, Inštitut za druga vprašanja.

"Svoje eksperimente izvajajo zelo zelo neodgovorno. Uber je vozil svoje samovozeče vozilo po cestah, kjer ni imel dovoljenja, da jih vozi. Uberjevi samovozeči avtomobili so ubili več kot enega človeka."

O samovozečih vozilih, razvoju na Kitajskem in Uberju v tokratni oddaji.

Etnobotanika je razmeroma mlada znanstvena disciplina, ki se je razvijala zlasti z združevanjem botanike, medicine in antropologije na začetku 20. stoletja, pa vendar povezanost ljudi in rastlinskega sveta obstaja že od pradavnine. V vseh kulturah sveta so ljudje uporabljali rastline za prehrano in zdravljenje, kar kažejo številne arheološke sledi. Na Slovenskem se je etnobotanika razvijala bolj ali manj v skladu z evropskimi družbenimi in znanstvenimi tokovi. Prvi raziskovalci rastlinskega sveta in zbiralci ljudskega poimenovanja rastlin na Slovenskem so bili naravoslovci, etnografi, zbiralci ljudskega izročila in drugi slovenski rodoljubi. Predmet etnobotanike je v slovenski etnologiji prvič in edinokrat doslej opredelil dr. Valens Vodušek v Etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja leta 1977. Etnobotaniko opredeljuje kot znanost o vzajemnih odnosih človeka in rastlinskega sveta, pri čemer je tradicionalno znanje o rastlinskem svetu del ljudskega naravoslovnega znanja o živi in neživi naravi. Zgodbe o ljudeh, ki jih pripovedujejo rastline, nam tako razodevajo starosvetna izročila, ki si ne zaslužijo pozabe, in tradicionalna znanja, ki so vredna posnemanja in nam lahko še kako pomagajo, da se ponovno naučimo vzpostaviti harmoničen odnos z naravo. Z znanjem in zodbami o rastlinah tokrat gostimo strokovnjake: Vlasta Mlakar – etnologinja in kulturna antropologinja ter knjižna avtorica (Rastlina je sveta od korenin do cveta), Barbara Sosič – etnologinja iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Janko Rode – biolog in knjižni avtor. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič

Večtisočletna znanja o rastlinah, ki nas vračajo h koreninam

Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala.

A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja.

Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem.

O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili prof. dr. Metka Filipič, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.

Foto: Pixabay/Geralt

V prisotnosti mikrovalov se znane karcinogene snovi obnašajo bolj agresivno in hitreje poškodujejo DNK, proteini pa se narobe zvijajo. To lahko vodi tako k nastanku rakavih obolenj kot tudi nevrodegenerativnih bolezni.

Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala.

A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja.

Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem.

O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili prof. dr. Metka Filipič, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.

V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so v veliki meri postala tudi naši delovni prostori, otroške igralnice in učilnice, sta tako velikost kot kvaliteta bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Ob tem ne smemo pozabiti, da marsikdo v Sloveniji nima svojega stanovanja, da je stanovanj premalo, gradijo pa večinoma luksuzna. Ne smemo pozabiti, da je veliko takšnih ljudi, ki živijo v povsem neprimernih bivalnih razmerah, da imamo scela neurejeno stanovanjsko politiko za mlade in da so se v času epidemije mnogi študentje bili prisiljeni vrniti v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij.

O tem v kakšne domove smo se zaprli v času covida

V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so postali tudi naš delovni prostor, otroška igralnica, učilnica in telovadnica, sta tako velikost kot kakovost bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Vlada nam je v minulem letu narekovala, da ostajamo doma, ukrepi pa niso bili prilagojeni dejstvu, da dom ni za vse varno zavetje in da ne živijo vsi ljudje v hiši z vrtom. Ravno nasprotno, slovenska stanovanja so po velikosti pod evropskim povprečjem. Kot pravi Maša Hawlina z inštituta za raziskovanje prostora Zadrugator, se več kot 60 odstotkov ljudi sooča s težavami, ki so bistvenega pomena za osnovno kvaliteto bivanja.

Ljudje so v raziskavi poročali o problemih kot so vlaga, plesen, neprimerna svetloba, trhlost strehe, nedostopnost do interneta - osnove za dostojno bivanje. Ugotovili smo, da v Sloveniji veliko ljudi živi v energetski revščini.

V Sloveniji imamo zastarel stanovanjski fond, stanovanj je premalo, gradijo pa se večinoma nadstandardna, pravi Rok Ramšak z inštituta Zadrugator. Scela neurejena je tudi stanovanjska politika. Kdaj je pravico do doma zamenjala kapitalistična agenda po nepremičnini kot investiciji in zakaj politika v zadnjih tridesetih letih ni imela posluha za v nebo vpijočo stanovanjsko problematiko? Arhitekt in publicist dr. Miloš Kosec meni, da odgovor leži v preprostem dejstvu, da imajo odločevalci rešen stanovanjski problem. Opozarja pa tudi na bistveno razliko med standardi bivalnih prostorov pri nas in drugje v Evropi.

Ne samo, da imamo stanovanjske probleme v večjih mestih, tudi ljudje , ki imajo rešen stanovanjski problem, morajo živeti v bistveno bolj skromnih standardih kot večina prebivalstva po Evropi.

Ob tem ne gre pozabiti, da vse več mladih živi v najmeniških sobah, pa še slednje si marsikdo težko privoišči. Mnogi med njimi so se morali v času covida, vrniti k staršem, mnogi v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij in s čimer jim je bila odvzeta tudi možnost za delo, s tem pa finančna neodvisnost.

S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, ter Marto Kocjan Barle, dr. Hotimirja Tivadarja in dr. Petra Weissa, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Po novem bomo Novo mesto menda pisali Novo Mesto. Kaj vse se bo še spremenilo - in zakaj?

S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? Odgovor iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo dr. Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, ter Marto Kocjan Barle, dr. Hotimirja Tivadarja in dr. Petra Weissa, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil.

Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor).

Foto: geralt/ pixabay

Vsak tretji covid prebolevnik trpi za nevrološkimi ali psihičnimi posledicami bolezni

Zakonca Kolar Švarc iz Pristave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec septembra lani. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. "Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi."

Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. "Covid bo še dolgo mahal z repom," pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud pocovidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli "le" lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčavar Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor).

Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti. Prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni, nekaj vsebinskih prilagoditev pa je že znanih. Kakšne so te spremembe, kako bosta potekali splošna in poklicna matura, če se epidemija ne bo umirila, in kaj bo z dijaki, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov ali karantene ne bodo mogli udeležiti? Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta.

Maturanti so ponovno doma, prvo dejanje letošnje mature - šolski esej - pa pišejo že čez mesec dni

Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti, čeprav prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni. Vsebinske in količinske prilagoditve na maturi so znane od konca leta, dijaki bi si sicer želeli večjih "olajšav", medtem pa so na RIC-u prepričani, da so v danih razmerah in v posvetovanju s stroko iz različnih maturitetnih predmetov našli najboljše možne rešitve. A bolj kot sama vsebina, maturante, starše in šole skrbi, kako bo s samo izvedno mature. Ne vedo še, kako bo poteka letos in kdo in pod kakšnimi pogoji jo bo lahko pisal. Kaj bo z dijaki v karanteni, kaj bo s samotestiranji, o vsem tem namreč odločajo druge institucije - ne RIC ne ministrstvo za izobraževanje. Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta z gosti Natašo Kranjc, vršilko dolžnosti generalne direktorice direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, Nives Počkar, predsednico društva ravnateljev srednjih šol, višjih šol in dijaških domov ter tudi direktorico Šolskega centra, in dr. Darkom Zupancem, direktorjem Državnega izpitnega centra.

Razvijalci informacijsko komunikacijskih tehnologij nam že desetljetje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila. Kako torej regulirati digiatlne tehnologije? odgovori v tokratni INtelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Tehnologij ne moremo regulirati, če do njih nimamo dostopa

Razvijalci informacijsko-komunikacijskih tehnologij nam že desetletje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak, temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila.

Pionirka raziskovanja mladine, zaslužna profesorica doktorica Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani spomni, da je bil vznik novih tehnologij elektronske industrije v 80. letih 20. stoletja namenjen tudi temu, da bi se mladi z ulice, kjer so ustvarjali svoje avtonomne kulturne izraze in se vse bolj kritično odzivali na dogajanje v družbi, vrnili v svoja domača okolja. Med pandemijo smo mlade dobesedo zaprli med štiri stene, kjer je čas, ki so ga preživeli za zasloni, eskaliral.

"Predvsem je treba vedeti, da to ni svet. To je artefakt sveta, to je ponaredek sveta."

Vendar ta lažni svet prinaša realne dobičke, predvsem zato, ker ni reguliran. Facebook, Instagram, Tiktok in Twitter, kjer se oblikujejo mnenjski mehurčki, v katerih odmevajo laži in se širi propaganda, služijo z osebnimi podatki uporabnikov. Španska pisateljica in tehnološka novinarka Marta Peirano pravi, da je regulacija spletnih gigantov ta hip nemogoča:

"Ne moreš regulirati stvari, do katerih nimaš dostopa. To je tako, kot da bi želel namestiti radarje v avtocestni predor, v katerega ne moreš vstopiti."

Trenutno aktualna neznanka je, kaj vse spletni giganti počnejo z našimi biometričnimi podatki. Te namreč Bruselj še posebej strogo ščiti. Strokovnjak za zasebnost Paul Bischoff:

"Iskreno povedano, tehnologije prepoznavanja obrazov ni tako težko narediti. Zasebna podjetja to ustvarjajo in potem so tu vlade, ki to kupujejo in uporabljajo na svojih ljudeh."

Ko uporabljamo aplikacije in storitve, se namreč strinjamo s predajo osebnih podatkov in tako nad njimi izgubimo vso moč. Pa jo še lahko dobimo nazaj?

"Vsi imamo v vsakem trenutku možnost začeti drugače razmišljati o teh razmerah, zahtevati od odgovornih odgovore in potem opazovati, kako se začne krogla kotaliti."

Optimistično opominja kritik tehnodeterminizma Domen Savič z  Zavoda Državljan D.

Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang označile za genocid.

Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru.

A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo.

V tokratni Intelekti smo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije dr. Saša Istenič Kotar ter sinologinja in antropologinja dr. Maja Veselič.

Foto:Pixabay

Kaj nam kitajsko ravnanje v Hong Kongu, Šindžjangu in v odnosih s Tajvanom razkrije o vrednotah, prioritetah in načinih delovanja prihajajoče velesile?

Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang (Xinjiang) označile za genocid.

Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru.

A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo.

V tokratni Intelekti bomo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije dr. Saša Istenič Kotar ter sinologinja in antropologinja dr. Maja Veselič.