Intelekta

Še vedno primanjkuje tudi postelj na kliničnih oddelkih, kjer sprejemajo otroke in mlade z najhujšimi oblikami duševnih motenj

Na srečo se je šolsko leto začelo s poukom v šolah, za katere vsi verjamejo in si želijo, da bodo ostale odprte, ne glede na število novo okuženih s koronavirusom. Ali lahko torej zdaj, ko otroci in mladi hodijo v šole in vsaj za tiste najranljivejše predstavljajo močan varovalni dejavnik, duševne stiske otrok odmislimo? Se je njihovo počutje izboljšalo, stiske izginile? Lahko na številke, ki govorijo o lanskem 50-odstotnem porastu števila sprejetih mladih z anoreksijo in po poskusu samomora le na ljubljanski pediatrični kliniki, pozabimo? Ali pa boja s posledicami nenormalnega obdobja v življenju otrok in mladih še zdaleč ni konec – tudi za to, ker duševno zdravje mladih že pred letom 2019 ni bilo takšno, kot bi si ga želeli? Smo v teh zadnjih mesecih že zamudili kakšno priložnost za hitrejše odzivanje na duševne potrebe najmlajših generacij državljanov? Gostje Intelekte so bile jasne: duševne stiske in motnje ostajajo težava, ki se vleče že celo desetletje, Slovenija pa ima na tem področju velike zaostanke - pri oblikovanju mrež centrov za duševno zdravje, promociji preventivnih programov na vseh nivojih ter pri številu specialistov za področje otroške in mladostniške klinične psihologije ter psihiatrije ...

Gostje: Tjaša Bertoncelj iz ZPMS, vodja Tom telefona, telefona za otroke in mladostnike, dr. Melita Bokalič, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije na oddelku Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, dr. Bernarda Dobnik Renko, klinična psihologinja iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, Ajda Erjavec, predsednica združenja Šolskih svetovalnih delavcev Slovenije in svetovalna delavka na Gimnaziji Bežigrad, in dr. Jožica Maučec Zakotnik, vodja programa MIRA z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

O (ne)enakosti obravnave žensk v medijih, tudi TV serijah in filmih

Tokrat nas je v oddaji zanimalo, na kakšen način se odvija narativ v medijih glede na spol. Torej, ko se obravnava ženske in njihove zgodbe. Ali so podstati tega narativa še vedno pretežno mizogine ali se je po tistih razvpitih 90-ih, ko se je zdelo, kot pišejo v reviji Time, da so hčere drugega vala feminizma odrasle in se odločile za drugačne vloge kot njihove mame, potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila družba z mediji vred še kako diskriminatorna glede na spol? Smo od takrat z gibanji #metoo in #Time'sUp kaj napredovali v smislu enakopravnosti spolov ali  ženska podoba v medijih še vedno pretežno bazira na nekih seksističnih, mizoginih stereotipih? In kako se vse to reflektira tudi v obilju produkcije TV serij (tudi dokumentarnih) in filmov, kakšni so liki žensk tam? Za odgovore in nova vprašanja v razmislek so z nami gostje: mag. Anja Banko, filmska kritičarka, antropologinja dr. Svetlana Slapšak, redna profesorica, nekdanja dekanja ljubljanske Fakultete za podiplomski humanistični študij ISH in novinarka ter raziskovalka medijev in spola dr. Biljana Žikić, direktorica ljubljanskega Kulturnega centra Danilo Kiš.

Pravice vsakega otroka morajo biti spoštovane, zaščitene in izpolnjene tudi v digitalnem okolju

Pravice vsakega otroka morajo biti spoštovane, zaščitene in izpolnjene tudi v digitalnem okolju. Otroci morajo imeti dostop do digitalnih vsebin, ki jih opolnomočijo in so primerne njihovi starosti, ter dostop do informacij iz širokega nabora zaupanja vrednih virov. Vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri Informacijskem pooblaščencu doktorica Jelena Burnik poudarja, da je otrokom na spletu dostopno vse in še več, zaplete pa se že pri informiranju. Kot pojasnjuje, odgovornost za zaščito pravic otrok v digitalnem okolju Združeni narodi jasno nalagajo državam.

"Slovenščina je majhen, nišni jezik. Veliko je storitev, kjer niti najstnik ne bo našel informacij, ki bi jih lahko razumel, v jeziku, ki ga razume. Države so tiste, ki morajo ponuditi pomoč izobraževalcem, pomoč staršem, ki morajo zagotavljati okvire in politike za to, da se lahko digitalni svet izkorišča v njegovi polnosti v korist otroka."

Katja K. Ošljak, vodja Zavoda za digitalno vzgojo Vsak in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, pa poudarja, da mladi želijo biti vključeni v oblikovanje boljšega sveta

"Želijo biti vključeni v pomembne teme, politične teme, podajati svoje ideje. Mladi politično niso apatični, niso apolitični, prav nasprotno, imajo zelo velik interes. Mogoče jim samo mi včasih ali pa večinoma tega ne dovolimo izraziti."

Smiseln dostop do digitalnih tehnologij lahko otroke opolnomoči in podpira pri realizaciji njihovih državljanskih, političnih, kulturnih, ekonomskih in socialnih pravic. Ključno pa je, da imajo vsi otroci enak dostop do tehnologij, sicer lahko to vodi v še večjo neenakost.

»Vojne ne zmaguje tehnologija, tank, bomba, letalo – zmaguje jo človek.«

Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto –  še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske.

Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne.

No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec dr. Vladimir Prebilič z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske.

O tem, kako so spolitiziranost ukrepov, kakofonija in preobilje informacij ter nerazumevanje procesov znanosti privedli do aktualne polarizacije družbe glede pandemije bolezni covid-19

V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Tadej Troha.

Možnosti, ki jih ponujajo naravni materiali, so mnogo pestrejši, kot mislimo

Papir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni.

Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo.

O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo dr. David Ravnjak, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu izr. prof. dr. Blaž Likozar, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Luka Juvančič.

Paradoksalno pa strah in odpor pred cepljenjem proti covidu v Sloveniji naraščata

Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov (18.8.2021). Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja.

Po zadnjih podatkih je v Sloveniji z enim odmerkom cepiva proti covidu cepljenih že 970.000 prebivalk in prebivalcev, z dvema odmerkoma pa 880.000. Slednje predstavlja 41 odstotkov. Do zdaj je za covidom od začetka cepljenja decembra lani zbolel le en promil cepljenih: 1.400 od 880.000 (23.8.2021).

Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon).

Koristne povezave:
Raziskava #Novanormalnost
Cepimo se
Neželeni učinki cepiv
Medicinski podkast Ultrazvok

Na ozadju ruskih kulturno-zgodovinskih posebnosti lahko bolje razumemo tudi vse bolj naelektrene odnose med Moskvo in Zahodom

Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj?

Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije.

Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, se posvečamo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta.

Raziskava Mladina 2020 razkriva, da so mladi vedno bolj avtonomni in odgovorni, a hkrati se je poslabšalo njihovo duševno zdravje

Položaj mladih v Sloveniji kaže sladko-grenko sliko, so razkrili rezultati obsežne raziskave Mladina 2020, ki sta jo na pobudo Urada RS za mladino pripravili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mladi so bolj kot pred desetletjem individualisti, ki sledijo zdravemu življenjskemu slogu, a se je ocena njihovega zdravja in duševnega počutja močno poslabšala. Veliko se neformalno izobražujejo, so ustvarjalni in kulturno dejavni, želijo biti avtonomni in se hitreje kot pred leti odseljujejo od doma, jih pa še vedno skrbi prehod na trg dela in reševanje stanovanjskega vprašanja. Prav ti dve vprašanji predstavljata še vedno velik izziv na poti njihovega osamosvajanja. Več o tem, kako v naši državi živijo mladi, pa pred mednarodnim dnevom mladih v oddaji Intelekta. Kratek odgovor nam daje vodja raziskave dr. Miran Lavrič s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru:

"Slika mladih, kot nam jo rišejo rezultati raziskave Mladina 2020, sladko-grenka. Po eni strani opažamo, da so se mladi na nekaterih področjih izrazito aktivirali, postali bolj avtonomni, bolj odgovorni, po drugi strani pa imajo vedno več težav predvsem na področju duševnega zdravja, stanovanjska problematika je bolj izrazita kot pred 10 ali 20 leti, prekarnost je še vedno zelo velik problem. Veliko se imamo za pogovarjati o sovražnem govoru in politični polarizaciji, tako da izzivov ne manjka."

Zakaj smo bili z manjšim državnim dolgom še pred nekaj leti v paniki, ob zadolževanju med tokratno krizo pa nihče več ne govori o zategovanju pasu?

Ko je pred približno desetletjem evropske države, med drugimi tudi Slovenijo, doletela finančno-gospodarska kriza in smo slabo stoječe banke reševali z javnimi sredstvi, zaradi česar so se morale države seveda krepko zadolžiti, smo morali hkrati s temi dolgovi sprejeti tudi stroge varčevalne ukrepe za zmanjševanje javnega dolga: ukrepe, ki so, kot je jasno danes, pravzaprav močno okrnili zmožnost številnih evropskih držav za okrevanje po krizi in upočasnili njihovo gospodarsko rast, hkrati pa jih prisilili v hitro razprodajo državnega premoženja in nižanje življenjskega standarda. No, takrat nam je tako večina politikov kot ekonomistov razlagala, da gre za neobhodno realnost: vsakdo vendar že iz lastne izkušnje razume, da je porabljati več, kot zaslužimo, neodgovorno, poleg tega pa nas k nižanju dolgov vsaj pod 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in k letnim finančnim primanjkljajem pod tremi odstotki bruto domačega proizvoda zavezujejo tudi pravila Evropske unije. Bogatejše in manj zadolžene evropske države z Nemčijo na čelu so močno pritisnile na bolj prizadete članice unije in nekatere, med njimi tudi Slovenija, so rigidna fiskalna pravila, ki prepovedujejo večje primanjkljaje v državnih bilancah in s tem tudi vsakršno resno ukrepanje med gospodarskimi krizami, vpisale celo v ustavo.

Kako je torej mogoče, da po dobrem letu od začetka epidemije novega koronavirusa, ko so se evropske države vnovič zadolžile v zelo visokih zneskih – slovenski dolg je na primer iz 65 odstotkov skočil na več kot 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, lanski primanjkljaj pa je presegel 8 odstotkov BDP – nič več ne slišimo o tem, da bi to predstavljalo velik problem, vsaj za zdaj še ne govorimo o zategovanju pasu, fiskalna pravila pa smo tako rekoč čez noč vrgli skozi okno? Kaj se je v vmesnem času zgodilo? So evropski politiki spričo slabih rezultatov ukrepov ob prejšnji krizi ponovno premislili nekatere ekonomske politike, ki so do zdaj veljale za svete, je za reševanje krize tokrat enostavno laže najti politično voljo ali pa smo objektivno priča drugačnim gospodarskim okoliščinam? In predvsem: kako ob vseh nasprotujočih si razlagah sploh razumeti javni dolg? V čem se ta razlikuje od običajnega dolga gospodinjstev, na kakšen način poteka njegovo odplačevanje, kako je mogoče, da nekatere države že pri nekaj desetodstotni zadolženosti spravi na rob bankrota, druge pa tudi ob dvestoodstotni zadolženosti nimajo večjih težav? Ter konec koncev: kje se v vsem tem nahaja Slovenija? Tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali osvetliti ekonomist iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urban Sušnik, zgodovinar in urednik Aktualno-politične redakcije Radia Študent Gal Krizmanič ter profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak.