Intelekta

Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.

foto: Niko Obran

Za številne (likovne) umetnike je Instagram odskočna deska

Instagram že dolgo ni samo kanal, na katerem objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNN-a zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60. let prejšnjega stoletja, ko so začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa se začenjajo zavedati tudi večje galerije in drugi veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da so tam pravzaprav prisotni že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, naj izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način.

Instagram, ki nagovarja naše čute z vizualnimi dražljaji, je že od svojega začetka deloval kot neskončen fotoalbum. Na njem pogosto opazimo selfieje ali sebke, utrinke s potovanj, slastne in umetelno pripravljene jedi, hišne ljubljenčke, poleg tega pa je to družbeno omrežje postalo tudi orodje za razvoj podjetništva. To je spoznala tudi ilustratorka Alja Horvat, ki je tako prišla do obetavne kariere. Pohvali se lahko s sodelovanjem z domačimi in tujimi znamkami, kot so Barcaffe, Anthropologie, Renault, Urban Outfitters in Vichy. Štiriindvajsetletnica se je lani znašla na lestvici prestižne revije Forbes 30 najvplivnejših, najprepoznavnejših posameznikov s potencialom pod starostjo 30 let, in sicer v kategoriji umetnosti in mode. Prisotnost na Instagramu je dandanes že običajna, pove Alja Horvat: "Ravno zadnjič sem se pogovarjala z eno galeristko, ki je govorila o tem, da so tudi galerije na Instagramu in da tudi galerije iščejo prek Instagrama nove umetnike. Prav tako jih kontaktirajo kupci prek Instagrama, predvsem mlajša generacija. Najprej pogledaš na družbenih omrežjih. Vedno, ko slišim za kakšno podjetje, 'pofejsbukam' ali pogledam na Instagramu. Nekako smo navajeni na to."

"Račun na Instagramu sem si ustvarila zato, ker sem ugotovila, da večina umetnikov tu tudi objavlja svoja dela, predvsem zato, ker je IG vizualna platforma." – Alja Horvat

Instagram je tako za njo oziroma njeno kariero postal pomembna odskočna deska. Tako kot tudi za številne druge, ki so se pridružili temu novemu valu samouresničenih instagramovskih umetnikov, ki si utirajo svojo pot v svet umetnosti na spletu. V preteklosti so morali umetniki čakati na galerijo, da je razstavila njihova dela. Če sploh. Tudi dostop do razstave ni bil namenjen vsakomur. Zdaj lahko umetniki na Instagramu pokažejo ljudem, kar koli in kadar koli želijo. Je pa tudi res, da družbena omrežja za nas ustvarjajo mehurčke, v katerih smo s podobno mislečimi, dobivamo sporočila, ki sodijo v naše razmišljanje, slog življenja, hobije, službo … Torej lahko rečemo, da algoritmi za nas poiščejo umetnost, ki naj bi nam bila všeč, ne pa da mi poiščemo umetnost. Antropolog dr. Dan Podjed o tem: "Problem je, ker se dejansko še bolj zapiramo v svoje medijske mehurčke, v informacijske oblačke in ostajamo tam in potem ne vidimo ničesar drugega. Če recimo pogledate neko umetnino Alje Horvat, vam bosta Facebook ali Instagram seveda ponudila nekaj podobnega, ravno tako Google, in potem se v bistvu vse bolj oži naš interes, naša smer razmišljanja, namesto da bi si širili obzorja. Mislim, da je dobro, da imamo strokovnjake, ki za nas izberejo neke nove zamisli, ki nam pokažejo nekaj, kar ni v našem mehurčku, da nam skratka odpirajo obzorja. Jaz mislim, da je to bistvo kritikov, kuratorjev, tistih, ki nam pokažejo, kaj je pravzaprav lepo, tistih, ki nas vzgajajo, zdaj pa nas vzgajajo umetniki sami direktno prek Instagrama, pravzaprav je Instagram naš vzgojitelj."

Družabna omrežja tudi olajšajo iskanje ciljnega občinstva, meni ameriški pisatelj, predavatelj in umetnostni zgodovinar dr. Noah Charney: "V preteklosti oziroma v času pred družbenimi omrežji bi, če bi imeli kakšno razstavo, poskušali to promovirati na kakršen koli način, vendar bi v bistvu za to imeli na voljo en poskus. Lahko bi se šli gverilsko trženje, objavljali biltene ali pošiljali vabila in še kaj, ker si večina teh ljudi na začetku kariere tako ali tako ne bi mogla privoščiti plačanih oglasov in bi s tem upala, da se bodo ljudje pojavili. Zdaj vam ni treba imeti istih skrbi, lahko preizkusite 50 različnih nizov oglasov in vidite, na katerega se odzovejo ljudje, nato pa opustite tiste, na katere se ljudje ne odzivajo, in poskusite nove. Skratka, eksperimentirate, dokler ne najdete pravega občinstva. Od zunaj tako opazujemo le vaš uspeh, ne vidimo vsega dela, ki za tem stoji. Tako da mislim, da je zavajajoča misel, da samo odprete račun na Instagramu, objavite svoja dela in bum! To je to. V zakulisju se po navadi marsikaj dogaja, moraš biti precej spreten z računalniki in računalniško pismen z namenom, da dobiš veliko sledilcev na družabnem omrežju. Mislim, da moramo dati več zaslug tem ljudem, ki pridobijo sledilce. In pri tem so najspretnejši mladi, zato me pravzaprav ne preseneča, da so tisti v zgodnjih dvajsetih letih veliko boljši kot starejši, ki so preprosto navajeni drugih metod."

A ne moremo se izogniti vprašanju: štejejo več všečki ali strokovno mnenje? Če govorimo o množičnem mediju, potem sploh nima smisla govoriti o strokovnem vrednotenju, meni filozof dr. Lev Kreft: "Ker je to vrednotenje z všečki ravno tisto, čemur je to namenjeno, to je tisto pravo strokovno vrednotenje. Glede tega, kaj je lepo, kaj je estetsko bolj zanimivo ... Kar moramo povedati, je to, da je ta slika, ki jo dobimo, ta podoba prek Instagrama ali drugih medijev vizualno namenjena nekemu lepotnemu vtisu. Po drugi strani pa je govorni, zapisani del, literarni del sporočil, ki se pojavljajo na internetu, popolnoma padel. Tako da komuniciramo bolj s podobami. Pri tej komunikaciji je bolj merilo množica, ki se javi. Nekdo je zadovoljen s tem, da se jih javi sto, drugi potrebuje deset tisoč."

Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje.

Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020.

Foto: Pixabay

2020 skozi ogledalo Intelekte

Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje.

Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020.

Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)

Globalizacija, zaton klasične industrijske proizvodnje in zlom vzhodnega bloka so evropsko socialdemokracijo iz zastopnika delavskega razreda spremenili v stranko urbanega srednjega sloja

Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Gorazd Kovačič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny.

V letu 2020, ko je svet zajela pandemija koronavirusa so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanja svobode govora, naraščanja nasilja, poglabljanja neenakosti, porasta sovražnega govora in spodkopavanja avtonomije medijev. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, pravica do gibanja, pravica do zasebnosti, pravica do svobode govora. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic Petra Svetino, direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in direktorja Mirovnega inštituta dr. Iztoka Šorija.

Pandemija je povzročila drastičen padec standardov demokracije in zaton osnovnih človekovih pravic

V letu 2020, v letu svetovne pandemije so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanju svobode govora, naraščanju nasilja, poglabljanju neenakosti, porastu sovražnega govora in spodkopavanju avtonomije medijev. Strokovnjaki opozarjajo, da pandemija koronavirusa ni le zdravstvena temveč tudi velika družbena kriza. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic Petra Svetino, direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in direktorja Mirovnega inštituta dr. Iztoka Šorija.

Decembrski nakupi so bili evforično stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj trenutno to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje z družino, prijatelji. V tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, si zato zastavljamo vprašanje, ali si lahko prek zaslona pričaramo veseli december?

Praznična potrošnja med epidemijo

Decembrski nakupi so bili evforično-stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj ta hip to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje. Praznovanje v družinskem in prijateljskem krogu bi moralo letos, če želimo preprečiti širjenje okužbe s koronavirusom, potekati prek zaslonov, od doma, na daljavo.

Digitalne naprave zdaj uporabljamo bolj funkcionalno kot kadar koli, kar ni slabo, vendar Špela Reš iz centra pomoči za zdravljenje odvisnosti od interneta Logout opozarja, da pred zasloni preživimo bistveno preveč časa. Tja se moramo odpraviti tudi po nujnih nakupih, decembra so to darila. Nakupovanje prek spleta je v marsikaterem pogledu enostavnejše in hitrejše od nakupovanja v fizičnem prostoru. Težava nastane takrat, ko z nakupovanjem nadomeščamo nekaj drugega, kadar nam nakupovanje pomeni odmik od težav in sproža pozitivna čustva. Špela Reš pravi, da to lahko vodi v zasvojenost z nakupovanjem:

"Škodljivo je kompulzivno nakupovanje, ko nakupovanje uporabljamo takrat, da pomirimo neprijetna čustva ali se odmaknemo od neprijetnih položajev. To je rizično. Pa tudi, ko kupujmo stvari, ki jih ne potrebujemo ali za njih nimamo dovolj sredstev, ko smo s tem preokupirani, da razmišljamo o nakupovanju, tudi kadar delamo kaj drugega. Po nakupu običajno pride občutek praznine, krivde, sramu. To so znaki, po katerih vemo, da to ni samo navadno nakupovanje, ampak je prevzelo funkcijo soočanja s stresom."

In stresa je ta hip zelo veliko. Kot pravijo strokovnjaki, je za nas najbolj stresna prav negotovost – laže se torej spoprimemo z napovedjo grozljivega izida kot pa z negotovostjo. In v času, ko se iz dneva v dan pričakuje spremembe, opuščanje starih ali sprejemanje novih ukrepov, je negotovosti ogromno. Pa tudi anksioznosti, depresije, jeze in agresije. Taka čustvena stanja vplivajo tudi na potrošnjo, zato se statistika zasvojenosti z nakupovanjem utegne spremeniti, kot pravi Špela Reš, obstaja možnost porasta zasvojenosti z nakupovanjem prek spleta.

December v potrošniški družbi zaseda posebno mesto, saj že vrsto let kultivira hiperpotrošnjo. Črni petek in spletni ponedeljek sta se iz Združenih držav Amerike, kjer se navezujeta na ameriški praznik zahvalnega dne, razširila po vsem svetu. Profesorica doktorica Breda Luthar s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani pojasnjuje, da je za sodobno potrošno kulturo značilna prav ta popolna integracija sanjarjenja o potrošnji in permanentnem imaginarnem trošenju. Potrošnja torej ni dodatek versko družinskemu prazniku, ampak je njegov sestavni del. Ne obstaja torej neki avtentični praznik in komercializacija tega, ampak je v moderni družbi v osnovi že to to. Doktorica Luthar pravi, da moralizacija okrog te množične potrošnje tako ni ključno vprašanje. Če posameznika v potrošniški družbi dobro opisuje geslo Trošim, torej sem. Kako se počuti tak posameznik, ko ne troši, ko ga torej ni? Doktorica Luthar odgovarja:

"Gre za občutek sodelovanja, da smo enakopraven del te družbe. Pri potrošni kulturi je torej ključno razredno vprašanje. Občutek, da nisi del teh ritualov, je izključujoč."

Tudi v tej luči je torej treba razumeti množično potrošnjo poceni izdelkov, saj ta pričara občutek enakopravnosti, vključenosti, pa tudi iluzijo drugačnega družbenega položaja.

Nakupovanje v fizičnem prostoru je letošnjo praznično sezono omejeno na najnujnejše izdelke, zato se tako rekoč vsa praznična potrošnja seli pred zaslone. Trgovci so bili na selitev potrošnikov na splet tokrat v primerjavi s prvim valom pripravljeni, poleg njih pa tudi spletni goljufi. Jasmina Mešić z nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost Si-Cert opozarja, da so ti vse bolj sofisticirani, prevare pa je vse težje prepoznati. Vedno sledijo nekim trendom. Od električnih koles, zaščitne opreme do kriptovalut, prek elektronske pošte ali družbenih medijev.

"Kjer koli je lahka pot, po kateri dosežemo širšo množico, tam so tudi goljufi."

Več o varnem nakupovanju prek spleta na varninainternetu.si.

Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgoje otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami: dr. Živo Humer z Mirovnega inštituta, Ivano Gradišnik iz Family Laba Slovenija in Leonido Mrgole iz Zavoda Vezal. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič

Starše vse bolj pogoste sodbe in kritike njihovega načina vzgoje - znantno bolj izpostavljene so mame - spravljajo v še večjo stisko in negativno vplivajo na otroke

Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgojo otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami: dr. Živo Humer z Mirovnega inštituta, Ivano Gradišnik iz Family Laba Slovenija in Leonido Mrgole iz Zavoda Vezal.

Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo. Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore. Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: zborovanje plovil v podporo Donaldu Trumpu (bianca-stock-photos / Pixabay)

Kako pojasniti, da je Donald Trump kljub četrt milijona smrti zaradi covida-19 na novembrskih volitvah prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti?

Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo.

Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore.

Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča.

Če moramo za preprečevanje širjenja koronavirusa dosledno upoštevati priporočila epidemiologov, je strokovno znanje na kakem drugem področju očitno drugotnega pomena. Tako vsaj bi se dalo razumeti poteze Ministrstva za kulturo, ki se pri imenovanju direktorjev osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov ne ozira na mnenja in priporočila strokovnjakov. Tu govorimo o ustanovah, ki po mnenju strokovnjakov delujejo dobro; od Narodnega muzeja, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskega etnografskega muzeja in Moderne galerije. Kaj pravzaprav je v nevarnosti, ko se uspešne zgodbe prekinjajo ne da bi bil za to podan tehten argument? Kakšna sploh je družbena vloga muzejev in galerij v sodobnem svetu? Njihovo širšo funkcijo bomo v tokratni Intelekti preverili skozi prizmo dveh področij, umetnostne zgodovine ter etnologije in kulturne antropologije.

Foto: Goran Dekleva

Kaj prinaša demontaža kulturnih institucij, ki po mnenju stroke dobro delujejo?

Način, kako v zadnjem obdobju na Ministrstvu za kulturo izbirajo direktorje osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov, nakazuje, da se utegnejo v sorazmerno kratkem času porušiti strokovni temelji delovanja naših najpomembnejših muzejev in galerij. Imenovanja namreč potekajo brez upoštevanja mnenj stroke in mimo priporočil strokovnih svetov zavodov. Tako, denimo, kljub podpori stroke in sveta zavoda Ministrstvo za kulturo zdaj že nekdanjemu direktorju Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Matevžu Čeliku Vidmarju, ni podelilo novega mandata. Enako se je primerilo tudi direktorici Slovenskega etnografskega muzeja, za zdaj še vršilki dolžnosti, dr. Tanji Roženbergar. Tam, kjer je ustanovni akt zavoda jasno zahteval, da ima direktor tudi izobrazbo iz primarne dejavnosti te ustanove, se zdaj te člene na hitro spreminja. To je že doletelo Narodni muzej, ki čaka na izbor novega direktorja, statut se prav zdaj spreminja Moderni galeriji, kjer minister za kulturo že na dveh razpisih ni izbral nobenega od prijavljenih kandidatov – pa čeprav se jih je na zadnjega prijavilo kar deset.

 

Strokovna mnenja za gluha ušesa

Stroka opozarja, da muzeji in galerije, kjer prihaja do zamenjav direktorjev, ta čas delujejo prav zgledno. »Zelo problematično je, če se nenadoma soočamo z demontažo v institucijah, ki dobro funkcionirajo,« opozarja umetnostni zgodovinar dr. Andrej Smrekar, kustos v Narodni galeriji.

 

»Problem pri taki menjavi ni zgolj to, da odide ena oseba in pride druga. Načeloma ima oseba na čelu muzeja program in svojo vizijo. Strokovnjaki trenutno te programe in usmeritve prepoznavajo kot dobre. Z nepremišljeno menjavo se takšna dobra zgodba razdre,« poudarja umetnostna zgodovinarka prof. dr. Beti Žerovc. »Te menjave niso le menjave ljudi, ampak prekinitve uspešno vodenih zgodb.«

 

Muzeji so odraz družbe

Muzeji so paradigmatične institucije moderne dobe; kot take so sooblikovale naš svet in ga, kajpada, sooblikujejo še naprej. Hranijo predmete, ki jih vsaka nacionalna skupnost visoko ceni, in jih obenem interpretirajo. Seveda je mogoče iste predmete interpretirati na različne načine. »Predmete, ki jih je hranil nekdanji Kranjski deželni muzej, so takrat [v 19. stol., op. a.] interpretirali z vidika Kranjske kot ene od avstrijskih dežel,« razlaga etnolog in antropolog prof. dr. Božidar Jezernik.

»Nato so začeli iste predmete interpretirati kot del slovenske nacionalne dediščine. V vsakem primeru pa je interpretacija dala tem predmetom veljavo, ki je bila relevantna za celotno skupnost. Današnja politična skupnost rabi neko identifikacijo. Kakšna bo interpretacija in kakšna bo posledična identifikacija, je zelo pomembno vprašanje, ki ne sme biti odvisno samo od vizije neke določene politične opcije, ampak mora biti plod širšega konsenza v dani skupnosti.«

Muzeji so tako vedno tudi odraz družbe in v zadnjih desetletjih so se, posledično, precej spremenili. Postali so bolj odprti, vključujoči in naslavljajo različne vidike sodobnega življenja. Še vedno pa so tesno povezani z razvojem same stroke.

»Slovenski etnografski muzej je eden od instrumentov razvoja stroke. V primeru etnologije in kulturne antropologije takih točk ni veliko, zato je toliko pomembneje, da ostaja v okviru te discipline,« pa opozarja dr. Tanja Roženbergar. »To je pomembno tako za nadaljnji razvoj vede kot tudi za aplikativni nivo, za prakse, ki jih spodbuja. Če izgubimo nek tak organ te znanosti, je to lahko hudo narobe.«

 

V času transdisciplinarnega povezovanja je stroka še pomembnejše sidrišče

Poleg temeljnih muzejskih nalog, kot so zbiranje, arhiviranje in raziskovanje, se sodobni muzeji vse bolj odpirajo tudi k drugim vedam, k sodelovanju z drugimi področji. Ampak takšno povezovanje nikakor ne pomeni, da lahko strokovnjak katerekoli stroke vodi katerikoli muzej.

»Zaradi tega je potrebna le še večja strokovnost,« poudarja dolgoletna direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac. »Moramo vedeti, zakaj recimo kot v našem primeru umetnostni muzej komunicira z drugimi strokami. To je bolj zahtevna naloga, kot kadar se gibljemo znotraj tradicionalno zakoličene stroke.«

V svetu so zahteve za mesto direktorja osrednjih muzejev mnogo ostrejše kot pri nas. Če se pri nas določila zdaj še rahljajo, tako da strokovnjaki že opozarjajo na pretečo katastrofo, se v svetu poleg izvrstnih strokovnih kompetenc, jasno zahteva tudi, da ima kandidat za najvišji vodstveni položaj razvejano mednarodno mrežo ustanov in umetnikov, s katerimi sodeluje.

»Tudi sama sodobna umetnost danes posega na druga področja, se ukvarja in komunicira z znanostjo, s politiko, ekologijo … pa to ne pomeni, da so postali specialisti za ta področja. To samo pomeni, da komunicirajo s temi področji s pozicije umetnosti in s tem samo še utrjujejo svojo umetniškost,« še dodaja Zdenka Badovinac. »Enako je, če komuniciramo z drugimi strokami ali družbenimi področji; s tem opravičujemo naš obstoj umetnostnega muzeja kot umetnostnega muzeja. Naloga muzeja je, da neprestano dokazuje smisel svojega obstoja. Da je tej nalogi kos, mora direktor poznati tradicijo, zgodovino svoje stroke, mora absolutno poznati delo svojega muzeja in seveda mora spremljati vse, kar se s stroko v sodobnem svetu dogaja, ter mora komunicirati s partnerji in strokovnjaki po vsem svetu.«

 

Slovenski Hamlet in želve

Zgodovina je pogosto izvrstna učiteljica, če smo ji seveda pripravljeni prisluhniti. Tudi o tem, kaj lahko prinese pomanjkanje ustreznega strokovnega znanja, lahko postreže z nazornim primerom. Do ustanovitve univerze leta 1919 je bila poleg ljubljanskega botaničnega vrta edina znanstvena ustanova pri nas Kranjski deželni muzej. Ko je po volitvah leta 1909 v vojvodini Kranjski oblast prevzela Slovenska ljudska stranka, je strokovnjaka evropskega formata Walterja Šmida na čelu muzeja zamenjala  z muzikologom Josipom Mantuanijem. Mantuani je bil vsekakor ambiciozen. Do njegovega imenovanja kritični javnosti je hotel pokazati, kaj zmore in zna. Ko je v Štepanji vasi odkril pokopališče želv, pa mu je njegovo neznanje prekrižalo te načrte in priskrbelo slovenskim časopisom, predvsem liberalnim, dolgotrajno zabavo. V Deželni muzej je namreč prinesel želvji oklep in ga raztolmačil kot človeško lobanjo. Prizadevnost je Mantuaniju prislužila tudi karikaturno upodobitev kot Hamlet z želvo v roki. To zgodbo je prof. dr. Božidar Jezernik navedel kot zgovoren primer, kaj lahko prinese pomanjkanje strokovnega znanja. Pri tem pa dodaja, da se kaj tako radikalnega verjetno ne more ponoviti, vendar so lahko tudi v oči manj bijoče napake za nadaljnji razvoj stroke usodne.

Slovenski Hamlet; karikatura, objavljena v dnevniku Jutro, leta 1910

foto: Božidar Jezernik

Kdo se boji kritične umetnosti, kdo se boji stroke?

Dvom v stroko in v strokovno mnenje pa tudi vse bolj razširjeno prepričanje, da lahko vsakdo ustrezno sodi o vsem, je tudi marsikje drugje po svetu vse jasnejši trend, ki ne spodjeda samo zaupanja v stroko ampak razkraja tudi temeljeno vezivo, ki povezuje družbo.

»Ta neznosna lahkotnost obravnavanja stroke pri nas je prvi korak do neznosno lahkotnega obravnavanja intelektualcev,« opozarja Zdenka Badovinac. »To poznamo tudi iz preteklosti. V zgodovini so bili intelektualci obravnavani tako in drugače, še zlasti kritično misleči. Prav tako umetniki. Sodobna umetnost je par excellence kritična umetnost. V umetnostnih institucijah po celem svetu se goji kritična misel. Tudi o tem je treba spregovoriti: koga moti kritična misel?«

Področje kulture pri nas bo letos očitno deležno celostnega cunamija. Ob dolgoročnih in zelo hudih posledicah, ki jih bodo ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa zaradi zaprtja kulturnih ustanov in odpovedanih dogodkov imeli sami po sebi, utegnejo imeti aktualne poteze Ministrstva za kulturo za slovensko kulturo in tudi družbo še mnogo hujše posledice.

Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja.

Tokratna Intelekta bo govorila o revščini. Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je »revščina politično zaželena.« Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. Ob Anni Mayr v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica Sara Fabjan (Sinapsa), ekonomistka dr. Maja Bučar (FDV) in socialna delavka ter sociologinja dr. Vesna Leskošek (FSD). Oddajo je pripravil Iztok Konc.

Foto: Chronomarchie/ Pixabay

Zakaj brezposelnost ni napaka v sistemu, ampak je načrtovana? Za revščino ni nihče sam kriv

Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja.

Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je »revščina politično zaželena.« Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. »Diskurz o brezposelnosti je v Nemčiji in Evropi še vedno zelo nazadnjaški. Še vedno se govori, da je brezposelnost napaka v sistemu. Razprava o tem je polna predsodkov, zato je ljudi brez dela še vedno sram. V resnici pa je brezposelnost tista, ki omogoča, da v družbi vse teče, kot mora. Tega si ne bi mislili, vendar je povsem logično – če preberete mojo knjigo, v kateri sem želela izpostaviti to perspektivo.«

Revščina ogroža vedno več ljudi: enostarševske družine, ženske, upokojence, mlade diplomante – zdi se, da seznam nima konca! Na vprašanje »Ali države pri preprečevanju revščine res držijo figo v žepu?« odgovarja Intelekta.

V letu 2019 je bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji 12-odstotna. To pomeni, da je z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo približno 243.000 prebivalcev Slovenije. V naši državi pod pragom tveganja revščine torej živi že vsak osmi prebivalec in prebivalka. Revščina najbolj ogroža starejše, zlasti ženske. Slovenija se sicer z 12 % uvršča med države z najnižjo stopnjo tveganja revščine v Evropski uniji. - Statistični urad Republike Slovenije, oktober 2020.

Ob novinarki in avtorici Anni Mayr v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica asist. Sara Fabjan (Sinapsa), ekonomistka prof. dr. Maja Bučar (FDV) in socialna delavka ter sociologinja prof. dr. Vesna Leskošek (FSD).

Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.

Kakšno vlogo zvoka pri znamčenju prepoznava marketing in kako bo zvok električnih avtomobilov spremenil podobo mest kot jih poznamo danes?

Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.