Intelekta

Ali v slovenskih šolah poteka z znanstvenimi dejstvi podprta spolna vzgoja?

Seks je normalen del življenja, vendar je pol stoletja po seksualni revoluciji še vedno velika neznanka. Pomembno vlogo pri detabuizaciji in destigmatizaciji spolnosti in preseganju globoko zasidranih družbeno konstruiranih mitov, predsodkov, strahov, stališč in prepričanj ima namreč z znanstvenimi dejstvi podprta celovita in sistematična spolna vzgoja. Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. To so prepoznali tudi Združeni narodi, Unesco in Svetovna zdravstvena organizacija. Ginekologinja, porodničarka in seksologinja dr. Gabrijela Simetinger poudarja, da morajo mladi dobiti tiste informacije, ki jih podpirajo znanstvene raziskave, ključno pri spolni vzgoji pa je, da je celostna.

"V vrtcih in v šolah mora biti spolna vzgoja prilagojena starosti otrok in mladostnikov."

Mladi danes iščejo informacije na spletu. Tudi o spolnosti. Ampak na internetu ne dobijo celovitih in starosti primernih informacij. Najpogosteje tam najdejo pornografske videoposnetke. Sociolog dr. Aleksandar Štulhofer z zagrebške Filozofske fakultete pravi, da ima pornografija več problemov:

"Pri pornografiji je fokus na moškem užitku. Če se mlade ženske želijo naučiti kaj o sebi, o tem, kako uživati in kako čutiti stvari, pornografija zagotovo ni pravo orodje za učenje. Včasih lahko povzroči veliko napačnih predstav in potreben je čas, da jih resničnost zamaje, nadvlada in odstrani."

Tudi Evita Leskovšek z Nacionalnega inštituta za javno zdravje pravi, da internet močno vpliva na pogled o tem, kaj je spolnost in kakšna naj bi bila:

"Neka vsebina, ki jo vidiš na internetu, ima lahko tudi dolgoročne posledice na čustvenem področju v zvezi s spolnostjo in na splošno v življenju."

Anja Pirc je raziskovala, kakšen odnos imajo do spolne vzgoje učiteljice in učitelji ter zdravstvene delavke in delavci. Pravijo, da po njihovem otrokom in mladostnikom manjka znanja s tega področja. Nujno se jim zdi, da bi mlade učili o tem, kako prepoznati nasilje:

"Najpomembnejše se jim je zdelo, da bi se učili o nasilju, zlorabi, telesni celovitosti, privolitvi in zasebnosti."

Mladi bi se pri celoviti in sistematični spolni vzgoji naučili ključnih stvari o sebi in svojem telesu. To bi bila ne le odlična popotnica za spoštljive, zadovoljujoče, radodarne, prijazne in empatične medsebojne odnose, temveč tudi za zadovoljujoče spolno življenje.

Od ponovne združitve Nemčije mineva 30 let. Kaj od evropskega kolosa lahko pričakujemo v prihodnje?

3. oktobra leta 1990, manj kot leto po padcu berlinskega zidu torej, je prišlo do ponovne združitve Nemčije, ki jo je, kot vemo, hladna vojna za slabega pol stoletja razdelila na vzhodno, socialistično in zahodno, kapitalistično polovico. Nemci z obeh strani nekdanje železne zavese so se, kajpada, veselili, drugod po Evropi pa ni manjkalo skeptikov, ki so dogajanje v Nemčiji spremljali s skepso, celo s strahom. Tedanje ankete javnega mnenja so, na primer, pokazale, da je nemškemu združevanju nasprotovalo kar 69 odstotkov Poljakov ter polovica Francozov in Britancev. Med njimi sta bila tudi François Mitterand in Margaret Thatcher, ki ju je skrbelo, da se bosta po združitvi nemška moč in vpliv v Evropi začela prekomerno povečevati. Predvsem železna dama je menda godrnjala, da je Združeno kraljestvo v 20. stoletju sicer dvakrat premagalo Nemce na bojišču, a da se bo s ponovno združitvijo Nemčije sredi Evrope oblikoval demografski, gospodarski in sčasoma tudi vojaški kolos, spričo katerega bosta britanski zmagi v obeh svetovnih spopadih nenadoma videti docela nepomembni.

Tri desetletja pozneje se zdi, da je Margaret Thatcher imela prav in se obenem motila. 83-milijonska Nemčija se je po reunifikaciji brez najmanjšega dvoma res uveljavila kot evropska država številka ena; je tretja največja izvoznica na svetu, njeno gospodarstvo pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca zaostaja samo za ameriškim, kitajskim in japonskim. Kljub temu pa ni videti, da bi združena Nemčija radikalno spremenila planetarni geostrateški položaj. Vlade v Berlinu so teh trideset let v osnovi pač vseskozi ostajale zavezane evroatlantskim povezavam – v ključnih trenutkih so sledile Washingtonu in pazile, da bi ne postavile pod prevelik vprašaj multilateralne narave bruseljske povezave. A svet se nezadržno spreminja in z njim slej ko prej tudi nemški položaj: ameriška hegemonija je v luči kitajskega vzpona namreč videti manj samoumevna kakor nekdaj, prostora za samostojno nemško nastopanje je torej več, prenekatera poteza Trumpove administracije pa je v zadnjih štirih letih številne, ki v mednarodnem okolju vse bolj obupano iščejo zastavonošo antipopulistične, demokratične, ekološko ozaveščene, na upoštevanju znanosti in vladavine prava utemeljene politike, pripravila do tega, da so se začeli ozirati proti Berlinu.

Zato se v tokratni Intelekti sprašujemo, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Nemčije v prihodnje? Ali se bo nemška gospodarska moč naposled začela poudarjeno prevajati v njen naraščajoči mednarodni vpliv? Kakšne cilje bi Nemčija sploh utegnila zasledovati na globalnem odru? Kako se bo obnašala znotraj Evropske Unije? Ta in druga sorodna vprašanja pa dopolnjujemo še s pogledom v stvarnost vsakdanjega življenja v sodobni Nemčiji. Tako se med drugim sprašujemo, kako je s tamkajšnjim življenjskim standardom, kako živo je še zavedanje nemške odgovornosti za prelivanje krvi v 20. stoletju in v kolikšni meri so bile hladnovojne razlike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci navsezadnje presežene. Pri vsem tem nam pomagajo naši tokratni gostje: televizijski voditelj in performer Dražen Dragojević, ekonomist Igor Feketija, pisateljica in kolumnistka Nataša Kramberger ter politolog dr. Marko Lovec.

Ali je kriza priložnost za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka?

Ob večanju neenakosti v družbi, vse večji revščini in negotovosti zaradi pandemije korona virusa, se v javnosti ponovno razpravlja o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka. Ideja in koncept nista nova. V preteklosti so UTD imeli na Aljaski in v nekaterih delih Kanade, poskus uvedbe UTD-ja so izvedli na Finskem, njegove učinke so preverjali tudi v petih nizozemskih mestih, v italijanskem Livornu, škotskem Glasgowu, Švicarji pa so o uvedbi UTD-ja odločali na referendumu. Kot poudarja raziskovalka koncepta UTD, mag. Jasmina Jerant, različice univerzalnega temeljnega dohodka poznajo v mnogih drugih državah.

Dobrobit UTD je v tem, da se ljudje boljše počutijo, ker imajo boljše finančne zmožnosti, izboljša se njihovo zdravje in delavnost. Ljudje bi lahko tudi zavračali podplačano delo, izkoriščanje in poniževanje. Preprečili bi diskriminacijo in sram zaradi socialnih transferjev. Kot kažejo rezultati eksperimentov in drugih držav, pa UTD prinaša tudi večjo motiviranost za delo.

Sociologinja, strokovnjakinja za socialno politiko, neodvisna raziskovalka pogojev in možnosti UTD paradigme, dr. Valerija Korošec pa opozarja, da UTD ljudem prinaša neko temeljno gotovost do konca življenja in ne zgolj do naslednjega meseca.

Kaj je prednost univerzalnega temeljnega dohodka? Da imaš temelj, potem pa delaj kolikor hočeš in ti tega ne bo nihče vzel! Kaj imamo pa mi v sedanjem sistemu? Imamo socialne transferje, ob katerih ti rečejo: če boš pa zaslužil več, ti pa ne pripadajo. Vendar, če človek en mesec zasluži kot grof, ne more garantirat, da bo naslednji mesec enako.

Strokovnjake skrbijo dolgoročne posledice korona obdobja na duševno zdravje otrok

10 odstotkov otrok in od 15 do 20 odstotkov mladih v Sloveniji se sooča z duševnimi in vedenjskimi motnjami. V zadnjem desetletju se je močno povečalo število obravnav pri zdravnikih in specialistih, prav tako število receptov, izdanih za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da jih je premalo in je dostopnost do kakovostne obravnave slaba predvsem izven mestnih središč. A ko se je že zdelo, da se stvari premikajo na bolje - v Sloveniji se je odprlo 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov -, je svoje naredil tudi koronavirus. Čakalne dobe za specialistične obravnave so se še podaljšale, strokovnjaki pa opažajo porast hujših oblik duševnih stisk pri otrocih. Več v Intelekti gosti: otroška psihiatrija na ljubljanski Pediatrični kliniki dr. Marija Anderluh, klinična psihologinja dr. Mateja Hudoklin, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, Tjaša Bertoncelj, Sandra Murk in Maša Blaznik z Zveze prijateljev mladine Slovenije in njihovega Tom telefona, Ksenija Lekič, vodja preventivnega programa tosemjez.net pri celjski območni enoti NIJZ, in dr. Matej Vinko, vodja strokovne interdisciplinarne skupine za duševno zdravje otrok in mladostnikov pri NIJZ.

Razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine

Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja.

V oddaji sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs.

V Belgiji so potrebovali veliko časa za odkrito razpravo o svoji kolonialni preteklosti, pravi dr. Guido Gryseels.
Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

O kolonializmu danes govorimo kot o načinu vladanja, ki je že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. Kolonializem že sam po sebi ni moralen.

Še vse do leta 2000 je bila večina Belgijcev prepričana, da je kolonializem nekaj pozitivnega; da smo Belgijci v Kongu zgradili ceste, bolnišnice, otroke poslali v šole. Bruto domači proizvod Konga je bil na primer leta 1960 dvakrat višji od italijanskega in tudi višji od kanadskega. Šele leta 2000, ko je izšla knjiga Adama Hochschilda z naslovom »King Leopold's ghost – Duh kralja Leopolda« in ko je naš muzej pripravil več obsežnih razstav o kolonialni preteklosti, se je tudi v naši družbi o tem odprla širša razprava.

Danes je več kot 65 odstotkov Belgijcev zelo kritičnih do kolonialne preteklosti svoje države. Najprej belgijski kralj Leopold II, kasneje pa belgijska država sta med letoma 1885 in 1960 vladala afriškemu Kongu. Dr. Gryseels pojasnjuje, da je bilo veliko Belgijcev osuplih, ko so izvedeli, kako zelo neusmiljen je bil Leopoldov režim v Kongu – še posebej v prvih letih kolonizacije.
Režim kralja Leopolda II. je bil tako zelo brutalen, da je že takrat v mednarodni skupnosti sprožal proteste. Pravzaprav ima sodobno gibanje za človekove pravice svoje korenine prav v protestih proti Leopoldu II. Velika Britanija, Združene države Amerike – predvsem Anglosaške dežele so močno pritiskale nanj in na Belgijo, naj preneha z nasiljem in naj se umakne iz Konga.

Kolonizatorji so si dežele podredili samo zaradi profita.
V tistem obdobju je v Združenih državah Henry Ford začel proizvodnjo avtomobilov, zato je bilo veliko povpraševanja po kavčuku. Na naraven način so ga pridobivali v samo dveh državah – Braziliji in Kongu. Cena kavčuka je zrasla v nebo. Kralj Leopold II. je svojim predstavnikom v Kongu ukazal, naj prisilijo tamkajšnje prebivalce, da ga pridobijo kar največ. Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

Leopold pa je bogatel in bogatel. Ne le s kavčukom, tudi s slonovino.
Zaradi oklov so pobili na tisoče in tisoče slonov. Dragoceno slonovino so izvozili v Belgijo in druge evropske države, kar je Leopoldu prineslo ogromne zaslužke. Njegov profit je temeljil na krutem izkoriščanju celotnega Konga.

Zakaj se je Belgija tako pozno soočila s svojo kolonialno preteklostjo? Razlog tiči tudi v tem, da Belgija prebivalcem svojih kolonialnih ozemelj dolgo časa ni dovolila vstopa v državo. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili do vize in bivanja v Belgiji upravičeni le študenti. Do devetdesetih je tako v Belgiji živelo vsega 5.000 prebivalcev z afriškimi koreninami, danes jih je okrog 250.000.
Belgija je šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postala multikulturna družba. Veliko priseljencev z afriškimi koreninami – pravimo jim novi Belgijci – še danes ne more najti zaposlitve, stanovanja, deležni so rasistične obravnave. Šele ti so začeli postavljati vprašanja. Še bolj pa teme o kolonialni preteklosti odpira mlajša generacija. Prav mladi so gibanje »black lives matter – črna življenja štejejo« povezali s kolonializmom in z današnjimi problemi v belgijski družbi. Čudijo se, zakaj je po vsej državi toliko spomenikov v čast kralju Leopoldu – na stotine jih je. Pa čeprav vemo, da je prav on v Kongu vzpostavil režim, ki je pomoril več sto tisoč, če ne celo več milijonov tamkajšnjih prebivalce. Vzpostavil je sistem brutalnega kapitalističnega izkoriščanja, za katerega sta bila značilna nasilje in ubijanje. Zakaj je torej v Belgiji toliko Leopoldovih spomenikov? Zakaj je po njem poimenovanih toliko ulic in avenij?

Dr. Guido Gryseels je po izobrazbi sicer agrarni ekonomist, vendar že dve desetletji vodi Kraljevi muzej za Centralno Afriko.
Naš muzej – sama zgradba – je verjetno najpomembnejši simbol belgijske kolonialne preteklosti. Zato nas s tistimi časi močno povezujejo. Zaradi gibanja »black lives matter – črna življenja štejejo« in zaradi povezave med kolonializmom in rasizmom smo v Belgiji ustanovili parlamentarno komisijo. Ta bo presodila o dogodkih iz časa kolonializma in njihov vpliv na probleme današnje belgijske družbe – kot je recimo rasizem.
V središču pozornosti so tudi sporni spomeniki, ki obeležujejo našo temno preteklost. Ravno včeraj so nas obiskali člani komisije, da bi izvedeli več o tistem obdobju.

Kako bi se morali Evropejci ozreti na obdobje kolonializma? Dr. Gryseels meni, da bi morali še več napora usmeriti v izobraževanje – še zlasti v izobraževanje mladih.
Pojasniti bi morali, kaj je kolonializem, kaj zares pomeni. To je sistem, ki že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in na avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. To bi mladi morali razumeti.
Belgija o tistih časih potrebuje odkrito razpravo. Nehati moramo govoriti o pozitivnih plateh kolonializma – kot to še vedno počne veliko starejših. Še vedno radi rečejo, da smo v Kongu zgradili ceste, vendar so jih v resnici zgradili zato, da smo Belgijci želeno blago lažje prepeljali do pristanišč. Starejši zagovarjajo, da smo v Kongu zgradili dober zdravstveni sistem. Kar je res! Vendar samo zato, da smo poskrbeli za zdravje Kongovcev, da so delali za nas.
Veliko plati kolonializma zdaj vidimo v bolj kritični luči. V Kongu smo vzpostavili osnovno šolstvo. Otroci so se naučili brati in pisati, vendar pa Kongo še zelo dolgo ni dobil svoje univerze. Prva je bila ustanovljena šele leta 1956, komaj štiri leta pred neodvisnostjo. Ko je Kongo leta 1960 postal samostojen, je tam živelo le 27 Kongovcev z univerzitetno izobrazbo. Večinoma so bili teologi, zdravniki in inženirji, ki pa niso bili usposobljeni za vodenje svoje države.

O tem ali smo dovolj pametni za življenje s pametnimi tehnologijami

Pametne tehnologije, pametni telefoni, pametne ure, pametna vozila, pametna mesta. Slednja v post koronskem obdobju še bolj generirajo uporabo novih tehnologij in z njihovo uporabo pridobljenih informacij. To pa se v javnosti zarisuje kot eden ključnih problemov in aktualnih tematik, s katerimi se ukvarjajo različni strokovnjaki in vlade.

Izr. prof. dr. Tomaž Kramberger s fakultete za logistiko Univerze v Mariboru pravi, da naj bi bil glavni cilj pametnih mest izboljšanje kakovosti življenja prebivalk in prebivalcev. Vendar uporaba pametne tehnologije sama po sebi še ne zagotavlja, da bodo ljudje živeli bolje. K problemu je treba pristopiti interdisciplinarno in določiti cilje, ki jih kot skupnost želimo doseči.

Hitro se lahko zgodi, da prevelika uporaba tehnologij povzroči občutek, da nas nekdo nadzira kot v resničnostnem šovu Big Brother.

Da je eden izmed bolj perečih problemov nespametne uporabe novih tehnologij vprašanje zasebnosti in nadzora, poudarja tudi izr. prof. dr. Matjaž Uršič s Centra za prostorsko sociologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

Tukaj je zajem podatkov in to kdo upravlja s temi podatki ključnega pomena. Ob tem se na različnih ravneh ves čas postavljajo neki standardi, vseeno pa nastaja problem, saj je teh podatkov vedno več in še nikoli v zgodovini jih ni bilo tako zlahka zajemati.

Leta 2050 naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Kot pravi arhitekt in publicist dr. Miloš Kosec urbanizacija po svetu poteka pospešeno, informacijska tehnologija pa je samo orodje za dosego optimizacije upravljanja s pametnimi mesti. Zaradi vedno bolj globalizirane ekonomije se stvari vedno bolj spreminjajo v smeri vedno večjega nadzora in novih načinov izkoriščanja ljudi, ki so se ravnokar urbanizirali. Pametna mesta in njihove tehnologije niso nevtralne, opozarja dr. Miloš Kosec. Načini na katere jih uporabljajo mestne in državne oblasti, predvsem pa velike koorporacije, so vpeti v popolnoma drugačen infrastrukturno ideološki projekt.

Če bi poskušal časovno osvežiti znano Leninovo tezo (komunizem = sovjeti + elektrifikacija), bi rekel, da je neoliberalna družba = prosti trg + tehnologije pametnega mesta. To ne pomeni, da je vsako pametno mesto vedno neoliberalno. Pomeni pa, da je trenutno pametno mesto s svojo nekonfliktnostjo, samoumevnostjo in navidezno nadideolškostjo, orodje določene ideologije.

Antropologinja mag. Nika Mahnič opozarja, da je pri upravljanju pametnih mest ključno vprašanje delegiranja političnih funkcij na tehnološka podjetja.

Mene predvsem zanima kaj se dogaja z javno zasebnimi partnerstvi, ki spreminjajo sam pomen mesta, zanima me kako se mesto spreminja kot takšno in na kakšen način se spreminja vladanje v njem.

Boj za osebne podatke ne razkriva le razmerij moči med svetovnima velesilama

Ameriški predsednik Donald Trump je prejšnji mesec zagrozil lastniku podjetja ByteDance Džang Jimingu, naj ameriški del izjemno priljubljene aplikacije TikTok proda kateremu od ameriških podjetij, sicer bo prepovedal njeno uporabo na ameriških tleh. ByteDance je prodajo že avgusta zavrnilo in začelo iskati poslovnega partnerja. Včeraj je ameriško računalniško podjetje Oracle potrdilo sodelovanje, Trumpova administracija bo do konca tedna sporočila, ali TikTok pod novimi pogoji lahko ostane na napravah ameriških uporabnic in uporabnikov. Kaj pa sploh je TikTok, kakšne podatke zbira in kaj vse razkriva ta boj za podatke?

Mobilno aplikacijo za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov v Združenih državah Amerike uporablja več kot 100 milijonov ljudi, predvsem mladih. Ti so se morali strinjati s predajo številnih osebnih podatkov, ko so si aplikacijo naložili na svojo napravo. To so morali storiti tudi slovenski uporabniki. Dr. Jelena Burnik, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri infomacijskem pooblaščencu pravi, da soglasje vsebuje tudi posebej varovane biometrične podatke.

"Zato je veljavno soglasje o tem zelo težko pridobiti, saj mora človek razumeti, s čim se je strinjal, kar pa je pri otrocih zelo težko.«

Kaj je prepoznava obraza, kako aplikacija zbira in obdeluje te biometrične podatke, kje vse se hranijo in koliko časa in kako se utegne uporabljati v prihodnosti – tega ne vemo niti odrasli. Kdo zbira, analizira, uporablja, hrani in posreduje biometrične podatke, je raziskovala potrošniška spletna stran Comparitech. Paul Bishoff, strokovnjak za zasebnost in urednik pri comparitech.com, je v raziskavi s svojo ekipo analiziral sekundarne vire - medijske članke, vladne dokumente in bele knjige. Zanimalo jih je, ali se biometrični podatki uporabljajo v osebnih dokumentih, ima država bazo, kjer te podatke shranjuje, jih uporablja v volilnem procesu, pri izdaji viz, ima zakonodajo, ki ščiti te podatke, ali jih pri poslovanju zahtevajo banke, so na cestah kamere s tehnologijo biometričnega prepoznavanja obrazov in ali se biometrija uporablja na delovnih mestih. Analizirali so 50 držav in preverili, kakšna je raba in zaščita biometričnih podatkov. Na prvem mestu se je po pričakovanjih znašla Kitajska, zato je po njegovem mnenju

»Kitajska je opozorilna zgodba o tem, kaj se lahko zgodi, če vprašanja rabe biometrije nihče ne preverja. V napačnih rokah ta tehnologija omejuje svobodo gibanja, dostop do javnih storitev, dostop do kreditov. Neregulirana raba biometrije lahko na zelo negativne negativne načine vpliva na življenje ljudi. Na Kitajskem smo to videli še posebej v provinci Xinjiang, kjer poteka sistematično zatiranje ljudi in veliko vlogo pri tem igra biometrija. Ameriška podjetja so odgovorna za razvoj velikega dela te tehnologije, ki se uporablja za nadzor in analizo ljudi.«

Aplikacija TikTok je v pičlih dveh letih, odkar je dostopna po vsem svetu, pridobila 800 milionov rednih uporabnikov. Med njimi je največ mladih. Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in vodja Inštituta za digitalno izobraževanje < vsak >, se v okviru različnih delavnic z mladimi veliko pogovarja o rabi tehnologij. Nedavno jih je spraševala tudi o TikToku.

"Mladi na TikTok gledajo bolj kot na eno izmed zabavnih videoiger, to je po njihovem nekaj za zapravljanje časa. Ob tem opažajo, da je TikTok zelo zasvoljiv. To je dobesedna izjava 14 letnega dekleta. Mlajši, s katerimi sem se v minulih mesecih pogovarjala, pa malenkost manj kritično uporabljajo TikTok. Zelo radi gledajo posnete plese, zelo radi se snemajo in nastopajo.«

Uporabnice in uporabniki na TikToku gledajo, delijo in ustvarjajo do 15 sekundne videoposnetke. Ti so lahko opremljeni z glasbo, plesom in napisi. Podobno, kot pred tem družbena medija vine, ki je ugasnil pred tremi leti, in musical.ly, iz katerega se je pravzaprav razvil TikTok. Sicer pa se TikTok ne razlikuje bistveno od drugih družbenih medijev, kot so facebook, twitter in instagram. Katja K. Ošljak pravi, da so v ozadju podobni algoritmi, ki imajo prav tako hiter tempo novih objav in vsebin, ki po mojem mnenju povzročajo pri uporabniku občutek, da bomo nekaj zamudili, če ne bomo ves čas sodelovali pri tem.

Potem pa je tu še nezanemarljiva vsebinska komponenta. Razloge za priljubljenost TikToka lahko iščemo tudi v glasbi in plesu. Številne skladbe, ki so jih mladi plesni vplivneži uporabili kot podlago za ples v svojih posnetkih, so hitro postale zelo priljubljene in osvojile vrhove različnih glasbenih lestvic. Nekateri že pozabljeni glasbeniki pa so z objavami na TikToku spet postali priljubljeni. Glasbeni urednik Prvega Andrej Prezelj hiter vzpon TikToka primerja z vzponom priljubljenosti glasbene televizije MTV.

"MTV je narekoval glasbene trende. Seveda so se vsi takrat spraševali, kdo bo gledal glasbo 24 ur na dan po televiziji. Izkazalo se je, da so s pomočjo atraktivnih glasbenih videospotov veliko glasbe lažje prodali. Podobnost vidim tudi v različnih skladbah, ki so jih spremljale enostavne plesne koreografije, kot so YMCA, Lambada, Macarena, in nedavno viralna uspešnica Gangnam Style. Sicer nisem strokovnjak za ples, ampak bi si upal trditi, da se tako kot enostavnega refrena z lahko naučimo tudi tistih nekaj plesnih korakov. Ne potrebujemo torej kakšnih posebnih znanj in sposobnosti, da smo del tovrstnih trendov.«

Nina Pejič, raziskovalka mednarodnih odnosov in vzpona Kitajske s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani uvodoma pojasnjuje, da ima to najhitreje rastoče zagonsko podjetje dve različici, zahodno verzijo TikTok in vzhodno verzijo Douyin, ki je kitajska verzija. Do TikToka kitajski uporabniki ne morejo dostopati. Sicer pa TikTok ni zanimiv le za mlade, čeprav je večina uporabnih stara od 16 do 24 let, ampak začenja privlačiti tudi podjetja in organizacije, ki se oglašujejo prek TikToka, med njimi eno največjih na tem družbenem omrežju je ameriška košarkarska liga NBA. Tako TikTok kot omrežje začenja privlačiti tudi drugo demografijo. Več kot je uporabnikov, več je podatkov, več je ciljanega oglaševanja. Tudi političnih akterjev. Tako kot na drugih družbenih medijih se tudi na TikToku ustvarjajo mnenjski mehurčki in odmevne sobe, kjer se družijo istomisleči.

To jesen bodo v Združenih državah Amerike volitve, na katerih bodo svoj glas prvič oddali tudi tisti mladi, ki volilne pravice pred štirimi leti še niso imeli. Politične stranke jih nagovarjajo tudi prek TikToka, seveda na način, ki jim je blizu. Kdo pa jih bo prepričal? Da gre za angažirano in močno skupino so pokazali že, ko so protestirali proti neregulaciji strelnega orožja v ZDA, pa za spremembe okoljskih politik za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, segrevanja planeta ter upočasnitev podnebnih sprememb. Pred časom pa so tudi pokazali, kaj si mislijo o Donaldu Trumpu. Oboževalci K-popa, korejske popularne glasbe, so rezervirali vstopnice za zborovanje v Tulsi, ki pa se ga potem niso udeležili. Zborovanje z rekordnim številom napovedanih obiskovalcev se je tako spremenilo v eno z najmanjšim obiskom.

"To je poseben fenomen, kako je skupnost oboževalcev postala pravi dejavnik v mednarodnih odnosih. Svetovna zdravstvena organizacija je določeno korejsko pop skupino povabila na zasedanje Generalne skupščine. Zakaj? Ker imajo 100 milijonov oboževalcev po celem svetu. Gre na nek način za podobno organizacijo verski skupini, ki je zelo močna. In v času korona krize so postali pomemben dejavnik pri obvladovanju epidemije v tem delu sveta. To, kar so naredili Trumpu, po mojem mnenju ponovno pokaže, da nastopajo v mednarodnih odnosih neke nove skupine, ki prej niso bile poznane, ki se promovirajo preko novih družbenih medijev in vplivajo na dejanske politične ekonomske razplete. Tudi na razplete epidemije in na to, koliko bo na koncu smrtnih žrtev v Aziji. To je fascinantno, kar se dogaja.«

Mladi tako postajajo pomemben dejavnik v mednarodnih odnosih. Tisti, ki jih bo znal uspešno nagovoriti, bo tudi dobil njihov glas. Se je pa treba zavedati, da gre za najbolj informirane mlade v zgodovini človeštva, saj so se rodili v svet interneta. Ali to tudi pomeni, da poznajo njegove plati bolje kot starejši?

Vzpon teorij zarote: o nevroloških in psiholoških ozadjih našega vedenja v digitalnem svetu

V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj se torej dogaja, da so časi očitno tako ugodni za takšno množenje teorij zarote?

Ko se je ključni del naše komunikacije preselil v digitalno okolje svetovnega spleta, so nekateri vidiki človeškega vedenja dobili nove razsežnosti. Po spletu se hitro širijo stvari, ki zbujajo pozornost, ljudje pa smo bolj pozorni na negativna sporočila. "To ima določeno evolucijsko logiko, saj je bilo za preživetje boljše, če sem bil sumničav, če sem v nekem dogodku ali dražljaju videl potencialno nevarnost," je izpostavil nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.

Da se po spletu lahko kot blisk širijo laži in zavajanja, da je sovražni govor tako prisoten, tudi ni novost, ki je prej ne bi poznali. "Marsikaj je še vedno podobno, kot pri opravljanju na vaških ograjah," opozarja psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan na določene vzporednice z vedenjem v bolj analognih časih. "Nekateri to počnejo iz socialne potrebe po druženju, drugi želijo na ta način socialno disciplinirati in postaviti neke norme, ki jih moraš upoštevati, sicer si deležen govoric, nekateri pa to počnejo s sovražnimi nameni. Teh slednjih, ki širijo govorice z destruktivnimi nameni, ni tako malo."

Zunanjih sprožilcev za vedenje na spletu tudi ne manjka. Svet se sooča z resnimi pretresi na številnih področjih, ljudje pa imamo potrebo, da razumemo, kaj se dogaja. Toda na informacije, ki pridejo do nas, se ne moremo vedno zanesti. Teorije zarote, ki se v zadnjem času zdijo kar vseprisotne, so pravzaprav razumljiv odziv na precej kaotične in nepregledne razmere.

"Teorija zarote poenostavi zadeve. Temelji na predpostavki, da se v ozadju dogajanja skriva zarota," pojasnjuje filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Pri tem se teorija zarote nasloni na določene realne dogodke in okoliščine ter se zelo uspešno brani proti argumentov. "Pridemo lahko celo v paradoksalen položaj, ko ljudje toliko bolj verjamejo teoriji zarote, ker je večina medijev ali institucij tako zelo proti. Potem si rečejo, zagotovo je nekaj na tem, sicer se ne bi tako zaganjali."

"Predvsem pa teorija zarote služi premestitvi in zameglitvi," še poudarja Peter Klepec. "Odvrača pozornost od sistemskih problemov in za težave okrivi neke določene (pokvarjene) posameznike."

Teorije zarote se v digitalnem svetu še toliko hitreje širijo, ker so komunikacijski kanali vse bolj personalizirani. O marsičem smo obveščeni po priporočilu prijateljev, prav tako nam algoritmi ponujajo vsebine, ki bi nas utegnile zanimati. Okoli nas se ustvarjajo mnenjske mehurčki oziroma odmevne sobe, v katerih smo izpostavljeni predvsem mnenjem, s katerimi se sami sorazmerno strinjamo.

"To je zelo udobno okolje, ker se ne soočimo s posamezniki in posameznicami, ki imajo na isto temo drugačne poglede, druge informacije, celo drugačne argumente, ki bi našo pozicijo in védenje nekoliko pretresli," pravi komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič. "Kar pomeni, da se družba lahko zelo hitro in predvsem trajneje fragmentira. Zaradi tega imamo lahko nato težave pri tem, ali imamo sploh enake kode, ali imamo enake pojme, skozi katere določene vsebine presojamo in o njih razmišljamo."

Za uporabo mask so utemeljeni medicinski pa tudi moralni razlogi. Najmlajša umrla bolnica v Sloveniji je bila stara le 49 let

Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. Maja Remškar (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine Tomaž Vovko (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), filozof prof. dr. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. Uroš Ahčan (UKC Ljubljana).

V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Zakaj si nekateri zaščitno masko tako težko nataknejo?

Ko infektolog Tomaž Vovko pride v službo, si najprej obleče zaščitna oblačila: podobleko, dva zaščitna plašča, posebne nogavice in obuvala, dva para rokavic in skafander – ali pa, namesto skafandra – zaščitno kapo, očala in FFP3 zaščitno masko. Tomaž Vovko dela na Intenzivnem oddelku Infekcijske klinike, kjer zdravi najtežje bolnike s covidom. Njihovo življenje pogosto visi na nitki. »Obstajajo ljudje, ki meni rečejo, jaz ne verjamem v ta virus. To je zarota. To je pretirano. In ti ljudje potem ne želijo imeti zaščitnih mask.«

Fizičarka Maja Remškar je na Institutu »Jožef Stefan« s kolegi preverjala učinkovitost zaščitnih mask. Njen odgovor na pomislek, ali ni virus tako majhen, da se brez težav izmuzne skozi masko, je zato znanstven in dokazan. »Na podlagi naših rezultatov lahko rečem, da blago kirurških mask prepušča manj kot en odstotek teh delcev. To pomeni, da virusi skozi tako masko ne morejo.«

Komunikologinja Tanja Kamin pojasnjuje, da so naša stališča o zaščiti z maskami odvisna tudi od tega, kako in kakšne informacije o maskah in covidu dobimo.»Na začetku so se ljudje, vsaj tisti, s katerimi smo govorili v okviru raziskave, brez izjeme držali zaščitnih ukrepov. Skrbeli so, da ne bi okužili sebe. Še bolj zanimivo spoznanje pa je, da so bili vsi zelo obremenjeni s tem, da ne bi slučajno oni sami okužili koga drugega.«

Filozof Igor Pribac je v pogovoru izpostavil še en pomemben vidik uporabe zaščitnih mask. Zaščitne maske je pogledal skozi antropološki zorni kot. »Maska prekrije velik del obraza in ga naredi manj prepoznavnega, kot je bil prej. S tem prekine nenapisano vendar uveljavljeno pravilo, po katerem naj bi ljudje drug drugemu kazali svoj obraz. Obraz je namreč tisti del našega telesa, ki je tako rekoč univerzalno razpoznaven.«

Odpor proti nošenju mask in proti drugim preventivnim ukrepom za upočasnitev širjenja epidemije skrbi virologinjo in biotehnologinjo Majo Ravnikar. »Doktor Ihan je v enem svojih prispevkov psihološko razložil, da gre za pojave v družbi, ki so do neke mere sicer pričakovani. Ljudje v situacijah, ki jih ne morejo nadzorovati, vse skupaj zanikajo.«

Kirurg Uroš Ahčan pravi, da je maska fizična pregrada, mehanska zaščita, ki ima ob pravilni uporabi številne prednosti, sam pa vidi tudi nekatere slabosti. »Ker maske niso transparentne, ne moreš izražati svojih čustev in tudi ne normalno komunicirati. Govorica telesa je okrnjena. Pregled z masko je drugačen. Brez maske takoj opaziš, ali je bolnik zadovoljen, ali ne, kakšne so ob dotiku bolečine, kakšne so njegove reakcije. Pričakujem, da bo industrija za ta namen izdelala transparentne maske.«

Po podatkih Univerze Johns Hopkins (1. 9. 2020) se je po svetu z novim koronavirusom sars-cov 2 okužilo že več kot 25 milijonov ljudi, 850.000 jih je zaradi covida umrlo. Za primerjavo: to je več kot za malarijo ali hivom. Kaj pa pravijo številke za Slovenijo? Po podatkih covid-19 sledilnika je bilo pri nas že več kot 2.900 potrjenih okužb z novim koronavirusom. Do včeraj je v Sloveniji zaradi covida umrlo 133 prebivalk in prebivalcev.

Medgeneracijski prepad je že dolgo tu, mladi ga rešujejo tako, da se izseljujejo

Ali so mladi zdravstveno tveganje ali poraženci korona obdobja? Diskurz, da so mladi, ki jih je med novo okuženimi s koronavirusom res največ, trenutno najbolj tvegana skupina, namreč ne sme preiti v demonizacijo mladih. Mladi niso krivi za drugi val epidemije, čeprav s svojim brezskrbnim ravnanjem in potovanji pripomorejo k širitvi virusa. V obdobju zdravstvene in gospodarske krize so pravzaprav tisti, ki so izgubili veliko. Brezposelnost se je med njimi v zadnjem letu močno povečala, za večino je še vedno uganka, kako priti do svojega lastnega stanovanja, zato jih polovica živi še pri starših. Slabša se njihovo duševno zdravje, stiske pa je nekaterim povzročalo tudi izobraževanje na daljavo in vse negotovostti obdobja korone. Kakšen je torej položaj mladih po epidemiji?

Gosti: sociolog dr. Gorazd Kovačič, pedagog dr. Damijan Štefanc, politolog dr. Tomaž Deželan, v. d. direktorice Urada za mladino Dolores Kores, Anja Fortuna, predsednica Mladinskega sveta Slovenije, Tea Jarc, predsednica Sindikata Mladi +.