Intelekta

V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu smo spregovorili v oddaji Intelekta. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.

O spremembah sodobnega očetovstva, ki jih je prinesel odmik od tradicionalno predpisanih družbenih vlog

V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Biti del družinskega življenja od samega začetka, od rojstva otroka je postal ključen in pomemben element očetovstva, pojasnjuje dr. Živa Humer z Mirovnega Inštituta. Kot kažejo kvalitativne študije tako domačih kot mednarodnih projektov pa igra pomembno vlogo tudi sama želja moških in pozitivno vrednotenje prisotnega skrbnega očetovstva.

Ko smo se pogovarjali z različnimi skupinami očetov je bila izražena želja in izkušnja, da so koristili očetovski dopust ob rojstvu otroka, še prej, da so lahko spremljali partnerke in žene na ginekološke preglede, da so bili zraven ob rojstvu otroka. To vsi izpostavljajo kot ključni element zavedanja »zdaj sem pa oče«.

Očetje so po besedah dr. Žive Humer izpostavljali tudi deljenje dopusta za nego otroka, uvajanje v vrtec in spremljanje otroka v šolo na prvi šolski dan. Skratka opaziti je večji skrbstveni angažma sodobnih očetov. Svojo lastno izkušnjo opisuje tudi direktor in soustanovitelj Ekvilib Inštituta Aleš Kranjc Kušlan, ki pravi, da se je očetovstvo v zadnjih tridesetih letih močno spremenilo.

Jaz se ne spomnim, da bi šel moj oče kdaj z mano k zdravniku, vedno je mama ostajala doma na bolniški, pa da bi bili očetje prisotni ob porodu – ni šans.  Res, veliko se je spremenilo. Zdi pa se mi, da te korake zelo pospešuje sistemska raven.

Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Slovenija ima eno boljših ureditev sistema starševskega dopusta in nadomestil ter eno boljših ureditev sistema dopusta za nego bolnega otroka poudarja dr. Živa Humer.

Izpostaviti je treba en in edini mehanizem, ki neposredno naslavlja očete in to je očetovski dopust, ki je bil uveljavljen leta 2003 in danes je v celoti 30 dni plačanega očetovskega dopusta. To se je izkazalo za popolni uspeh.

Na ravni družinske politike obstaja tudi možnost, da si partnerja delita starševski dopust. Slednje je na razpolago že od leta 1976, torej že več kot 40 let. Takrat se je Slovenija kot del Jugoslavije zgledovala po švedskem modelu družinske politike. Vendar pa je ta možnost, predvsem zaradi še vedno zakoreninjenih stereotipov glede družbenih vlog spolov, slabo izkoriščena.  K pomembnim dobrim spremembam na poti k enakovrednemu starševstvu so prinesla tudi različna družbena prizadevanja kot je projekt Certifikat za družini prijazno podjetje, ki je sprožil spremembe tudi na zakonodajni ravni. Kot poudarja Aleš Kranjc Kušlan lahko na ravni podjetij in organizacijskih še vedno največ naredijo vodje.

Največji vodje vodijo s svojim zgledom. Na prste ene roke jih lahko preštejem, vseeno pa lahko srečaš tudi vodje, ki rečejo »jaz grem pa danes ob treh domov, ker hočem biti s svojim otrokom« in to je dober zgled. Kultura v podjetjih se gradi od zgoraj navzdol in vodje igrajo tukaj ključno vlogo na vseh nivojih.

Sogovornika še poudarjate, da osebna senzibilnost posameznikov ali vodij v podjetjih vseeno ni dovolj, temveč je treba možnost boljšega usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja urediti na sistemskem nivoju, na ravni kolektivnih pogodb.

Čeprav med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni, stroka pravi drugače. Razlike med nami so minimalne, opozarja psihologinja Andreja Avsec. Z oddajo Intelekta bomo tokrat zapluli v psihološke vode. Govorili bomo o človekovi osebnosti in osebnostnih značilnostih. Govorili bomo o tem, kako na naše življenje in na odnose, v katere vstopamo, vpliva naša osebnost. Novost, o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec in s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. K poslušanju vas vabi Iztok Konc.

Foto: geralt/ pixabay

Raziskovalci človekove osebnosti poudarjajo, da se v osebnostnih značilnostih le malo razlikujemo

Glede na čas in razmere začnimo s podatkom, ki govori, da se osebnostne lastnosti ljudi zelo prepletajo in povezujejo z zdravjem. Definicija: Osebnost je celota relativno trajnih in edinstvenih duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti vsakega posameznika ali posameznice. Osebnost določa, da se na isto situacijo ljudje odzovemo različno in tudi, da se človek na različne situacije odzove podobno. Med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni; stroka temu ne pritrjuje. Novost, o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, pa temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo.

Slovenski psiholog in raziskovalec osebnosti prof. Janek Musek je zapisal, da je vsak človek v določenem pogledu kot vsi ljudje; vsak je deloma kot nekateri ljudje in je tudi kot noben drug človek. Velikih pet, s katerimi opisujemo osebnost, se je izkristaliziralo skozi daljše obdobje intenzivnega znanstvenega preučevanja. Strokovnjaki med velikih pet faktorjev osebnosti uvrščajo sprejemljivost, vestnost, nevroticizem, odprtost in ekstravertnost. Kakšna je posameznikova osebnost, lahko razberemo s pomočjo psiholoških testov oziroma vprašalnikov osebnosti.

Intelekta odgovarja na vprašanja, ki si jih razmišljujoči človek zastavi na določeni točki v življenju: Kako me zaznamujejo moje osebnostne značilnosti? V kolikšni meri sem edinstven in drugačen od drugih? Kako osebnost vpliva na moje odnose z drugimi ljudmi? In kako na izbiro partnerja? Te funkcionalne vidike osebnosti bomo osvetlili s prof. razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani in s prof. obče psihologije dr. Andrejo Avsec s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se v javnem prostoru vse bolj polarizirajo. Prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži in zavajanj. Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet. Se ne strinjamo o ničemer več? Kaj pa demokracija? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? O čem pa pravzaprav govorimo, ko govorimo o demokraciji? Kdaj je demokracije premalo, kdaj preveč? Odgovori v tokratni Intelekti.

Dva nasprotna pogleda na svet - levi in desni - različno tudi o demokraciji

Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se vse bolj polarizirajo, prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži, zavajanj in propagande. Kakšno pa je strinjanje o demokraciji? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet – levi in desni, ki se ne strinjta o ničemer. Kako pa vidita demokracijo? O čem govorita, ko govorita o demokraciji? Dr. Tadej Troha ZRC SAZU

"Desničarji in levičarji s pogledom na demokracijo nasprotne strani niso zadovoljni, v bistvu pa vsak zase trdi, da hoče samo več demokracije."

Če v družbi torej ni strinjanja o tem, kaj je demokracija, kako jo ohranjati? Vladavina ljudstva velja, dokler se državljanke in državljani še lahko udeležujejo svobodnih volitvev, njihove izbire pa lahko spremenijo svet na bolje. Ampak kako, če se o tem, kakšen je boljši svet, ne strinjamo. Zgodovina je pokazala, da tudi na demokratičnih volitvah lahko zmaga diktator s skrajnimi stališči. Sodobno demokracijo zato zaznamuje mnogo več kot le mnenje večine. Dr. Mojca Pajnik, raziskovalka in predavateljica z Mirovnega inštituta in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani pojasnjuje, o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o sodobni demokraciji:

"Demokracijo lahko razumemo tudi skozi to, da razumemo, kaj demokracija ni. Demokracija ni tiranija, ni diktatura, ni avtokracija enega diktatorja, peščice ljudi, elite. Ampak, ko je odgovorna javnemu dobremu in ko imajo državljani možnost, da to elito nadzirajo."

Kje iskati vzroke za družbeno polarizacijo? Eden od odgovorov se skriva v tehnologiji, ki omogoča ciljano in personalizirano politično kampanjo, kar je pri Brexitu in Trumpu razkrila afera Cambridge Analytica

"Pri Obami je bila uporaba tehnologije ista oziroma zelo podobna, pa so takrat, spomnimo se, tak pristop hvalili kot velik dosežek pri razvijanju različnih pristopov politične propagande na podlagi osebnih podatkov, spletnih družabnih omrežij in drugih komunikacijskih kanalov."

Pa izpostavlja Domen Savič, direktor zavoda Državljan D. Kako demokratična je naša družba, kaj je še zadnji steber demokracije in ali ga lahko zaščitimo pred sesutjem? Odgovori v tokratni Intelekti.

Pandemija novega koronavirusa je v zadnjega pol leta tako temeljito pretresla svet, da si ni težko zamisliti pravcate poplave romanov in kratkih zgodb, ki bodo v naslednjih letih in desetletjih tematizirali, kako so se naša zasebna ter javna življenja spremenila v senci covida-19. O čem vse bi ta, še nenapisana dela utegnila govoriti? V kakšnem tonu bi to lahko počela; se bomo ob njihovem branju samo jokali ali pač tudi smejali? Kakšen bi moral biti idealni junak koronaromana, da se bomo v njegovi usodi prepoznali? Kakšno resnico o našem novem položaju bi te zgodbe navsezadnje utegnile razkriti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekaj naših najbolj intrigantnih romanopiscev: Andreja Blatnika, Veroniko Simoniti, Suzano Tratnik in Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Free-Photos (Pixabay)

Kakšne zgodbe, kakšne romane bi pisateljice in pisatelji utegnili napisati o pandemiji?

Pandemija novega koronavirusa je v zadnjega pol leta tako temeljito pretresla svet, da si ni težko zamisliti pravcate poplave romanov in kratkih zgodb, ki bodo v naslednjih letih in desetletjih tematizirali, kako so se naša zasebna ter javna življenja spremenila v senci covida-19. O čem vse bi ta, še nenapisana dela utegnila govoriti? V kakšnem tonu bi to lahko počela; se bomo ob njihovem branju samo jokali ali pač tudi smejali? Kakšen bi moral biti idealni junak koronaromana, da se bomo v njegovi usodi prepoznali? Kakšno resnico o našem novem položaju bi te zgodbe navsezadnje utegnile razkriti? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo nekaj naših najbolj intrigantnih romanopiscev: Andreja Blatnika, Veroniko Simoniti, Suzano Tratnik in Gorana Vojnovića.

Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekerke, akademske raziskovalke. Obdobje karantene in postkoronska kriza najvišji račun izstavlja prav njim. Tako kažejo vse tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti v zgodovini. Opozarjajo pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. O tem na kakšen način pandemija ogroža in ukinja pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacijie v družbi, o povezavi med patriarhatom in kapitalom, smo govorili v tokratni Intelekti.

O tem, kako pandemija ogroža pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacije v družbi

Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekarke, akademske raziskovalke so tiste, ki jim kriza zaradi koronavirusa izstavlja najvišji račun. Tako kažejo tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti v zgodovini, pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov, kjer so izvedli raziskavo z naslovom Vzdušje v intimnopartnerskih odnosih in družinah v času karantene in povečane negotovosti in v kateri so analizirali 700 različnih zgodb, mnenj in stališč, pravi, da je družbena kriza, ki je nastopila zaradi pandemije, v največjem interesu tistim, ki zagovarjajo konservativne ideologije.

V času splošne negotovosti in strahu pred neznanim vidijo odlično priložnost za to, da poskušajo družbo vrniti k točno določenim vzorcem vedenja in življenja, ki so utemeljeni na patriarhatu in popolnoma normaliziranem seksizmu na vseh področjih naših življenj.

Na posledice prikritega potiskanja žensk v sfero zasebnosti, v sfero skrbi za otroke in družino in na resnične namere politik feminizacije dela od doma opozarja direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač, ki poudarja, da je bila neenakost v družbi prisotna že pred epidemijo in da je za naše stanje kriv sistem, v katerem živimo. Obdobje krize je našo realnost le še bolj izpostavilo in poglobilo, pojasnjuje in dodaja, da so bile ženske pogosteje na čakanju na delo ravno zato, ker imajo nižje plače in ker se zaradi tega v družinah razvije pragmatična ekonomika glede tega, kdo bo prevzel skrb za otroke in neplačano gospodinjsko delo.

Na Inštitut 8. marec so se med karanteno obrnile številne različne ženske. Ena izmed njih je bila prodajalka v večji trgovski verigi, ki je za minimalno plačo delala številne nadure, imela od razkužila uničene roke, zaradi prevelike gneče ni smela na malico in ni dobila dodatka. Druga je bila samozaposlena mama, ki je izgubila projekte in ni imela denarja, da bi lahko zagotovila hrano svojemu otroku. Tretja je bila visoko izobražena, z dobro službo v javnem sektorju, ki je lahko delala od doma, zaradi česar ji dohodek ni izpadel, vendar se je poleg dela od doma ukvarjala še z nenadnim porastom gospodinjskega dela in skrbjo za otroka.

Več kot 80 odstotkov zaposlenih v zdravstvenih in skrbstvenih poklicih je žensk, prav tako je več kot 65 odstotkov žensk zaposlenih v trgovskih storitvah, pa poudarja raziskovalka na filozofski fakulteti v Ljubljani in sodelavka spletnega portala spol.si Mirna Berberović.

Gre za ženske, ki so delale v prvih bojnih linijah, niso bile primerno zaščitene in za svoje delo niso prejele ustreznega plačila.

Sogovornice so opozorile tudi na veliko problematiko normalizacije in porasta nasilja v družini; nasilja nad ženskami in otroki, ki je v naši družbi še vedno ena izmed najbolj kršenih človekovih pravic. Opozorile so tudi na politične namere o ukinjanju reproduktivnih pravic in na utrjevanje škodljivih spolnih stereotipov, ki nas kot družbo vračajo v čase, ko osebna avtonomija žensk ni bila samoumevna. Opozorile pa so tudi na spregledan problem vseh velikokrat povsem nevidnih in najranljivejših članov naše družbe, otrok, ki nimajo enakih možnosti, ki živijo v revščini, socialni izolaciji in ki jih je sistem med karanteno povsem spregledal.

Letos mineva 35 let od dobrodelnega koncerta Live aid, ki so ga nekateri imenovali tudi Woodstock osemdesetih. Čeprav poznamo uradno zgodbo festivala, smo v Intelekti na ta zgodovinski spektakel pogledali skozi oči in ušesa tistih, ki so bili tako ali drugače povezani s festivalom, in dogodke iz tega časa primerjali z nekaterimi podobnimi prireditvami.

Ker se že govori o tem, da bo tudi prihodnje šolsko leto zaradi koronavirusa prilagojeno in bo ponovno vsaj v delu lahko potekalo na daljavo, bomo v Intelekti govorili o tem, kaj vse omejitve in priporočila, ki temeljijo na distanci, v našo družbo in v razvoj najmlajših prinašajo na dolgi rok? Če družba temelji na strahu in tem, da si čim bolj sam, v kakšne šolarje, študente in v končni fazi tudi državljane vzgajamo posameznike?

Ob porastu okužb z novim koronavirusom se tudi v Sloveniji obračamo k mobilni aplikaciji za sledenje stikov. Aplikacija bi bila z epidemiološkega zornega kota lahko koristna, če bi si jo prostovljno naložilo dovolj ljudi. Skrbi je več, na prvem mestu zasebnost. Katere podatke bo zbirala, kdo jih bo hranil, kdo do njih dostopal, koliko časa? Pravni red Evropske unije ščiti zasebnost in osebne podatke prebivalk in prebivalcev. Evropski Uporaba aplikacije mor zato biti prostovoljna, podatki morajo biti anonimizirani in se ne smejo hraniti v centralizirani bazi podatkov, aplikacija pa se mora ob koncu pandemije prenehati uporabljati. V preteklosti smo se s tehnologijo že večkrat opekli. Se bomo spet? Odgovori v Intelekti.

Vzpon Kitajske je temeljito spremenil razmerja moči v svetu. Naraščajoče kitajske ambicije so vir številnih napetosti, pandemija in njene posledice pa so nezaupanje sveta še precej povečale. A z recesijo se je zdaj zamajal tudi znaten del notranje trdnosti, ki jo je Kitajski zagotavljala intenzivna gospodarska rast zadnjih desetletij. V deželi vse bolj narašča domači nacionalizem, ki ga oblast ne more puščati povsem ob strani, saj ga je sama dolgo vzpodbujala. Toda nacionalistične zahteve se rade razbohotijo in vse daljša vrsta meddržavnih sporov tako s sosedami kot z Združenimi državami Amerike zbuja skrb, v kolikšni meri bo Kitajska v prihodnje lahko zagotavljala regionalno in globalno stabilnost, koliko pa bo v prvi plan postavila svoje lastne ambicije. Kje so torej danes nevralgične točke azijske velesile, smo preverili v Intelekti.

Foto: Pixabay

Brutalen policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja. Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v širokem loku od Sydneyja do brazilskega Sao Paola, v več zahodnoevropskih mestih pa so protestniki na lastno pest odstranili nekaj sramotnih javnih spomenikov, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. A kakor se zdi, da se vse več ljudi zaveda, da je v sistematičnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kože, nekaj barbarskega, tako se tudi zdi, da vendarle ne manjka onih drugih, ki že zgolj v poizkusu simbolne revalorizaciji črnske izkušnje prepoznavajo nevaren napad na lastno identiteto pa tudi na svoj položaj v družbi. Tako smo (poleg že skorajda predvidljivih čivkov ameriškega predsednika) minuli konec tedna v Londonu lahko opazovali tudi protidemonstracije tistih, ki hočejo javno razpravo o rasizmu prekvalificirati v razpravo o vandalizmu črncev in boju za ohranitev belske kulture. Vse to dovolj jasno kaže, da se bomo morali kot globalizirana civilizacija, kot človeštvo o rasizmu še pogovarjati. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj še vedno uspešno nagovarja ljudi – pa čeprav vemo, da je prav rasistična ideologija v preteklosti botrovala nekaterim najtemnejšim poglavjem v zgodovini: suženjstvu, kolonializmu in holokavstu? Pri vsem tem so nam pomagali naši gostje pred mikrofonom: pesnica in pisateljica Katja Perat, antropologinja dr. Irena Šumi in sociolog kulture dr. Ičo Vidmar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Firentis (Pixabay)