Intelekta

Mladi so v letu epidemije pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so izrazili tudi javno, nekaterim med njimi je bila naložena kazen. V Intelekti nas zato zanima, kaj se jim je v minulem letu dni pravzaprav dogajalo in na kakšnih mladih zdaj svet stoji? Pripravlja Urška Henigman.

Otroci in mladostniki v letu epidemije pokazali izjemno prilagodljivost, učinkovitost in vzdržljivost

Mladi so pred letom namesto v šolske klopi sedli za zaslone računalnikov, tablic in pametnih telefonov. Njihovi učteljice in učitelji so jim poslali navodila, kaj naj bi tisti dan naredili. Najmlajšim so pomagali starši, ki so v veliki večini ostali doma, v službo so odšli le zaposleni v nujnih službah. Časa za predah, za postopno spopadanje z razmerami si kot družba nismo vzeli. V petek so se šole zaprle, takoj v ponedeljek pa se je začel pouk od doma. Tako pedagogi in starši kot tudi otroci so morali pokazati izjemno prilagodljivost in učinkovitost. V letu dni so digitalni domorodci pred zasloni preživeli več časa kot kadar koli prej. Docentka doktorica Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani:

"Če je bilo povprečje leta 2018 približno dve uri in pol, je bilo zdaj sedem ur. In to je bilo v prvem valu zaprtja, ko otroci še niso imeli veliko Zoom seans."

Šola na daljavo je razkrila in poglobila neenakosti med mladimi v Sloveniji, pravi profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s FDV, avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu, konteksti in protislovja medijskih kultur mladih:

"Tudi zdaj, ko so učenci v šolah, ni dvoma, da prihaja do izjemnega razkoraka, ne samo znotraj razreda, ampak tudi med šolami. O tem bo teba tematizirati, poglobljeno in zelo previdno."

Mladi so nevidne žrtve epidemije, poudarja zaslužna profesorica in znanstvena svetnica doktorica Mirjana Ule s FDV, pionirka raziskovanja mladine v našem prostoru:

"Mladost je izjemno pomembno življenjsko obdobje. Je formativno za razvoj indentitete in samopodobe. Zato mladi potrebujejo veliko različnih povratnih informacij."

Izredni profesor doktor Damijan Štefanc s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pa opozarja, da je mlade treba jemati resno:

"Kot družba se bomo morali precej potruditi, da bomo vsaj delno lahko kompenzirali tisto, kar je mladim vzela po eni strani epidemija in po drugi nespametna politika."

Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?

Na katerih področjih smo uspešnejši, katere skupine ljudi ali področja smo v boju proti virusu pozabili?

Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?

V razpravi sodelujejo: filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, ki predava tudi na več fakultetah v tujini; glavni ekonomist pri Analitiki Gospodarske zbornice Slovenije Bojan Ivanc, antropolog dr. Dan Podjed z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, tudi izredni profesor za področje kulturne in socialne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ter izr. prof. dr. Gregor Starc, s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, tudi vodja Laboratorija za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja, vodja nacionalnega sistema SLOfit.

Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse. A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadali smo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se nismo ognili. Vse to in še kaj pa smo pretresali v pogovoru z našimi gosti. To so bili: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: poslopje Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)

Naj bodo slovenske univerze servis našega gospodarstva, valilnice kadrov za podjetja v tujini ali kraj vednosti, kjer se mladi ljudje predvsem učijo misliti?

Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse.

A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato se v tokratni Intelekti sprašujemo, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadamo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se ne ogibamo. Vse to in še kaj pa pretresamo v pogovoru z našimi gosti. To so: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik.

Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost.

Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen.

"Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika."

O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS.

»Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.«

Foto: Pixabay

O vodikovih tehnologijah in njihovi vlogi v zelenem prehodu

Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost.

Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen.

"Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika."

O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS.

»Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.«

Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi.

V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno.

"Ne le otroci in najstnice, niti odrasli ljudje ne prepoznavajo spolnega nasilja"

Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. Anonimna pričevanja. Pri nas se je javno, z imenom in priimkom, izpostavila le igralka Mia Skrbinac. Če se je zdelo enostavno podpirati #metoo v nekem oddaljenem Hollywoodu, a se hkrati obnašati, kot, da se pri nas to ne dogaja, vsaj ne v takšnem obsegu, zdaj #nisisama ne moremo in niti ne smemo preslišati niti v Sloveniji.

#nisisama - pa res ni sama? So žrtve spolnega nasilja, ki se izpostavijo, zares podprte s strani javnosti, v svojem delovnem okolju?

V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo  ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še -  zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno. Z nami bodo gostje:

• Petra Meterc - članica Inštituta 8. marec
• Simona Rebolj - publicistka
• Katja Zabukovec Kerin - predsednica Društva za nenasilno komunikacijo

 

Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? Več o tem v Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.

Foto: Televizija Slovenija

Kriminalni roman je že od nekdaj nihal med šundom in visoko literaturo.

Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas?

Čeprav se bomo v članku posvečali romanu, bomo vseeno nekaj besed namenili seriji. Začnimo pri aktualnem, o kritiki, polemiki, zakaj v mariborskem okolju inšpektor Vrenko in drugi nimajo štajerskega narečja. Naj spomnimo, da je bil pri Jezeru težava slab zvok in nerazumljiv dialog. Treba je gledati širšo sliko, pravi glavni urednik Cankarjeve založbe, publicist, literarni kritik in sodelavec pri podkastu O.B.O.D. dr. Aljoša Harlamov: »Predvsem je tu pomembno, da obe kriminalki, obe seriji zdaj orjeta neko ledino. Vendarle se tukaj zdaj slovenski gledalec prvič navaja na serijo v slovenščini, na to, da gledamo žanrsko serijo v slovenščini, in to je samo dobro. Moramo iti prek nekaj poskusov napak dobrih izdelkov. Bralci ob izidu (Olje na balkonu je izšlo leta 2007, op.a.) niso takoj popadli romane Avgusta Demšarja pa ga mogoče zdaj za nazaj. Imam podatke, da se na primer tudi kompleti njegovih prvih treh knjig prodajajo precej bolje, kot bi recimo kdo pričakoval, posebej pa bolje za neke knjige, ki so izšle že pred več kot desetletjem. Bralci tukaj znova odkrivajo slovensko kriminalko, zdaj pa morajo tudi gledalci nekako odkriti slovenski žanr in se tudi tukaj navaditi. jaz mislim, da glede na produkcijo, sijajnost produkcije, tudi igro nekaterih, fotografijo RTV ustvarja neko publiko, ki se bo z vsako serijo manj pritoževala, seveda pa bo treba vedno poskrbeti za to visoko kakovost produkcije, ne nazadnje tudi v književnosti. Bralcev se ne bo dalo vleči za nos; več ko bo ponudbe, bolj bodo pravzaprav postali izbirčni, nekateri bolj za Vrenka, nekateri bolj za Birso. To samo prispeva nekaj dobrega, moram reči, da je pravzaprav odlično, da se lahko odločam o dveh kakovostnih serijah.

Kriminalka prinaša razkrinkovalno pripoved in bistvo njene lepote je – tako literarna zgodovinarka, literarna teoretičarka, redna profesorica za slovensko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Alojzija Zupan Sosič – prav v tem, da lahko bralec izredno sodeluje v njej. Dobra kriminalka ti daje indice, s katerimi te ves čas vabi, da ti sam interpretiraš, kaj se je zgodilo, rekonstruiraš pripoved o zločinu, kdo je ubil oziroma storil neki zločin in zakaj. Morda so prav zato bralci kriminalk eni izmed bolj strastnih, saj nenehno iščejo napake, pomanjkljivosti, nedoslednosti.

Slovenski žanrski kriminalni bazen vsebuje še veliko več, kot le Demšarja in Goloba, v tem žanru so se preizkusili Ljuba Prenner, Vladimir P. Štefanec, Maja Novak, Branko Gradišnik, Franček Rudolf, Igor Karlovšek in še kdo. Tudi dandanes najdemo avtorje in avtorice, ki so skočili na ta vlak priljubljenosti, pisatelje in pisateljice, ki se drugače ne bi spuščali na področje žanrskega romana. A prav poplava številnih avtorjev bo ločila zrno od plevela. Pisatelj Avgust Demšar bi namesto konkurence uporabil prispodobo: »Vidim to kot eno velikansko kočijo, v in na kateri je naloženo vse, kar sestavlja naš žanr, kar je bilo napisano. Vsi glavni junaki tam sedijo, vsi zapleti so tam, dogajalna okolja so tam, in to je en veliki voz slovenske žanrske literature. Vanj pa smo vpreženi vsi mi, ki jo pišemo. In vsi skupaj to kočijo počasi vlečemo nekam naprej. Več kot nas bo, več kot se nam jih bo pridružilo, laže bomo ta voz žanrske krimi literature pripeljali nekam naprej in višje.«

Tudi avtor štirih romanov z inšpektorjem Tarasom Birso Tadej Golob je prepričan, da ima več od tega, če jih je čim več in da je panoga čim močnejša: »Seveda čutim zunanji pritisk, si pa v tekmovanju boljši, ker se trudiš biti boljši od tistega, s katerim tekmuješ. Ljudje začnejo to dojemati širše, da nisi edini pisec kriminalk, da nekaj že mora biti na tem, če se več ljudi ukvarja s tem.« Tako nekako, če ste sami v tem, boste sicer vedno prvi, preprosto zato, ker ne bo drugega, tretje… Človek se težko veseli tega. »Prvi na vasi je lahko biti, prvi v mestu pa malce težje,« sklene misel Golob.

V tokratni Intelekti smo govorili o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in o posledicah neoliberalizma v mestih. Ali je mesto kot prostor svobode še vedno enako dostopno vsem družbenih skupinam pod enakimi pogoji ali pa tudi mestni urbanizem vse bolj podlega kapitalu in tržni dopadljivosti? Kako se je zaradi epidemije spremenila vloga javnega prostora? Z gosti Alenko Korenjak, Matevžem Grando, Klemnom Ploštajnerjem in dr. Milošem Koscem smo iskali odgovor tudi na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti.

Ali je mesto kot prostor svobode še vedno dostopno vsem pod enakimi pogoji ali vse bolj podlega kapitalu ter tržni dopadljivosti?

“Če je mesto lepo, še ne pomeni, da se imajo vsi v njem fajn!” so leta 2016 zapisali uporabniki in uporabnice tovarne Rog. Danes je slednja porušena, uporabnice in uporabniki pa izgnani. Dogodek bo v tokratni Intelekti služil kot izhodišče za pogovor o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in za razpravo o posledicah neoliberalizma v mestih.  Z gosti bomo iskali odgovor na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti. So to zgolj lepa, čista in urejena mesta, všečna tržni logiki ali mesta polna heterogenosti in strpnega sobivanja; takšna, kjer imajo možnost bivanja in participacije vsi pod enakimi pogoji? Kaj je o mestih razgalila epidemija in ali smo se iz tega česa naučili? Svoje poglede bodo predstavili arhitekt in publicist dr. Miloš Kosec, sociolog in predavatelj na Fakulteti za družbene vede Klemen Ploštajner, arhitektka in vodja društva prostoRož Alenka Korenjak in arhitekt ter sourednik revije Outsider Matevž Granda.

Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Zakaj slovenska kulturna krajina nujno potrebuje majhne založbe, ki ponujajo intelektualno in estetsko zahteven, izrazito nekomercialen knjižni program?

Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen.

Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarn – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja.

In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, se posvečamo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco.

Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat.

Foto: Pixabay/Cdd20

Kaj nam vzpon alternativnih resnic lahko pove o današnjem trenutku, družbenih odnosih in našem odnosu do resnice?

Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi Strast do nevednosti, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi Hotena nevednost in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat.

Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost.

A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni."

Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti.

"Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl.

Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc.

Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay

Ljudi je covid prizadel; nekatere zelo realno in zelo otipljivo. Kakšne so in še bodo psihološke posledice epidemije?

Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3000 umrlih, po svetu 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakor koli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost medosebnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. "Strah bo ostal," pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana).

Ljudi je covid prizadel; nekatere zelo realno in zelo otipljivo. Dr. Kaja Damnjanović:
Če me že vprašate – sem zelo vzdržljiva in potrpežljiva. Nisem ženska, ki teče na kratke proge, zame bi bila idealna disciplina maraton. Na začetku sem si rekla, da med epidemijo ne bom mogla ničesar storiti in da bom morala ostati doma. To me ni motilo, saj tudi sicer ne hodim veliko ven. Zelo težko pa mi je bilo, ko so za covidom hudo zboleli člani moje družine, v bolnišnici pa zanje ni bilo več prostora. K sreči smo našli rešitev in zdaj je z njimi vse v redu.
Poleg bolezni mojih bližnjih me je najbolj prizadelo, ko sem začutila, da so se ljudje odtujili drug od drugega. Do oktobra se mi je zdelo, da so ločeni samo fizično, od takrat pa se mi zdi, da so zaprti tudi psihično. Tega sem se res prestrašila. Vznemirilo me je.

Korona nas je že spremenila, pravi dr. Damnjanovićeva. Živimo v novi realnosti, v drugačni realnosti, ali je to nova normalnost?
Začeli so govoriti o novi normalnosti. Zame kot psihologinjo je bil to pravi izziv. Prav ničesar nam namreč ni treba sprejeti za "novo normalnost". Popolnoma drugače bo v psihičnem smislu, saj vendar ne vemo, koliko časa bo to še trajalo. Živimo namreč v obdobju, ko gre vse zelo hitro. Zdi se nam, da epidemija traja že zelo dolgo; ko pa bo minila, se nam bo zdelo, da je bila krajša. Težavne dogodke po navadi namreč kmalu pozabimo. Menim, da se bomo hitro vrnili k svojemu prejšnjemu življenju; k stvarem, ki so nas razveseljevale, in ne nazadnje tudi k vsemu, kar smo bili prisiljeni delati. Vse v življenju seveda ni lepo.

Velika pričakovanja, da bomo zaradi koronakrize spoznali, kaj je v življenju zares pomembno, se ne bodo uresničila.
Velika pričakovanja, da bomo zaradi coronakrize spoznali, kaj je v življenju zares pomembno, se ne bodo uresničila. Raziskave in literatura tega namreč ne potrjujejo. Žal ne bo nikakršnega razsvetljenja ‒ in tudi ni treba. Ko bo obdobje covida minilo, bi bilo idealno, če bi nekaj časa živeli v nekakšnem sanatoriju. Če bi nam, ko bo epidemija za nami, kdo rekel: najprej se spočijte, privoščite si počitek; vendar takega luksuza ne bo doživel nihče.
Čeprav ne morem točno predvideti, menim, da nam bo brez virusa psihično laže, vendar bodo posledice ostale. Na teh temeljih bomo morali zgraditi novo življenje. Kot psihologinja razumem, da se ljudje bojijo, vendar družbe ne more povezovati strah. To ne sme biti osnovno načelo.

Oddajo smo oblikovali strokovnjaki in radijci: Kaja Damnjanović, Lidija Hartman, Vladimir Jovanović, Žan Lep, Rudi Pančur, Peter Pregelj, Tristan Rigler in Iztok Konc. Vir podatkov, uporabljenih v oddaji, je spletna stran NIJZ, Covid-19 Sledilnik in monografija Psihologija Pandemije, ki je izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete v Ljubljani; njen sourednik je sogovornik v oddaji Žan Lep.

Intelekta je dosegljiva na spletni strani radioprvi.si in v aplikacijah za podkaste.