Intelekta

Psiholog Robert Masten poudarja, da smo ljudje v svojem bistvu zelo prilagodljiva in trpežna bitja

Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke Anice Mikuš Kos predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč.

V Intelekti sodelujejo: dr. Anica Mikuš Kos; psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. Jasna Bajraktarević (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. Gregor Jazbec (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. Robert Masten (Filozofska fakulteta v Ljubljani).

Druga svetovna vojna, vojna v devetdesetih v Bosni in Hercegovini ... Ni časa, da bi se rane zacelile, travma se prenaša iz roda v rod, pojasnjuje dr. Jasna Bajraktarević:

Ta problem je zelo prisoten. Strah se prenaša med generacijami. Tukaj moram opozoriti na razliko. Druga svetovna vojna je bila po svoji karakteristiki osvobodilni boj pred sovražnikom, ki je bil po vsem svetu isti. Po zmagi nad fašizmom in nacizmom je bil velik občutek samospoštovanja in samozavesti. Psihološke posledice so bile drugačne, saj so o vojni lahko govorili s posebnim ponosom nekoga, ki se je boril za pravično stvar. Vojna v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih pa ni bil spopad za pravično stvar. Naj vse tri strani še tako trdijo, vojna v devetdesetih ni bila ne osvobodilna, niti ni imela nobenega smisla. Cilj vojne na tem področju je bila nesmiselna ideja in to ideja vseh treh vpletenih strani o čisti rasi.

Najbolj ogroženi so bili tukajšnji prebivalci. Agresijo so namreč izvajali ljudje, ki so na področje Bosne in Hercegovine prišli iz drugih držav. Značaj te vojne – v njej so se nekateri borili celo proti svojemu narodu, proti svoji veri – je onemogočil, da bi se naredila jasna ločnica, kdo je agresor in kdo je žrtev. Dejstvo je tudi, da se je vojna končala na tak način, da vse tri strani menijo, da so zmagale in da so se hkrati tudi vse tri oklicale za žrtev – ko je potrebno, se vsaka stran počuti kot zmagovalka ali kot žrtev. To ustvarja pri generacijah, rojenih po vojni, identitetno zmedo ali krizo. Kako se bo pri posamezniku kriza razrešila, je zelo odvisno od duhovnega, političnega in predvsem religijskega radikalizma. Od družine je odvisna medgeneracijska pomoč otroku. Imamo izobražene družine, s širokim pogledom na svet; čeprav so sodelovali v vojni, pa njihovi otroci niso obremenjeni s sovraštvom. Po drugi strani pa so nekatere družine ostale ujetnice radikalnih idej in izkrivljenega pogleda na stvarnost, v kateri izključevanje po nacionalnosti še vedno obstaja. Otroci iz teh družin v sebi še vedno nosijo nacionalizem. Za njih se najbolj bojimo, da bodo to, pa čeprav niso rojeni v vojni, nadaljevali. Stalen pritisk te bojazni je v resnici največji problem.

Je delo še najpomembnejša družbena vrednota?

O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek.

Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?

Ali neznanska koncentracija gospodarske in družbene moči ter razvoj tehnologij, ki omogočajo doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res vodita v novi fevdalizem?

»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primoža Krašovca, filozofa dr. Aleša Mendiževca ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorja Feketijo.

Kako bo ruski napad na državo, ki velja za žitnico Evrope, vplival na prehransko varnost in, posledično, družbeno-politično stabilnost sveta?

Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo.

Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo obramboslovko dr. Ljubico Jelušič z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca in dr. Aleša Kuharja.

Slovenija po presežnih smrtih na štirinajstem mestu med evropsko sedemindvajseterico

V Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli s koronavirusno boleznijo ali zaradi nje? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida?

"Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja," so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covida od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021 Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu.

Sodelujejo: specialist javnega zdravja Milan Krek (NIJZ), imunolog prof. dr. Alojz Ihan (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. Peter Boor (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. Izidor Kern (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine Alenka Strdin Košir (UKC Maribor).

Ocena presežne umrljivosti v reviji The Lancet

Poročilo iz nemškega registra obdukcij v The Lancet regional health

Cene novih stanovanj so se lani zvišale za 20,2 odstotka

Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7-odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni.

Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covidno krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno nasprotno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev ter večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.

Odvajanje od fosilnih energentov bo terjalo premišljene strategije, pa tudi širšo redefnicijo življenjskega standarda.

Doslej je iz Rusije prihajalo v Evropo več kot 40% zemeljskega plina, 27% nafte in 46 % premoga. A ta izredna odvisnost se je zdaj, ko je na Ukrajino strmoglavila vojna, pokazala za tako izrazito šibko točko stare celine, da naj bi jo do konca leta zmanjšali oziroma temeljito oklestili. Glede na obseg te naloge, se to sliši kot znanstvena fantastika. A po drugi strani se v izrednih razmerah lahko stvari zelo hitro spremenijo. Ni pa nujno, da se spremenijo v pravo smer.

Nove evropske energetske prioritete in možne alternative so nam pomagali preverjati mag. Edvard Košnjek s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, dr. Tomi Medved, vodja laboratorija za energetske strategije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, prof. dr. Mihael Sekavčnik, vodja laboratorija za termoenergetiko in dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani ter okoljski ekonomist dr. Jonas Sonnenschein z Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.

Se načini in merila, kako se danes izbirajo intimni sopotniki, znatno spreminjajo?

Leta 2019 je raziskava ameriške univerze Stanford pokazala, da se velika večina ljudi, ki navaja za prvo mesto srečanja lokal ali restavracijo, predhodno dogovori za srečanje na spletu in se nato prvič fizično srečajo na teh lokacijah. Pri nas se prek spleta spozna več kot 50 % vseh novih parov, a tudi pri nas odstotek skokovito narašča in bomo kmalu ujeli 75 %, ki ga beležijo v ZDA. Torej kar 75 odstotkov vseh parov se je spoznalo prek spleta. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se z drugačnimi načini spoznavanja, spreminjajo tudi merila s katerimi izbiramo intimne sopotnike in kako ti spletni fenomeni morda tudi globlje preurejajo naše pojmovanje partnerstva in ljubezni ter s tem družbe kot celote. Z nami so gostje, strokovnjaki: Luka Kogovšek - soustanovitelj in vodja spletnega spoznavnega servisa ona-on, prof. dr. Roman Kuhar - sociolog, Sanja Rozman - dr. med. specialist medicine dela, psihoterapevtka.

Ob mednarodnem dnevu žensk govorimo o gibanju za enakopravnost žensk in enakost v družbi

V tokratni Intelekti bomo govorili o feminizmu, o tem zakaj ima ta beseda v slovenskem prostoru še vedno negativen predznak, kljub temu, da si že od vseh začetkov prizadeva za enakopravnost in enakost v družbi. Naše gostje zaslužna prof. dr. Tanja Rener, red. prof. dr. Darja Zavirešk in Sara Svati Sharan bodo spregovorile o preteklih dosežkih in zmagah feminizma ter izzivih, ki so pred nami kot tudi o pomenu antimilitarističnih gibanjih žensk, ki si, tako kot v preteklosti, tudi v teh dneh, prizadevajo za vzpostavitev miru in politik brez nasilja.

"Če se bo dobro izšlo in nam bo uspelo dobiti vsa dovoljenja, ne bo nikogar več, ki bi umrl zaradi pomanjkanja organov," pravi prof. Mohiuddin

Sedmega januarja letos so v Medicinskem centru Univerze v Marylandu v Združenih državah Amerike prvič do zdaj človeku uspešno presadili živalsko srce. Bolnik za zdaj dobro okreva. "Izvedli smo prvi tovrstni poseg na svetu. Nihče ni vedel, kako se bo izšlo. S tem področjem se ukvarjam že trideset let. Računal sem, da telo srca ne bo zavrnilo, vendar sem na primeru presaditev pri pavijanih vedel, da se lahko zgodi tudi kaj nepričakovanega. Ko je srce začelo biti, smo si zato vsi oddahnili. Srce je delovalo, telo ga ni zavrnilo in tako po sedmih tednih še vedno odlično deluje," pravi prof. Muhammad Mohiuddin, ki na Univerzi v Marylandu v Združenih državah Amerike s kolegom kirurgom prof. Bartleyjem Griffithom vodi program srčnih ksenotransplantacij. To je strokovni izraz za presaditev žive celice, tkiva ali organa iz ene živalske vrste v drugo. Kirurški poseg, ki ga je odobrila ameriška Agencija za zdravila, odmeva tudi v Sloveniji, kjer smo po številu presajenih človeških src na prebivalca prvi na svetu.

Sodelujejo: kirurg prof. dr. Muhammad Mohiuddin (Medicinski center Univerze v Marylandu), kardiolog prof. dr. Bojan Vrtovec in kirurg doc. dr. Ivan Kneževič (Univerzitetni klinični center Ljubljana) ter travmatolog Andrej Gadžijev (Slovenija-transplant).

Prof. Muhammad Mohiuddin: "To je bilo treba narediti; ta poseg smo morali izvesti. Ne moremo si več privoščiti, da tega ne bi naredili. Menim, da nam bo ta presaditev omogočila nekatera spoznanja, do katerih iz preučevanja presaditev na živalih ne moremo priti. Lahko bomo odgovorili na vprašanje, ali moramo spremeniti še več prašičjih genov, da se ne bo zgodila zavrnitev prašičjega srca. In tudi če se v človeškem telesu pojavi še kakšen nov način zavrnitve živalskega organa. Menim, da ni bilo prezgodaj. Navsezadnje so skušali to storiti že dalj časa. Veliko centrov je pripravljenih, nam pa je Agencija za hrano in zdravila dovolila, da smo poseg izvedli pred njimi."

Dovoljenje za poseg so prof. Muhammad Mohiuddin in sodelavci dobili 31. decembra 2021; sedem dni pozneje, 7. januarja 2022, pa so spremenjeno prašičje srce presadili težko bolnemu pacientu. "Če se bo dobro izšlo in nam bo uspelo dobiti vsa dovoljenja regulatornih agencij, ne bo nikogar več, ki bi umrl zaradi pomanjkanja organov. Ne glede na to, na kateri organ čaka: na srce, jetra, na ledvice ali pljuča – organov bo dovolj. Vsak, skoraj vsak bo lahko dobil ustrezen organ."