Če drži, kar nas uči filozofija jezika, da namreč z besedami, ki jih v najrazličnejših govornih situacijah izrekamo vsak dan, ustvarjamo svoj svet, tedaj lahko ugotovimo, da govorci in govorke slovenščine to počnemo vsaj s 97,669 besedami. Toliko slovarskih sestavkov namreč prinaša druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki je v kontekstu sodelovanja med strokovnjaki z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in Cankarjevo založbo pred nedavnim ugledala luč sveta. A nekatere besede imajo tudi več pomenov. V Slovarju se tako lahko poučimo kar o 157,978 pomenih in podpomenih; kako te besede uporabljamo pa nas pouči več kot 400 tisoč zgledov rabe, ki so jih v to temeljno delo slovenskega jezika oziroma, gledano širše, kulture uvrstili slovaropisci. Tem impresivnim številkam navkljub pa so se ob izidu Slovarja oglasili tudi kritični glasovi. Nekaterim niso všeč slovarske razlage posameznih gesel, drugi se hudujejo nad vsoto, ki jo je treba odšteti za Slovar, tretji se sprašujejo ali ne bi bilo pametneje razviti le njegove elektronske različice, četrti pa bi si raje kot dopolnjeno in razširjeno verzijo starega slovarja želeli čisto nove izdaje. V tednu pred dnevom reformacije, ki je vselej vsaj malo tudi praznik slovenskega jezika, smo v Intelekti na ta in druga sorodna vprašanja odgovarjali tudi mi. Naša gosta pred mikrofonom sta bila jezikoslovca, doktor Marko Snoj, sicer predstojnik Inštituta za slovenski jezik, in doktor Andrej Perdih, ki sta, kajpada, sodelovala pri pripravi prenovljenega Slovarja slovenskega knjižnega jezika, v pogovoru pa se jima je pridružil tudi malodane poklicni uporabnik Slovarja, pesnik in prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno kknjiževnost ljubljanske Filozofske fakultete, doktor Boris A. Novak. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.