Intelekta

Kaj je javno mnenje? Kdo ga ustvarja? Politiki, mediji, mnenjski voditelji, anketiranci, ali ga oblikujejo objave javnomnenjskih raziskav same? Zakaj prihaja v zadnjem času do napak pri napovedovanju rezultatov volitev in ali je med nami res t.i. nevidna generacija; osebe stare med 18 in 35 let, ki so se preselile na nove družbene platforme kot so splet in mobilni telefoni in jih javnomnenjske raziskave zato več ne zaznavajo? To je le nekaj vprašanj na katera so v Intelekti poskušali odgovoriti raziskovalci javnega mnenja Janja Božič Marolt iz Inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana, Andraž Zorko iz družbe Valicon za trženjsko raziskovanje in svetovanje in doc. dr. Andraž Petrovčič iz Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. Toda na tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in številni oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Ko pa je sredi lanskega decembra na platna kinematografov po vsem svetu prišla Sila se prebuja – najnovejša, sedma, epizoda Vojne zvezd – je v vsega petih tednih postala eden najuspešnejših filmov vseh časov. Videli so jo milijoni ljudi. Zato se menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih zgodbenih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem. Gostje pred mikrofonom so bili filmski režiser, scenarist in pisatelj Nejc Gazvoda, filozofinja dr. Bara Kolenc in filmski kritik Gorazd Trušnovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Wikimedia Commons

Še do nedavnega smo mislili, da imajo problem z orožjem predvsem Američani. Temu v prid nedvomno govori tudi njihova »črna statistika«. Zaradi terorističnih napadov v Parizu ter nasilja, ki je izbruhnilo na silvestrski večer v Nemčiji,pa je prišlo do preizpraševanja odnosa do strelnega orožja tudi v Evropski uniji. V tokratni Intelekti smo spregovorili o fenomenu strelnega orožja kot eni izmed manifestacij in praks človeškega nasilja, o razmerju med orožjem in varnostjo ter o antropoloških vidikih rabe orožja. Ob tem smo osvetlili razumevanje širših družbenih procesov, ki so povezani z nasiljem, vojnami, konflikti, politično uporabo nasilja in terorizmom. Pogovarjali smo se s prof. dr. Božidarjem Jezernikom z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter z dr. Rokom Zupančičem iz katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

Foto: www.lazinc.com

Kokain, alkohol, tobak in zdaj – sladkor! Ko je dr. Robert Lustig leta 2009 škodljive učinke sladkorja primerjal s škodo, ki jo povzročijo prepovedane droge, je šokiral tako strokovno kot tudi širšo javnost. Danes – dobrih 6 let kasneje - pa njegovim trditvam pritrjujejo številni strokovnjaki; mnogi govorijo celo o tem, da nas je sladkor zasužnjil in da nas sla po sladkorju dobesedno ubija. O razsežnosti problema govori podatek, da je seznam živil, ki jim je sladkor dodan, skoraj neskončen. In posledice? Le sladkorno bolezen zdravniki pri nas vsako leto na novo odkrijejo pri kar 11.000 ljudeh. O perečem problemu in o škodi, ki jo povzročijo prevelike količine sladkorja, so za oddajo Intelekta spregovorili strokovnjaki, ki jim ni vseeno za naše zdravje. Sodelujejo prof. dr. Nataša Fidler Mis, dr. Marjeta Recek, dr. Tanja Pajk Žontar, asist. dr. Aleš Skvarča, dr. Matej Gregorič in prof. dr. Tadej Battelino. Oddajo je pripravil Iztok Konc.

Foto: Paul/ Flickr, cc

Z novim letom začenja delo nova Direkcija za vode Republike Slovenije. Z njeno pomočjo naj bi se področje upravljanja z vodami v Sloveniji končno začelo celostno urejati. Glede na dolgoletno zanemarjanje tega področja so pred novo direkcijo nedvomno številni izzivi. Poplave, ki so namreč spodbudile nastanek, niso edini dokaz, da z najdragocenejšo dobrino, ki jo imamo v izobilju, ne znamo najbolj pametno ravnati. Vodam v Sloveniji smo se zato posvetili tudi v prvi Intelekti v tem letu.

Foto: Wikipedia

V izteku leta 2015 vam v poslušanje ponujamo jagodni izbor – izseke iz oddaj, ki so vam in nam odgovorile na relevantna vprašanja o življenju na Zemlji. Vprašali smo se, kako bo kapitalizem krojil usodo našega planeta in ali bomo uspeli zavarovati biotsko bogastvo, ki se skriva v tleh? So tudi živali lahko sočutne, empatične in modre? Ali lahko to v povezavi z varovanjem človekovih pravic sploh še rečemo za ljudi? Ob izjemno hitrem razvoju tehnologije nas je med drugim zanimalo, ali nam bo internet stvari olajšal življenje na našem planetu pa tudi, kdaj, če sploh, bomo spoznali, da Zemlja ni edina v vesolju, ki naseljuje inteligentna živa bitja?

FOTO: Davide Restivo/Flickr

Navajeni smo misliti, da gre samostalnik »demokracija« malodane naravno, brezšivno skupaj s pridevnikom »liberalna«. Teoretiki namreč že dolgo govorijo o liberalni demokraciji kot tisti značilni zahodni družbeno-politični ureditvi, v kateri svobodne parlamentarne volitve spremljajo neodvisnost različnih vej oblasti, močna civilno-družbena sfera in vladavina zakona, ki vsem zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine. Toda leta 1997 je indijsko-ameriški zunanjepolitični novinar in komentator Fareed Zakaria skoval besedno zvezo »neliberalna demokracija«, s katero je označil tiste države, v katerih večstrankarske volitve sicer potekajo, v katerih pa temeljne svoboščine spoštujejo kvečjemu arbitrarno in v katerih v pravem pomenu besede ne poznajo ne trdne ločitve oblasti, ne resnično odprte javne debate. Zakaria je s svojim neologizmom takrat precej eksplicitno meril na post-sovjetski prostor, toda junija lani je Viktor Orbán brez dlake na jeziku oznanil, da želi njegova vlada Madžarsko preoblikovati v neliberalno državo, v kateri sicer še naprej obstaja prostor za liberalni koncept svobode, vendar pa ta ne more biti več osišče, okrog katerega naj se strukturira družbeno-politično življenje. Namesto tega naj bi, tako Orbán, državo zdaj vodili predvsem v skladu s specifično madžarskimi nacionalnimi vrednotami. In če se ozremo na politike, ki jih vodita sveže pečena poljska in že dodobra utrjena turška vlada, če pomislimo na obljube in predloge, ki jih na svojih predvolilnih shodih razglašajo ameriški republikanci in francoski ter še kakšni nacionalisti, tedaj se lahko zazdi, da bi neliberalna demokracija utegnila postati življenjsko dejstvo še kje drugje kakor le v deželah na drugi strani vzhodnih meja Evropske unije in Nata. Pa je to verjetno? Mar ni liberalna demokracija v državah kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija, Združene države Amerike ali Kanada postala del tamkajšnjega družbenega, kulturnega in političnega DNK-ja? –Ta vprašanja so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonomso bili novinar in komentator dr. Janez Markeš ter politologa, dr. Danica Fink-Hafner in dr. Andrej Lukšič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Wikimedia Commons

Množičen prihod beguncev v Evropo, teroristični napadi v Parizu, vojna v Siriji in napetosti med svetovnimi velesilami. V ljudeh in družbi kot celoti se je naselil strah. Strah pred tujci, strah pred islamom, strah pred novimi izbruhi nasilja v Evropi. Pravimo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Pa je res? Pod vplivom strahu se posamezniki odzivamo drugače, države na meje pošiljajo vojsko in postavljajo ograje. Strah nas hromi in nam jemlje prostor za razmislek, brez katerega uspešno soočenje z vzroki in mehanizmi pričujoče in prihodnjih »kriz« preprosto ni mogoče. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani so na celodnevni prireditvi z naslovom Proti kulturi strahu odprli prostor za soočenje teh strahov z akademskim mišljenjem in angažirano državljansko držo. Zakaj se bojimo beguncev in kaj nas resnično ogroža? Kako se boriti proti kulturi strahu? Odgovori v tokratni Intelekti. Sogovorniki: dr. Eva Vrtačič, dr. Metka Mencin Čeplak, dr. Peter Stanković in dr. Aleš Črnič. Pripravlja Urška Henigman.

»Zadnje stoletje smo prebivalci Zemlje ustvarili toliko smeti kot naši predhodniki skozi celotno človeško zgodovino, kar je žalosten rekord,« opozarja Joan Marc Simon, direktor organizacije Zero Waste Europe, ki se zavzema za družbo brez odpadkov. Rekli boste, da gre za iluzijo. Prav imate. Družba brez odpadkov ni cilj, temveč pot. Posamezni koraki vodijo k zmanjševanju in ločenemu zbiranju. V družbi brez odpadkov prebivalci vidijo in razumejo problem trenutne prevelike potrošnje in ogromnih kupov črnih vreč, so odgovorni in zavzeti in od industrije zahtevajo, da proizvaja izdelke, ki imajo dolgo življenjsko dobo, ki se jih da popraviti, ponovno uporabiti, reciklirati, kompostirati. Koncept Zero Waste bomo v nadaljevanju pretresli v Intelekti, ki jo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Gosti bodo Joan Marc Simon (Zero Waste Europe), Urša Zgojznik (Ekologi brez meja), Nina Sankovič (Snaga) in Elizabeta Žust (Vrtec Vrhnika).

Foto: Flickr

Nekoč smo govorili, da je znanje najboljša naložba za prihodnost. Ravnanje Slovenije v letih gospodarske krize je pokazalo, da v to očitno ne verjamemo več. Državni proračun za raziskave in razvoj se je v obdobju med letoma 2009 in 2014 zmanjšal za več kot tretjino in škoda, ki je pri tem nastala, se bo čutila še dolgo. Čeprav se slovenski znanstveniki se vedno lahko pohvalijo z vrhunskimi dosežki, raziskovalni sektor, ki bi moral biti motor razvoja vsake države, komaj še diha. Hudo pomanjkanje finančnih sredstev namreč še zdaleč ni edina težava slovenske znanosti. Da so zadeve res alarmantne, potrjuje tudi peticija Brezprihodnosti.si, ki jo je podpisalo že več kot 800 slovenskih znanstvenikov. Koliko prihodnosti je znanosti v Sloveniji še ostalo, preverjamo v tokratni Intelekti z gosti dr. Petrom Klepcem, dr. Ksenijo Vidmar Horvat in dr. Martinom Klanjškom.

Foto: Albertijeva spirala na Santa Maria Novella v Firencah, Wikipedia, CC