Intelekta

Zdi se, da je množičen prihod beguncev v Evropo sprožil pri ljudeh skrajne odzive. Na eni strani strah, sovražnost in odpor, na drugi pa sočutje, ljubezen in pripravljenost pomagati. Zato bomo v tokratni oddaji Intelekta iskali izvore altruizma. Od kod izvira altruistično vedenje, kako pomembna je zanj empatija, kaj se dogaja v naših možganih, kako pomemben je altruizem za družbo in za preživetje človeške vrste? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: nevrolog Zvezdan Pirtošek, sociologinja Srna Mandić in psihologa Andreja Avsec ter Robert Masten.

Čigave pravzaprav so človekove pravice? – Na prvi pogled se zdi odgovor samoumeven: to so vendar pravice, ki ne glede na okoliščine neodtujljivo pripadajo vsaki posameznici, vsakemu posamezniku. Toda konkretne izkušnje nas učijo, da so tovrstne samoumevnosti lahko sila varljive. 14. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah Združenih narodov, denimo, pravi, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem, a ko smo soočeni s sirskimi begunci na svojih mejah, nenadoma nismo prepričani, ali jih res lahko opišemo z besedo »vsakdo«. Podobno je z debato o družinskem zakoniku. 14. člen Ustave sicer pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, a ob misli, da bi homoseksualce pravno dejansko izenačili s heteroseksualci, močno oklevamo. Če nominalni retoriki navkljub niso zares univerzalne, se je potrebno vprašati, čigave torej so človekove pravice? Kako se v družbi oblikuje in vzdržuje razlika med ljudmi, ki človekove pravice dejansko uživajo, in tistimi, ki jih ne? – To je vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili pravnica dr. Barbara Rajgelj, filozof dr. Igor Pribac in sociolog dr. Gorazd Kovačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe na poti stoji globalni kapitalizem. Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. Kakšna je torej podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma, smo preverili v tokratni Intelekti.

Foto: Posek tropskega pragozda na Sumatri za palmove nasade, Wikipedia, CC

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – od tega, koliko zvezd se vsako leto rodi v Mlečni cesti; prek števila zvezd, ki imajo planete, na katerih bi se sploh moglo razviti življenje; do verjetnosti, da evolucijski procesi na takih planetih življenje navsezadnje priženejo od njegovih preprostih, enoceličnih začetkov do visoko inteligentnih bitij, ki so sposobna razviti tehnološko napredno civilizacijo. Ko je Drake dodal še oceno tega, koliko časa bi takšna civilizacija mogla obstajati, to je, koliko let lahko mine, preden podleže kakšni naravni ali tehnološki katastrofi, je dobil sila vznemirljiv, čeprav ne najbolj natančen odgovor. Drakeova enačba je namreč pokazala, da v galaksiji ta hip lahko obstaja vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. No, od časa, ko je Drake prvič formuliral to enačbo, je znanost občutno napredovala na prav vseh področjih. S kakšnimi rezultati nas torej oskrbi Drakeova enačba danes? In če je ta rezultat še vedno večji od 1, zakaj potem – čeprav stik z zunajzemeljsko inteligenco prizadevno iščemo že dolga desetletja – še vedno nismo odkrili nikogar tam zunaj? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Nina Gunde-Cimerman z ljubljanske Biotehniške fakultete ter astrofizika dr. Tomaž Zwitter in Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Materinstvo vse bolj prelagamo. Starostna meja se je v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji zvišala za dobra štiri leta. Slovenke danes prvič rodijo pri 31ih. Če je kontracepcija ženskam omogočila, da premlade niso postale mamice, jim nove tehnologije ponujajo možnost, da to lahko postanejo tudi, ko so starejše. Reproduktivna medicina je sprva pri spočetju otroka pomagala neplodnim parom in pri tem upoštevala le zdravstvene razloge, danes pa se njene metode poslužujejo tudi zdrave ženske. Mlade Američanke in Angležinje se vse pogosteje odločajo, da zamrznejo svoje jajčne celice in s tem preložijo materinstvo. Govorimo o zamrzovanju jajčec iz socialnih razlogov. Pojasnila, premisleke in pomisleke bosta v Intelekti podala eden od vodilnih strokovnjakov za zdravljenje neplodnosti pri nas prof. dr. Veljko Vlaisavljević in raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje doktorica Zalka Drglin. Pred mikrofon ju je povabila Barbara Belehar Drnovšek, ki se tudi podpisuje pod današnjo oddajo.

Foto: Flickr

Biotehnologija je nedvomno v razmahu. Poznamo orodja in metode, ki omogočajo natančne posege v genski zapis organizmov, in kot vse, kar ljudje znamo početi, to tudi počnemo. Še več, opremljen s primernim znanjem lahko načeloma vsakdo eksperimentira in spreminja dnk preprostih organizmov. Oprema je cenovno vse bolj dostopna, želene gene se naroči prek spleta, prav tako so na spletu vse potrebne informacije. Z biohekerstvom si je biotehnologija utrla pot iz akademskih krogov in laboratorijev industrije ali vojske, v domače garaže ali javne laboratorije lokalnih skupnosti, čeprav res predvsem v Združenih državah Amerike in ponekod v zahodni Evropi. Nekateri v tem vidijo določen emanipatorni potencial, neke vrste demokratizacijo znanosti ali pa prostor za bolj svobodno uporabo idej. Za druge biohekerstvo predstavlja predvsem nevarnost. Biohekerjem in dometu, ki ga ima oziroma bi ga lahko imelo biohekerstvo, smo se pogovarjali z vodjem laboratoraija za biotehnologijo na Kemijskem institutu v Ljubljani dr. Romanom Jeralom, intermedijsko umetnico in doktorico biomedicine Špelo Petrič, biokemikom dr. Markom Dolinarjem s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani in dr. Tonijem Pustovrhom s Centra za proučevanje znanosti na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Foto: Theresa Schubert, Ars Electronica, CC

Digitalna tehnologija je postala pomemben del našega sveta in tako vse bolj vpliva tudi na partnersko in seksualno življenje posameznikov. Mali oglasi in ženitne posredovalnice so se hitro preselile na splet, popuralizacija pametnih telefonov pa je omogočila tudi uporabo mobilnih aplikacij, ki v realnem prostoru in času omogočajo srečevanje, spoznavanje, spolne stike. Internet je uporabno orodje za seksualne manjšine, med njimi tudi tiste, ki želijo vzporednega spolnega partnerja. Afera Ashley Madison, v kateri so hekerji razkrili, kdo prek spleta išče seksualne partnerje za varanje svojega zakonca, je pokazala, da je prevara partnerja nesprejemljiva bolj kot kadarkoli. Z internetom se je povečala tudi produkcija pornografije. V tokratni oddaji bomo zato odgovorili na vprašanje, ali so spremembe na področju spolnosti že tako pomembne, da moramo govoriti o novi, digitalni seksualni revoluciji? Sogovorniki sociolog spolnosti doktor Ivan Bernik, psihoterapevt doktor Miran Možina in sociolog doktor Roman Kuhar. Pripravlja Urška Henigman.

Možgani otroka so fascinanten ogran, v kratkem času so se sposobni naučiti veliko novih veščin. So bolj prilagodljivi, učljivi in plastični kot pozneje v življenju. Nanje v veliki meri vpliva okolje, zato je pomembno, kakšne izkušnje pridobiva otrok. O tem, kakšno je za otroka in njegove možgane spodbudno družinsko, šolsko in socialno okolje, izveste v tokratni Intelekti.

V zadnjih nekaj mesecih sta v Ljubljani vrata odprli dve razstavi – gre za Stoletje plakata v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici –, ki obiskovalcem na ogled ponujata kopico propagandnega gradiva iz časa druge svetovne vojne. Ko danes opazujemo udarne podobe, preproste parole in ne prav sofisticirane simbole, s katerimi so partizani in domobranci nagovarjali svoje sodobnike, si kaj lahko mislimo, da takšni propagandi v letu 2015 ne bi nihče nasedel. Pa je to res? Je propaganda v današnjem svetu izgubila svojo moč? Če smo v povprečju bolj izobraženi, če imamo na voljo več različnih kanalov obveščanja in če si predstavljamo, da nas je spomin na krvavo dvajseto stoletje streznil nasilnih ideologij, ali smo zato že kar imuni na propagando? In če ne – kje najdemo propagando danes? Kaj vse nam pravzaprav sporoča? S kakšnimi sredstvi nas nagovarja? Kdo vse jo širi? V kolikšni meri ji navsezadnje prisluhnemo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje v studiu so bili zgodovinar dr. Aleš Gabrič, sociolog kulture dr. Primož Krašovec, umetnostna zgodovinarka dr. Cvetka Požar in komunikolog akademik dr. Slavko Splichal. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

fotografija: posneta na razstavi Odloči se pravilno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

Ko je leta 1996 v živalskem vrtu v Chicagu triletni deček padel v ogrado z gorilami in v njej nezavesten obležal, so se obiskovalci ustrašili za njegovo življenje. Vendar brez potrebe. Ena od samic je dečka zaščitila pred samci, ga odnesla proti vratom ograde in ga nežno predala oskrbnikom živalskega vrta. Resnična zgodba, ki pa še zdaleč ni osamljena. Slišimo o pričevanjih, kako so ljudi pred napadi morskih psov rešili delfini, pred utopitvijo kiti, pogoste so zgodbe o psih, ki so pomagali svojim gospodarjem. Znan je posnetek Slovenca Aleksandra Medveša, ki kaže, kako je medved v živalskem vrtu v Budimpešti rešil utapljajočo vrano. Na spletnem portalu YouTube si ga je ogledalo že več kot 19 milijonov ljudi. Študije kažejo, da so živali sposobne sočutja, simpatije in empatije. Številne živalske vrste čutijo in izražajo čustva kot so veselje, jeza, hvaležnost, žalost. Vedno več je znanega tudi o razvoju njihove osebnosti – in tudi o tem, da nas na nekaterih področjih inteligentnosti nekatere vrste prekašajo. O teh spoznanjih bomo govorili v oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc. V studio smo povabili psihologinjo dr. Maksimiljano Marinšek, ornitologa Tomaža Miheliča in biologa mag. Tilna Genova ter dr. Miha Krofla.

Foto: FerenghiFoto/ Flickr, cc