Jezikovni pogovori

Slovenci postajamo v kolesarstvu pravi fenomen, ne le po dosežkih profesionalnih tekmovalcev, ampak tudi po številu kolesarjev, ki jih je na cestah vse več. Če se bo to nadaljevalo, bomo nekoč lahko rekli, da smo tako kot narod jezika tudi na neki način narod kolesarstva. O tem, kako se slovenski kolesarski fenomen kaže v jeziku, boste slišali v ponovitvi oddaje Jezikovni pogovori. Gostja je Urška Vranjek Ošlak, avtorica monografije Slovensko kolesarsko izrazje, ki je izšla pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

V preteklosti je bila odločitev za jezik na vzhodnoslovanskem območju pogosto bolj praktične kot pa identitetne narave. Če kdo govori rusko, to torej še ne pomeni nujno, da je ruske narodnosti, poudarja dr. Domen Krvina, rusist in polonist, ki sodeluje pri nastajanju novih izdaj Slovarja slovenskega knjižnega jezika in slovenskega pravopisa. Z vojno v Ukrajini pa tudi ukrajinščina postaja v večji meri narodni označevalec. Ukrajinci postajajo občutljivejši in so se (tudi tisti na vzhodu) ukrajinščine bolj pripravljeni učiti. Oddajo namenjamo jezikovnim vprašanjem in dilemam, ki jih vojna v Ukrajini odpira tudi v Sloveniji, spremembe pa bodo vplivale tudi na pravila za prevzemanje lastnih imen iz današnje Ukrajine in Belorusije. Neuveljavljena ukrajinska in beloruska zemljepisna ter osebna lastna imena se bodo v prihodnje manj prevzemala v slovenščino prek ruščine, uveljavljena pa naj bi ostala nespremenjena.

Tokratne Jezikovne pogovore namenjamo dvotedenski prireditvi z imenom Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki prav zdaj poteka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prvič so ga izvedli že daljnega leta 1965, organizira pa ga Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Vsako leto seminar poteka na določeno temo, letos se posvečajo tržaški regiji in jo obravnavajo z zgodovinskega, političnega, gospodarskega ter seveda kulturno-literarnega in jezikoslovnega stališča. V studiu se nam bo pridružila predsednica 61. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, Urška Perenič.

Potem ko je Bernarda Petelinšek prestala preizkus z Drakulo, prevodom črno-belega filma iz leta 1931 po tonskem zapisu, je bila pred več kot tridesetimi leti sprejeta med podnaslovne prevajalke na TV Slovenija. Prevedla je več kot tisoč celovečernih igranih filmov in dokumentarcev. Najbolj pa se je uveljavila s prevodi kultnih ameriških in britanskih pravniških serij ter detektivk. Pri njihovem prevajanju se je povezala s poklicnimi forenziki, njene prevajalske rešitve so se uveljavile v slovenskem pravosodju, iz vsega pa je na koncu ustvarila še Forenzični terminološki slovar. Bernardi Petelinšek je za njen prispevek v več kot tridesetletnem delu Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo.

Na predvečer dneva državnosti se bomo spomnili dveh manj poznanih jezikoslovcev, ki sta prispevala k dialogu med slovensko in italijansko kulturo. Brunu Guyon je leta 1914 postal prvi univerzitetni učitelj slovenščine v Italiji na Univerzi Orientale v Neaplju. Božo Radovič pa je bil nosilec Katedre za slovansko filologijo na Univerzi v Padovi in avtor spregledane razprave o slovenskih grafičnih sistemih v 16. stoletju. Njegova študija je po več kot šestdesetih letih še vedno aktualna. Gost je prof. dr. Matej Šekli.

Martina Orožen je bila naša najboljša poznavalka razvoja slovenskega jezika – svoja spoznanja in poglede na pot skozi slovenski jezik in njegovo spreminjanje je prepričljivo strnila v petih monografijah, ki bodo v zavesti Slovencev ohranjale jezikoslovne dosežke njenega dolgoletnega znanstvenoraziskovalnega dela, je zapisal prof. dr. Marko Jesenšek. Njena znanstvena bibliografija obsega več kot 500 enot. Zasl. prof. dr. Martina Orožen je v maju umrla v 94. letu starosti, danes pa sta Oddelek za slovenistiko in Oddelek za slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani pripravila žalno sejo. Martina Orožen je bila večkrat tudi gostja naše oddaje. Prisluhnili bomo pogovoru o Skalarjevem rokopisu, ki smo ga pred desetimi leti posneli na njenem domu.

V prvi polovici 19. stoletja je zaradi črkopisne reforme kazalo, da bomo Slovenci dobili tri knjižne jezike. Anton Murko je v tej pravopisni in besediščni zmedi videl izhod v poenotenem knjižnem jeziku, ki bi temeljil na bohoričici. S slovnico in dvema slovarjema je ustvaril izjemna dela, ki so odločilno vplivala na oblikovanje slovenskega knjižnega jezika. V spomin na delo tega jezikoslovca in duhovnika so v Hočah pretekli petek odkrili njegovo reliefno podobo. Življenje in delo dr. Antona Murka je predstavil jezikoslovec prof. dr. Marko Jesenšek (Foto: Kreativna baza).

Kitajci so kremasto rjavo reko poimenovali za Rumeno, ker beseda rumena pri njih označuje tudi spekter rjavih barv in ker je rumena barva cesarjev. O nekaterih kulturoloških in slovničnih značilnostih razumevanja kitajskega jezika v pogovoru s Tino Čok, soavtorico knjige Kultura na koncu jezika, razprave o prepletu kitajskega jezika in kulture (ponovitev pogovora).

Partizanska tiskarna ni delovala nezakonito, ampak podtalno. Beseda atentat izhaja iz francoske attentat, ta pa iz latinskega attentare, tj. poizkusiti. Zapis poskus atentata je zato napačen. To sta le dva primera, ki kažeta, kako jezikovno občutljivo je občinstvo vsebin RTV Slovenija. Nekaj pripomb in odzivov bomo pregledali z Varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Marico Uršič Zupan (Foto: Aleksander Čobec).

V zgodovino človeštva se je mogoče zazreti tudi skozi jezik. Aramejščina daje vpogled v tritisočletno zgodovino, v padce velikanskih imperijev, v rojstvo novih religij. V kakšno preteklost se je mogoče zazreti skozi ta jezik babilonskega, asirskega in perzijskega imperija? Jezik, ki ga je govoril Jezus Kristus. Gost oddaje je Aljaž Krajnc s Katedre za Sveto pismo in judovstvo (Na fotografiji rokopis Ahikarjeve zgodbe v aramejskem jeziku iz leta 495 pr. Kr., vir: James D. Moore in Verena Lepper) .