Čeprav zgodovinske analize kažejo, da Evropejci pred zgodnjim novim vekom barve kože niso dojemali kot nečesa bistvenega, da je torej koncept rase pravzaprav izmišljen, saj so ga potrebovali, idejno utemeljili in v vsakdanjem ekonomskem, socialnem, kulturnem in političnem življenju implementirali šele nosilci evropskega kolonialnega projekta, ki so se nekako od 17. stoletja naprej namenili podrediti si svet, pa zlahka vidimo, da razlikovanje in ločevanje ljudi na podlagi njihove navidezne rasne pripadnosti ostaja še kako pri življenju tudi v 21. stoletju, ko so se kolonialni imperiji evropskih držav sicer že spremenili v prah. A da je koncept rase preživel zaton zgodovinskega okvira, ki ga je porodil, da se torej uspešno reproducira še danes, ni samo posledica gole ekonomske nuje oziroma, natančneje rečeno, kapitalističnega gospodarstva, ki pač vselej potrebuje množice, ki jih je mogoče brez posebnih zadržkov izkoriščati. Kakor namreč v knjigi Strukturni rasizem, teorija in oblast, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, dokazuje dr. Jovita Pristovšek, filozofinja in docentka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, kjer predava zgodovino in teorijo sodobne umetnosti, se je rasistično mišljenje infiltriralo v pravo, v državno birokracijo, v šolstvo, celo v umetnost, filozofijo in pravzaprav celotno sodobno humanistiko. Spričo vsega tega pa se nam – razmišlja Jovita Pristovšek – zdi deliti ljudi na prave in ne-prave, na tiste, ki samoumevno uživajo človeške pravice, in na one druge, ne-čisto-ljudi, ki naj bi do takega varstva ne bili upravičeni, docela samoumevno. Kako se torej izviti iz tega položaja? Kaj bi bilo treba storiti, kaj v naših glavah spremeniti, da bi koncept rase naposled le poslali na smetišče zgodovine? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jovito Pristovšek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Filozofinja dr. Jovita Pristovšek opozarja, da tudi klasična pojma zahodne estetike, pojma lepega in sublimnega pomagata vzdrževati strukturni rasizem

Čeprav zgodovinske analize kažejo, da Evropejci pred zgodnjim novim vekom barve kože niso dojemali kot nečesa bistvenega, da je torej koncept rase pravzaprav izmišljen, saj so ga potrebovali, idejno utemeljili in v vsakdanjem ekonomskem, socialnem, kulturnem in političnem življenju implementirali šele nosilci evropskega kolonialnega projekta, ki so se nekako od 17. stoletja naprej namenili podrediti si svet, pa zlahka vidimo, da razlikovanje in ločevanje ljudi na podlagi njihove navidezne rasne pripadnosti ostaja še kako pri življenju tudi v 21. stoletju, ko so se kolonialni imperiji evropskih držav sicer že spremenili v prah.

A da je koncept rase preživel zaton zgodovinskega okvira, ki ga je porodil, da se torej uspešno reproducira še danes, ni samo posledica gole ekonomske nuje oziroma, natančneje rečeno, kapitalističnega gospodarstva, ki pač vselej potrebuje množice, ki jih je mogoče brez posebnih zadržkov izkoriščati. Kakor namreč v knjigi Strukturni rasizem, teorija in oblast, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, dokazuje dr. Jovita Pristovšek, filozofinja in docentka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, kjer predava zgodovino in teorijo sodobne umetnosti, se je rasistično mišljenje infiltriralo v pravo, v državno birokracijo, v šolstvo, celo v umetnost, filozofijo in pravzaprav celotno sodobno humanistiko. Spričo vsega tega pa se nam – razmišlja Jovita Pristovšek – zdi deliti ljudi na prave in ne-prave, na tiste, ki samoumevno uživajo človeške pravice, in na one druge, ne-čisto-ljudi, ki naj bi do takega varstva ne bili upravičeni, docela samoumevno.

Kako se torej izviti iz tega položaja? Kaj bi bilo treba storiti, kaj v naših glavah spremeniti, da bi koncept rase naposled le poslali na smetišče zgodovine? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Jovito Pristovšek.