Letos mineva natanko sto let od smrti enega največjih umetnikov 20. stoletja, praškega mojstra kratke zgodbe in romana, Franza Kafke. Pisatelj judovskega rodu, ki je, kot vemo, ustvarjal v nemščini, je namreč svoja osrednja dela – v tem kontekstu velja omeniti vsaj romana Grad in Proces ter Preobrazbo, Sodbo, Gladovalca in Poročilo akademiji med novelami – tako spretno, tako temeljito ovil v atmosfero tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je njegov priimek – v pridevniški obliki »kafkovski« – navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta.

Toda: od kod natanko prihaja ta, tako specifična atmosfera? Kaj neki ji botruje? Mar Kafkovo dojemanje človeka in njegovega klavrnega položaja v svetu res izrašča, kot so v preteklosti menili številni njegovi interpreti, iz umetnikovega težavnega odnosa s kolikor muhastim toliko gospodovalnim očetom Hermannom – ali pa je posredi vendarle kaj drugega? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili komparativista, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Vida Snoja.

foto: Franz Kafka leta 1923 (Wikipedia, javna last)