Labirinti sveta

Spet se pojavljajo govorice o premirju v Gazi, medtem pa še vedno spremljamo trpljenje civilistov na tem območju. Evropo in Sredozemlje je zajel hud vročinski val, ki je zahteval tudi smrtne žrtve ter sušo in gozdne požare. V Srbiji pa so razmere, po sobotnih demonstracijah, napete.

Obljuba voditeljev držav po svetu o zaščiti pred najhujšimi zločini tudi 20 let po sprejetju načela odgovornosti za zaščito pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človeštvu, ostaja neizpolnjena. Izraelska vojska nadaljuje napade v Gazi in stradanje Palestincev, ameriška politika do Irana le-tega tišči še bolj v naročje Kitajske in Rusije in k odstopanju od mednarodnih zavez, Nato po drugi strani sprejel zgodovinski dogovor o zvišanju obrambnih proračunov članic.

Izrael je z napadom na Iran odprl novo konfliktno žarišče na že tako razgretem Bližnjem vzhodu.

Ameriški predsednik Trump je napad podprl; ob tem še vedno tehta možnost, da bi tudi sam poslal rakete proti islamski republiki.

V senci tega obračuna se nadaljuje ubijanje in stradanje nesrečnih prebivalcev Gaze. Svetovna javnost molči. Tudi Evropa.

Prejemnik prestižne mirovne nagrade Mednarodne nogometne zveze Donald Trump si, potem ko je končal še deveto vojno, bržkone zasluži nagrado za mir tudi od Mednarodne zveze za mešane borilne veščine. Za mirovno nagrado Mednarodne federacije za golf, ki bi mu verjetno pomenila še več, bi moral končati še rusko-ukrajinsko vojno. Zanjo je sicer napovedoval, da jo bo rešil čez noč, a kot zdaj ugotavlja, se voditelja obeh držav zares ne marata. V svetu, v katerem ima glavno besedo pohlep, pozabljamo, da se bodo prihodnje vojne bojevale za – vodo, ne nafto. In da imamo od tega izgube skoraj vsi, razen peščica.

Pohlep, po slovarju slovenskega knjižnega jezika strastna želja prisvajati si dobrine, je vedenje, pri katerem je v ospredju pridobivanju kot cilju in ne kot sredstvu za preživetje ali udobno življenje. Pridobivanju denarja, predmetov in – družbene moči. Gre za sebično vedenje, kjer posameznik upošteva zgolj lastne interese. Družbene posledice pohlepa so konflikti med tistimi, ki so si pridobili bogastvo, in tistimi, ki ga nimajo, uničevanje družbene kohezije, uničevanje okolja, vojne. V krščanski teologiji pohlep zato upravičeno velja za enega od sedmih smrtnih grehov, in tudi po prepričanju generalnega sekretarja Združenih narodov Antonia Guterresa naš glavni sovražnik.

Po ocenah stockholmskega mirovnega inšituta SIPRI je Ukrajina v operaciji Pajkova mreža onesposobila skoraj tretjino nosilcev ruskih strateških križarskih raket. Naj proslavljamo ukrajinsko zmago? Ali naj se bojimo ruskega odgovora, ki ne bo prizadel le podizvajalcev, ampak tudi tiste, ki so omogočili uspeh vojaške akcije? Živimo v času, ko mednarodni sporazumi o jedrski oborožitvi ne veljajo več, ko so suverenost držav, človekove pravice in celo človeška življenje postala predmet prezira. A upanje ostaja, čeprav majhno. Svet nikoli ni bil tako povezan, kot je zdaj in zločinov ni mogoče skriti.

Kdo je tu nor? To je vprašanje tega tedna, potem ko je ameriški predsednik Donald Trump spoznal, da je njegov ruski kolega Vladimir Putin vse kaj drugega kot zaupanja vreden državnik. Vsaka podobnost med obema je zagotovo očitna. Posledice očitnega so vidne v Gazi, zaradi česar se je krepko spremenila in zaostrila retorika Berlina, prav tako Bruslja. Če hodi kot genocid, če se oglaša kot genocid, potem zagotovo ni raca. Kdo je torej tu nor? Odgovore bo Matjaž Trošt iskal v tokratnih Labirintih sveta.

Zdi se, da le še novi papež Leon XIV. in generalni sekretar Združenih narodov verjameta v možnost miru in spoštovanje mednarodnega prava. Medtem ko njuni pozivi odzvanjajo kot krik vpijočega v puščavi, svet poganja oboroževalna tekma in stopnjevanje največjih konfliktov našega časa. Ob uničujočem pustošenju vojn svetovni obrambni izdatki strmo naraščajo že deseto leto zapored. Kljub temu pa obstaja v zahodnem svetu temeljno soglasje; da je tudi rekordnih 2700 milijard dolarjev za orožje na svetovni ravni premalo. Zato bodo zahodne zaveznice, zbrane v zvezi Nato, po pričakovanjih povišale vlaganja v obrambo, morda celo na 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda, kot zahteva ameriški predsednik Donald Trump, ki je tudi za začetek svojega drugega mandata najprej obiskal Savdsko Arabijo, s katero je sklenil rekordni orožarski posel v višini 142 milijard dolarjev. Če bi Ernest Hemingway danes pisal o vojni, bi moral drugače nasloviti svoj roman. Zbogom orožje bi v pregreti oboroževalni mrzlici in sejanju smrti na največjih bojiščih našega časa zvenelo naravnost utopično!

V teh dneh se zdi, da še bolj kot ponavadi vsi le čakamo. Nestrpno smo čakali, kdaj se bo iz dimnika nad Sikstinsko kapelo v Vatikanu pokadil dim. S strahom čakamo, kaj bo prineslo napenjanje mišic dveh sosed z jedrskim orožjem, Indije in Pakistana. Zgolj čakamo, kaj še lahko stori izraelska vojska v Gazi. Vemo pa, kaj se je zgodilo v preteklosti, recimo pred 80 leti, a se iz zgodovine bolj slabo učimo.

Odšel je papež revnih, papež miru. Tako so najpogosteje označevali papeža Frančiška, ki se je poslovil na velikonočni ponedeljek. Zaznamoval je več kot desetletje rimo-katoliške cerkve in ubral drugačen pristop do papeževanja; ob zavedanju bolj globalne cerkve, ne le evropske. Bil je svetovni voditelj, ki mu ni bilo vseeno za begunce, migrante in Palestince v Gazi. Izraelsko vojno v Gazi je označil za terorizem in namignil, da bi bilo potrebno preiskati obtožbe o genocidu. Ne bi mogel biti bolj drugačen od svetovnih voditeljev, ki se bodo zbrali ob njegovi krsti in ga pospremili na zadnjo pot. Obenem v istem času izraelske bombe ubijajo palestinske otroke in ženske, ruski doni uničujejo ukrajinske domove in nedolžni civilisti umirajo v številnih konfliktih po svetu. Je res tako težko uslišati pozive pokojnega papeža, naj imajo prednost v svetu mir in človeško dostojanstvo?