Petkova centrifuga

Ko dogodki intenzivno prehajajo iz nadrealnega v resnično in ko se vse v trenutku lahko spremeni v eksplozivno napravo, se navadne požrte besede zdijo le kot pljunek v morje izločkov sadističnih manijakov. Najmočnejši pralni prašek že čaka v pralnem stroju, centrifuga pa je nastavljena na najvišje obrate. Stroj zaganja Gorazd Rečnik.

Evropskega komisarskega kandidata Tomaža Vesela bo treba zamenjati na vrat na nos, in to s kandidatko. Tudi tisti, ki jim za politiko ni prav nič mar, so zaznali občutek sramu. Dva dni prej je umrl nekdaj tako očrnjeni Bora Čorba in njegova inkriminirana pesem o dunajskih hlapcih se je pokazala kot povsem upravičena, celo preroška. Le nekdanji prestolni Dunaj je treba zamenjati z Brusljem, vse ostalo drži.

Najpomembnejši dogodek tega tedna je zagotovo začetek novega šolskega leta. V našem letošnjem primeru 2. september prinaša spremembe, novo upanje, pa tudi skrbi v Sloveniji, kjer radi dvomimo sami vase. Vnovič smo se spraševali zakaj eden izmed ključnih poklicev v vsaki civilizirani družbi, torej učiteljski, sploh v javnem osnovnem in srednjem šolstvu ni dovolj spoštovan, ni dovolj plačan in ni deležen dovolj pomoči pristojnih ustanov. Blejski strateški forum, nekakšno izložbeno okno slovenske diplomacije je sovpadal s prevzemom slovenskega predsedovanja varnostnemu svetu združenih narodov. Tam je največ prahu, predvsem domačega, dvignilo vabilo nekdanji podpredsednici izraelske vlade Cipi Livni. V Nemčiji pa so na deželnih volitvah v Turingiji največ glasov, več kot tretjino, dobili skrajno desni populisti alternative za Nemčijo, na Saškem pa so le za dober odstotek zaostali za konservativnimi krščanskimi demokrati. Vsi rdeči alarmi zvonijo tudi v volkswagnu in TEŠ-u.

Dolgo vroče poletje se počasi, ampak res počasi, poslavlja. Ko so nas v minulih mesecih znova povezovali in veselili športni uspehi, smo skoraj pozabili na tradicionalne domače politične spore, ki se zdaj vračajo. Vlada ima še zelo malo časa, da dokonča projekte, ki jih je napovedala, hkrati pa ima odprte skoraj vse fronte: sindikate, gospodarska združenja, zdravstvo, župane, opozicijo in tudi že nezadovoljne koalicijske partnerje. Na koga torej lahko še računa Robert Golob?

Trenutek našega časa zaznamujejo vojne, negotovost, strah pred prihodnostjo in nemoč posameznika. Pozivi k miru in končanju vojn odzvanjajo v prazno in medtem ko svetovni voditelji hočejo urejati svet vsak po svoje, se zdi, da se ta miselni vzorec prenaša tudi na slehernika. Vse več je ljudi, ki hočejo pravico vzeti v svoje roke in doseči svoje tudi z nasilniškim vedenjem. Objestnost in jemanje pravice v svoje roke tudi pri nas ni neznana disciplina. Vsak po svoje, vsi proti sistemu.

Na slovenskem političnem prizorišču je še vedno počitniško mrtvilo. V drugačnem miru je minil včerajšnji praznik Marijinega vnebovzetja. Žal ni miru po svetu. Kljub vojnam in napetostim so uspešno izvedli olimpijske igre v Parizu. Te so prinesle veselje in žalost, a tudi pomisleke o svetu in mestu športa v njem.

Če je namen Izraela, da nas navadi na brezbrižen odnos do podob smrti, mu je to v celoti uspelo. Zahod z ZDA na čelu pa je prvak v neolimpijski disciplini obračanja stran in praznih pozivov, zavitih v celofan zaskrbljenosti za človekove pravice. To so pravice človeka samo zato, ker je človek.

Upanje in optimizem za mir, sta v teh časih prepuščena samo zasebnim odnosom in seveda športnemu dogajanju.

Začel se je spektakel vseh spektaklov, nad Parizom je vzplamtel olimpijski ogenj. Igre so ponudile strast, epska tekmovanja, čustvene odzive in občasne afere. Zdi se, da manjka le olimpijski mir.

Ameriška demokracija kot komedija, barbarstvo in civilizacija na izraelski način, Golobova in Veselova medijska ogrinjala, električni twingo na cvičkov pogon, Magnificova selitev na podeželski travnik. Važno je sodelovati, ne zmagati.

Izteka se teden, ki bi ga mnogi najraje kar takoj potlačili v podzavest in pozabili nanj. Zaznamovala sta ga dva zelo prelomna dogodka: v enem, ki še vedno odmeva po vsem svetu, je nekdo za laž ušel smrti. V drugem, ki je globoko ganil domačo javnost, pa je ta doletela osebo, brez katere življenje tu nikoli več ne bo enako.