Petkova centrifuga

Med Slovenci se meja, kdaj se ljudje prenehajo počutiti mlade, pomika vse bolj navzdol. Podobno se dogaja z mejo, kdaj se začnejo počutiti stare. Starost naj bi se začela že pri 57-ih letih. Povprečna pričakovana življenjska doba je več kot 81 let. Le zakaj se tako velik del življenja torej počutimo stare? Tokratni tedenski komentator Gorazd Rečnik predvideva, da tudi zaradi tega, ker se premalo smejemo svetovnim voditeljem.

Tedensko dogajanje je zaznamoval predvsem nogomet. Zakaj nogomet zagotovo ni, četudi menda najpomembnejša, postranska stvar? In zakaj je njegovo razumevanje kot nekakšen novodobni nadomestek za vojne zmota. Nogomet v bistvu simbolizira nekaj povsem drugega. Kaj? Več Igor Bergant.

Prvi teden letošnjega poletja smo preživeli. V prazničnem razpoloženju v več ozirih in ravneh, tudi občutki so se zmešali v čuden koktejl sladkih, grenkih in kislih priokusov. Teden komentira Damjan Zorc.

Evropsko prvenstvo v nogometu. V finalu sta Nemčija in Slovenija. Zelo je napeto. Na koncu se zmage s kar 11 proti 8 veselijo Slovenci. Sliši se kot prizor iz sanj. Ampak vse je resnično. Manjka samo ključen podatek. Izveste ga v tedenskem komentarju, ki ga je pripravil Gašper Andrinek.

O zmagovalcih in poražencih, o šaljivcih in skrajnežih ter novih in starih obrazih 720 članskega evropskega parlamenta.

Smo pred volitvami v Evropski parlament, pri nas pa bodo še trije posvetovalni referendumi. Predvolilna retorika je na vrhuncu, vprašanje pa je, ali bo taka tudi volilna udeležba. Precej visoka je bila na indijskih parlamentarnih volitvah, ki so potekale kar šest tednov. Tudi v Mehiki je veliko volivk in volivcev podprlo prvo predsednico države. V Gazi žal nič novega, še vedno se ne morejo dogovoriti o premirju. Slovenija pa je priznala Palestino.

'Priznati ali ne priznati? To je zdaj vprašanje' je bila hamletovska dilema, ki se je ta teden valila pod žarometi v Sloveniji. V dobi, kjer je meja med načelnostjo in preračunljivo in oportuno samopromocijo nevarno zabrisana, se človek vpraša, zakaj vprašanju o priznanju Palestine odmerjamo tolikšno pozornost prav zdaj, ko pa aktualna kriza v Gazi traja že mesece. Nov teden je sicer znova navrgel pahljačo vsega, začenši z vremenom v maju, ki ima očitno krizo identitete.

Ljudje danes že težko ločimo med popolnimi zablodami, celo deluzijami … pa na drugi strani odločitvami, ki so posledica negotovosti. In v tem svetu ni težko biti negotov. Skratka, negotovi si potem rečemo, da je bolje brcniti v temo kot v kamen. Čeprav se pogosto izkaže, da se v temi skriva skala.

Svet je postal, hočemo, nočemo, sovražen in nasilen, poln groženj, ustrahovanja, prezira, sramotenja, ... Nasilje in sovraštvo v najširšem možnem pomenu besed postajata del našega vsakdana. In takega ga je naredila izključujoča, nasilna politika vladajočih. Priletni atentator je na Slovaškem ustrelil predsednika vlade, na Evroviziji so obtožbe o sovraštvu in grožnjah kar deževale z vseh strani, pri nas zdravniki želijo, da jih država zaščiti pred nasilneži, v Palestini se stopnjuje genocid, ...

Na volitve se letos podaja blizu 2 milijardi Zemljanov, a največji svetovni praznik demokracije ima grenak priokus. Kitajski predsednik je na Balkan pripeljal leteče taksije, Putin pa na Rdeči trg le en tank. Medtem ko slovenska vlada napoveduje priznanje Palestine, so študentje z zasedbo Fakultete za družbene vede vendarle dokazali, da v njihovih glavah niso samo majske igre in škisove tržnice. Gazi za Gazo ob nasprotovanju nekdanjih osamosvojiteljev vendarle dobivajo tudi podalpske sledi. Evrovizijsko vsegliharstvo pa je znova zamudilo priložnost za imeti jajca.