Petkova centrifuga

Obetavne gospodarske napovedi in gospodarska rast, s katero se radi pohvalijo naši politiki, se še niso materializirale v več sredstvih za znanost ali morda celo kulturo. Počasi se približujemo obdobju, ki mu rečemo predvolilni čas, pred koalicijskimi partnerji pa je sila težavno obdobje peljati voz skupaj naprej. V svetu pa si na krilih radikalnih idej večji in manjši diktatorji, ki vzbujajo skomine tudi drugim, prizadevajo za malo manj demokracije, kajti potem je vse skupaj precej lažje.

To, da bo ograje, pardon – tehnične ovire, dopolnila še evropska uredba o sistematičnem nadzoru zunanjih meja Evropske unije, je bilo pričakovano. Predvidljivo pa je bilo tudi, da bomo skušali biti “ta najbolj pridni” v razredu, vsaj prvih nekaj dni. Potem pa odločni: sistematični nadzor bo, razen ko bo res gneča, ga bo malo manj. Ampak še vedno toliko, da bomo, kot nam pravi premier, zgledni varuhi evropske trdnjave.

Sicer pa smo čakanja v vrstah že vajeni. Ker smo bili vsi že pri zdravniku. Demokracija je tako ali drugače le še ekonomija. Kako v tej ekonomiji kotirajo javne dobrine?

Pa bodimo navkljub razpadu evropskega sistema na meji s Hrvaško optimistični in zmerno narodno zavedni. Če parafraziramo neki večkrat uporabljen in zlorabljen politični nagovor: morda ne bomo nikoli največji in najmočnejši, morda ne bo Mercator nikoli več naš, morda ne bomo nikoli imeli najcenejšega drugega tira, morda naš zdravstveni sistem nikoli ne bo optimalen, morda naši spomeniki nikoli ne bodo najbolj impozantni, morda ne bomo imeli nikoli spodobnega predsednika, ampak … Vseeno smo lahko svetilnik, lahko smo najboljši.

Zakaj že (ne)?

Vse manj je tistih, ki bi znali v ekonomskih izolacionizmih ugledati desničarske nacionalizme, ki vznikajo vsepovsod. In ti so prava grožnja, saj kujejo politični dobiček na tistih, ki se ne morejo braniti, na tistih, ki so resnične žrtve, ne glede na to, ali prihajajo iz Sirije ali podsaharske Afrike. Nacionalizmi postavljajo tehnične ovire, kot se zdaj reče ograjam, nacionalizmi begunce zapirajo v kontejnerske centre, kot to zdaj počnejo na Madžarskem, nacionalizmi mahajo z zastavami in zariplih obrazov kričijo na ženske in otroke, ki imajo za odtenek drugačno polt kot večinsko prebivalstvo. Nacionalizmi na reklamnih panojih zasmehujejo druge rase. In, ne nazadnje: nacionalizmi se skrivajo tudi za fotografijami idiličnih gričkov in dolinic, posutih s cvetočimi češnjami.

Kaj je še moralno in etično? Pri politični tržnici in odločanju poslancev o kandidatih za ustavne sodnike, fiskalni svet in nadzornikih SDH-ja, je najmanj neokusno barantanje o repi in kislem zelju, a med “pravimi” prijatelji se da dogovoriti vse!

Politično kupčkanje z glasovi, trgovanje s podporo in obljubljanje uslug, pregovarjanje o pogojih za prevzem gospodarske družbe, sprenevedanje in zgodovinska amnezija pri vprašanju sprejemanja beguncev … Vse to je v teh dneh slovenska realnost. Naš pralni stroj bo tokrat za pranje umazanega perila moral vključit najdaljši program.

Milijon težav, dva metra čakalnih vrst, osem tisoč evrov, gram modrosti in Instagram predsednik.

Pust je malo odvrnil našo pozornost od zelo resnih zadev. Toda kmalu smo se našli pred propadom Cimosa. Ker italijanski kupec ni želel prevzeti tega podjetja, ga bodo zdaj poskusili rešiti drugače. Vodja evropske komisije Jean- Claude Juncker pa se je z belo knjigo nameraval lotiti reševanja Evropske unije. Začel je kar pri nas, z dvodnevnim obiskom.

Slovensko hrvaško najstniško dogovarjanje glede usode Cimosa spominja na telenovelo. Počasi se v ta televizijski žanr spreminja tudi slovensko-hrvaški prepir o teranu. Ob opazovanju bližnjega in daljnega dogajanja v svetu, si človek zaželi, da bi odpotoval nekam daleč stran. Zdaj ta možnost obstaja. Astronomi so namreč odkrili sedem novih zemlji podobnih planetov.

Znašli smo se v začaranem krogu nasilja, povečevanja represije, slabšanja odnosov s sosedami in nemoči na videz močne politike, ki intenzivno išče svoj prostor pred naslednjimi volitvami. Išče ga tudi preko zgodb o tem, kdo ima težave z belimi črticami. A luč na koncu tunela se sveti v posameznikih, zaradi katerih smo kot narod začeli presegati mentaliteto o majhnem narodu, ki si ne upa.