Podobe znanja

Razpoznavanje slik, obrazov in načinov hoje, spremljanje gibanja in detekcija človeškim očem nevidnih odstopanj v vzorcih; zdaj še ustvarjanje prepričljivih fotografij in videoposnetkov. Računalniški vid je v zadnjem letu ali dveh doživel skoraj nepredstavljiv preskok, ki prinaša vrsto daljnosežnih posledic. Kaj je omogočilo ta razvoj, kje se skrivajo slepe pege in pasti ter kaj konkretno se razvija pri nas, osvetljuje prof. dr. Danijel Skočaj, predstojnik Laboratorija za umetne vizualne spoznavne sisteme na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Slovenija je na področju raziskav, razvoja in tudi uporabe elektroporacije med vodilnimi v svetu in vse kaže, da bo tako tudi v prihodnje. S sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta (ERC Starting Grant) bo doc. dr. Lea Rems iz Laboratorija za biokibernetiko na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani raziskovala različne vidike uporabe elektroporacije za zdravljenje srčnih bolezni.

Vsako živo celico ščiti membrana in prek membrane poteka ves transport snovi v celico in iz nje. Kar precej pa je tudi snovi, ki v celico ne pridejo zlahka ali pa sploh ne. Elektroporacija je metoda, ki z uporabo kratkih, visokonapetostnih pulzov začasno poveča prepustnost membrane ali pa jo povsem uniči. Elektroporacija se že nekaj časa uporablja pri zdravljenju določenih oblik raka, uspehi se kažejo pri zdravljenju srčnih aritmij, veliko obeta tudi na področju genskih terapij.

Kdo laže in kdo govori resnico, ni vedno preprosto ugotoviti. Kako dobro smo si zapomnili pretekle dogodke iz našega življenja, je tudi vprašanje, pri katerem podrobna preverjanja pokažejo, da je naš spomin precej manj zanesljiv, kot si običajno predstavljamo. Da nas lahko marsikdo temeljito prepriča zgolj s svojim nastopom, čeprav njegove ali njene besede sploh ne držijo vode, pa je tudi pojav, ki ga lahko danes srečamo marsikje. A ko se zgodijo resna kazniva dejanja, postane vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo in kdo laže in kdo govori resnico, zelo urgentno, pot do pravega odgovora pa vse prej kot premočrtna, a tudi nujna. Na kakšen način in s kakšnimi metodami se sodobna forenzična psihologija loteva te naloge, smo se pogovarjali s forenzičnim psihologom izr. prof. Igorjem Arehom, predstojnikom Katedre za družboslovje, humanistiko in metodologijo na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru.

V osrednjem delu mehiškega polotoka Jukatan so arheologi pod vodstvom prof. Ivana Šprajca letos odkrili prej povsem neznano mesto, ki so ga poimenovali Ocomtun. Najdišče je postreglo z nekaterimi presenečenji, na katere v majevskih mestih strokovnjaki do zdaj še niso naleteli, in pomembno dopolnjuje poznavanje poselitev v notranjosti polotoka Jukatan v času majevske civilizacije, ki je na obširnem območju cvetela precej preko dva tisoč let. Prav v začetku letošnjega leta je prof. dr. Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije na ZRC SAZU, tudi dokazal, da je znameniti majevski koledar mnogo starejši, kot se je domnevalo doslej. Razvit in v uporabi je bil pred več kot 3000 leti, že okoli leta 1100 pr. n. št. so se po njem ravnali starodavni graditelji monumentalnih zgradb.

Letošnjo terensko odpravo so finančno podprili: ZRC SAZU (ARIS), Založba Rokus Klett d.o.o, Adria kombi d.o.o., Kreditna družba Ljubljana d.o.o., AL ars longa d.o.o. (Slovenija), Ken & Julie Jones Charitable Foundation in Milwaukee Audubon Society (ZDA).

Foto: prof. dr. Ivan Šprajc na najdišču mesta Ocomtun v osrednjem Jukatanu (vir: iz osebnega arhiva prof. Šprajca)

Preskok, ki so ga prinesli modeli generativne umetne inteligence v zadnjem obdobju, je izjemen. Naučeni na ogromni množici podatkov so kos nalogam, za katere smo še včeraj domnevali, da so v izključni domeni ljudi, pa naj gre za pisanje zapletenih spisov, načrtovanje poslovnih strategij, ustvarjanje slik in videoposnetkov ali za programiranje. Že tako ali tako pa je umetna inteligenca neprekosljiva tam, kjer je potrebno preiskati astronomske količine podatkov in na tej osnovi najti nove povezave in skrite vzorce. Kombinacija teh dveh vidikov zdaj prinaša resnično globoke premike tudi v znanosti, v načinih, kako raziskujemo in si pojasnjujemo svet in procese v njem – in učinki tega bodo resnično daljnosežni. Tako meni tokratna gostja oddaje Podobe znanja, docentka na ameriški univerzi Harvard, dr. Marinka Žitnik, kjer na oddelku za biomedicinsko informatiko Harvardske medicinske šole vodi svoj laboratorij za umetno inteligenco v medicini in znanosti.

Celoten pogovor z doc. dr. Marinko Žitnik je dosegljiv v tukaj.

Bisfenoli, ostanki zdravil in še cela paleta novih materialov in drugih snovi, ki jih ustvarimo ljudje, prej ali slej najdejo svojo pot v okolje in tudi v naše telo. Tu so še toksini naravnega izvora, kot so mikotoksini ali toksini cianobakterij. Njihov škodljivi učinek se ne pokaže takoj, ampak šele po letih izpostavljenosti. Z raziskovanjem genotoksičnosti različnih snovi in njihovih mešanic ter z razvojem novih metod, ki občutno zmanjšujejo število testiranj na živalih, se ukvarja izr. prof. Bojana Žegura, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem Inštitutu za biologijo. Za svoje delo je letos prejela tudi Preglovo nagrado.

Veliki jezikovni modeli, kot je ChatGPT, s svojo zmožnostjo, da pišejo prepričljiva in kompleksna besedila, ne le da zbujajo osuplost, ampak zastavljajo tudi pomembna vprašanja, kaj tovrstno strojno obvladovanje jezika pomeni za nas, ljudi. Slišati tudi resna opozorila strokovnjakov, da nova orodja predstavljajo resno nevarnost za človeka. V kolikšni meri je strah upravičen, preverjamo v pogovorom s pionirjem umetne inteligence pri nas, akademikom Ivanom Bratkom.

Gre za ponovitev pogovora, ki je bil prvič objavljen v oddaji Intervju na Prvem.

Gradbeni material, ki ga na svetu porabimo največ, je brez dvoma beton. A čeprav je njegova osnova sestava precej preprosta, je priprava ustreznih betonov za zahtevne objekte vse prej kot lahka.

Konkretna gradnja pogosto terja tudi sprotno iskanje pravih rešitev, kot denimo trenutno pri gradnji 2. tira železniške povezave med Divačo in Koprom. Spet povsem drugačne, a prav tako domišljene morajo biti rešitve za odlagališča radioaktivnih odpadkov, kjer morajo inženirske betonske pregrade zadržati sevanje celih 500 let, vse dokler se sevanje odpadkov ne zmanjša na raven naravno prisotnega sevanja ozadja. Na kaj vse je torej treba misliti, ko gre za betone in njihovo rabo, in zakaj je beton po krivici na slabem glasu, je v Podobah znanja pojasnila prof. dr. Violeta Bokan-Bosiljkov, predsednica Združenja za beton Slovenije ter dekanja Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.

Zgodnje odkrivanje bolezni je seveda ključno za uspešno zdravljenje. Toda prve signale se marsikdaj zlahka spregleda. Pri številnih nevroloških bolezni denimo so dolgo tako rekoč neopazni. Dobro je znano, da lahko demenca počasi napreduje skozi dolga leta, celo desetletja, preden se njeni simptomi jasno pokažejo. Prav tako težko je razbrati znake potencialnih nevroloških težav pri komaj rojenem otroku. A če gre tu za znake, ki se človeškemu očesu hitro izmaknejo, pa so to obenem naloge, pri katerih se metode strojnega učenja lahko izvrstno odrežejo. Kako lahko torej umetna inteligenca pomaga pri zaznavanju nevroloških motenj, bo v fokusu tokratnih Podob znanja, v katerih je gostja dr. Vida Groznik, docentka na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem in raziskovalka na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Vse več je sončnih elektrarn po strehah tudi pri nas in obeti, da utegnemo do sredine stoletja večji del potrebne energije pridobivati iz sonca, dobivajo vse resnejše temelje. Danes je večina sončnih celic na trgu narejena iz silicija, prihajajo pa večinoma s Kitajske. A enoslojne silicijeve sončne celice iz marsikaterega razloga niso optimalna tehnologija in raziskave se vse bolj usmerjajo v dvoslojne, t. i. tandemske sončne celice. Kje so njihove prednosti - in tudi slabosti -, je pojasnil doc. dr. Marko Jošt iz Laboratorija za fotovoltaiko in optoelektroniko na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, ki mu je uspelo izdelati tandemsko sončno celico z rekordno pretvorbo sončne energije v električno.