Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so razvili nov, inovativen in poceni postopek za pridobivanje nanoceluloze. Gre za biopolimer (lesna masa npr.), ki pa ima izjemne mehanske lastnosti (5x lažja in 5x močnejša od jekla npr.) Postopek je znotraj Evropske unije že patentiran. Vodja projekta nanoceluloze iz Lab. za polimerno kemijo in tehnologijo na Kemijskem inštitutu dr. Matjaž Kunaver pojasnjuje osrednje lastnosti in možnosti rabe nanoceluloze. Pripravlja Goran Tenze.

Dve tisočletji star 16 metrski deblak, ki so ga člani Zavoda za podvodno arheologijo poleti dvignili z dna Ljubljanice pri Vrhniki, in od takrat domuje na ZVKD v LJ, bodo predvidoma začeli konservirati konec meseca. V pogovoru osvetlimo priprave na dvig, pomen te najdbe in postopek konserviranja. Gostji sta vodja Naravoslovnega oddelka v Restavratorskem centru ZVKD dr.Katja Kavkler in arheologinja Daša Pavlovič, članica Zavoda za podvodno arheologijo.

Papir lahko naredimo tudi doma. Recept: zmečkani koščki časopisa, voda, mizarsko lepilo, valjar in ravna površina. Ko se posuši, ga lahko uporabljamo, kakšen je, pa vam lahko podrobneje povedo na Inštitutu za celulozo in papir v Ljubljani, ki je pomembno infrastrukturno središče papirništva v širši regiji. Nedavno se je tam končalo še eno obdobje izobraževanja papirničarjev. Toda na ICP imajo tudi akreditirani laboratorij za papirništvo, torej enote za kemične in mikrobiološke analize. V svoji lastni tiskarni med drugim izdelujejo tudi arhivski papir. O njihovem delu, razvoju in raziskavah v oddaji govorita vodja Laboratorija za papirništvo Matej Šuštaršič in direktorica, magistra Mateja Mešl. Oddajo pripravlja Goran Tenze.

Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj.

Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.

Pojem molekule kot najmanjše enote živega sveta ni več vezan na vedo o kemiji, še več: le z njenimi spoznanji je predvsem na impulzivnih sodobnih področjih, kot so npr. biotehnologije, tako rekoč nemogoče razumeti življenjske procese, predvsem v predmetih raziskav, posvečenih vedam o življenju. Za popularizacijo razumevanja vloge molekule v sodobnem naravoslovju je med drugimi nekaj malega, a pomembnega prispeval tudi britanski publicist Philip Ball, nekdanji urednik pri reviji NATURE, sicer pa fizik in kemik. Pri nas je njegova poljudnoznanstvena knjiga »Molekule. Zelo kratek uvod« pred nekaj leti izšla v prevodu Gregorja Zupančiča, nekdanjega predstojnika katedre za fiziologijo živali na ljubljanski biotehniški fakulteti. Dr. Zupančič je izčrpno povzel spremembo razumevanja vloge in pomena molekule v sodobnem naravoslovju.

Tokrat bomo govorili o »taksonomiji v biologiji«. Znanstvena spoznanja o mikro- in nanoravneh živih celic ter orodja, ki so jih v zadnjih desetletjih omogočila, so sodobno biologijo spremenila v množico specializiranih biotehnoloških izzivov. Ob vsem tem je stara sistematika vrst oziroma »taksonomija« ostala bolj ali manj v okviru stare paradigme. Sogovornik v oddaji, agronom dr. Klemen Eler, je po izidu knjige o »telohih v Sloveniji« pred dobrima dvema letoma kot eden od treh avtorjev v pogovoru dopolnil svoje razmišljanje iz študije o dilemah določanja vrst telohov v razpravo o statusu taksonomije v naravoslovju in njenem nič kaj zavidanja vrednem ugledu v sodobni delitvi znanosti pri nas. Takrat je nastal tudi ta pogovor. Klemen Eler je asistent na katedri za aplikativno botaniko, ekologijo in fiziologijo rastlin biotehnološke fakultete univerze v Ljubljani.

V okviru poletnih pogovorov o vidikih svetlobe nadaljujemo z gostjo, doc. dr. Marto Klanjšek Gunde iz Laboratorija za spektroskopijo materialov na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. V prejšnji oddaji je poznavalka fizikalne danosti, ki temeljno omogoča življenje, predstavila del svojih izkušenj z vplivom svetlobe na materiale, točneje, temeljni pregled tehnologij virov umetne svetlobe skozi čas, dotaknili pa smo se tudi zaradi novosti še premalo znanih škodljivih učinkov tako imenovanih varčnih svetilk. V današnjem pogovoru pa gostja spregovori o bogati tradiciji strokovnosti na področju izdelave industrijskih in javnih svetil v Sloveniji, in o svojih raziskavah razmišlja tudi v luči prepoznavanja tveganih aspektov novih tehnologij virov umetne svetlobe na živa bitja. Pripravlja Goran Tenze.

Tokrat boste slišali pogovor, v katerem je doc. dr. Marta Klanjšek Gunde iz Laboratorija za spektroskopijo materialov na Kemijskem inštitutu v Ljubljani osvetlila različne vidike svetlobe. S to vrsto valovanja, predvsem pa z učinkovanjem svetlobe na materiale, vid in hormonsko ravnotežje se ukvarja že dolga desetletja. V prvem delu pogovora najprej spoznamo temeljni oris virov umetne svetlobe skozi čas, dotaknemo pa se tudi do pred kratkim še neznanih škodljivih učinkov tako imenovanih varčnih svetilk.

V nekaj vročih poletnih tednih bomo ponovili na moč svetlobe usmerjene pogovore zadnjih let. Začenjamo s prenosom informacij s svetlobo. Vodja »F5- Odseka za fiziko trdne snovi IJS« in prof.dr.Igor Muševič (tudi UL-FMF), je ob 1. obletnici objave Intelovega odkritja o svetlobnem prenosu informacije v mikrovezju 23.julija pred 4 leti pojasnjeval ta aspekt fotonike. Dodatni povod pogovora je bil njegov članek o »vozlih in spletih v koloidnih tekočinah« v reviji SCIENCE l.2011. Pripravlja Goran Tenze.

V Prirodoslovnem muzeju Slovenije v LJ je bilo v okviru razstave "ŽIVELA EVOLUCIJA!" do četrtka videti redek primer že pred sto leti izumrle živali - nagačenega goloba selca (ectopistes migratorius)  izposojenega iz Zoološke zbirke Karlove Univerze v Pragi. Na razstavi so ga že nadomestili s fotografijo. Gre za globalno iztrebljeno živalsko vrst. V 19. stoletju jih je zahodni človek na ozemlju ZDA pobil na desetine milijard. Zadnjega v naravi so tam ustrelili l. 1900. Ko je v Živalskem vrtu v Cincinnatiju 1. septembra 1914 nekaj po poldnevu prenehala dihati samica Martha, je živalska vrsta dokončno izumrla. Kot nagačen je »preživel« samo še v muzejskih zbirkah. Vodja kustodiata za vretenčarje PMS prof. dr. Boris Kryštufek bo povedal, kaj se z ekosistemi zgodi ob izumrtju vrste, in tudi zakaj je za čisto okolje, vodo v njem in zrak pomembna raznovrstnost živih bitij z rastlinami vred v vodi, zemlji in zraku. Pripravlja Goran Tenze.