Eden vodilnih protagonistov francoskega razsvetljenstva, znameniti prirodoslovec grof de Buffon, je trdil, da moramo biti – če hočemo seveda spoznati pravo naravo piscev, ki jih beremo – bolj kakor na teme, ki jih ti avtorji obravnavajo, pozorni na način, kako to počno. Drugače rečeno: resnica besedila se navsezadnje ne razkriva toliko v njegovi eksplicitni vsebini kolikor predvsem v slogu, v katerem je izpisano. Zdi se, da iz te misli brsti tudi dobršen del znanstvenega napora francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primoža Viteza. Dr. Vitez je v devetdesetih sicer doktoriral s tezo o Premikih v naglasnem sistemu francoskega medijskega govora in na fakulteti študentkam in študentom med drugim predava francoski govor, pravopis in pravorečje, iz česar bi lahko sklepali, da je v jedru njegove znanstvene radovednosti predvsem strogo jezikoslovna problematika. A če se razgledamo po zborniku Vitezovih razprav, ki je pod naslovom Poetične izpeljave francoske proze : slog in kontekst literarnega besedila pred časom izšel pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete, tedaj hitro ugotovimo, da ga bolj kakor nekoliko suhoparna fonetika zaposluje vprašanje, kako so velikani francoske književnosti – od Voltaira do Camusa – rokovali z govorico, da so iz nje navsezadnje iztisnili vso lepoto in resnico in ustvarili umetnine, ki kljubujejo zobu časa. Prav res: kako? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Primožem Vitezom iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo, ki smo jo zaradi pandemije novega koronavirusa posneli po telefonu, je pripravil Goran Dekleva.

foto: iz osebnega arhiva dr. P. Viteza