Letošnji nagrajenec Vilenice Jurij Andruhovič, je pisatelj, ki je bistveno prispeval k odmiku ukrajinske književnosti od pričakovanih tém iz obdobja Sovjetske zveze, hkrati pa svojo domovino vidi kot vmesno območje med Vzhodom in Zahodom in jo kulturno-civilizacijsko in tudi politično nedvoumno umešča v svet Srednje Evrope. Angažiran je bil tudi v času družbenih gibanj za demokratizacijo države, poleg tega pa je dobitnik številnih mednarodnih nagrad – Herderjeve, Remarquove, Goethejeve medalj in drugih. V oddaji Razgledi in razmisleki se z njim pogovarja Vlado Motnikar.

Čilskega pisatelja Raúla Zurita, ki je bil letošnji gost na Dnevih poezije in vina, sta zaznamovala vojaški udar in diktatura v Čilu. Leta 1973 je šest tednov preživel v zaporu. Nikoli ni odšel v izgnanstvo, ampak se je na različne načine bojeval proti avtoritarnemu sistemu. Tudi pisati je začel zato, ker so ga prisilile življenjske okoliščine. O svojem življenju, stališčih in ustvarjanju se je pogovarjal z Andrejem Rotom.

Foto: Matej Pušnik; www.stihoteka.com

Prihodnji teden bo v Portorožu ob odprtju 20. festivala slovenskega filma Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske umetnosti prejel Franci Zajc. Franci Zajc se je v filmski svet podal leta 1967 na takratni TV Ljubljana, kjer je bil direktor projektov in producent. Eden prvih izzivov je bila nadaljevanka Dekameron, ki še danes – po skoraj pol stoletja – velja za enega najodličnejših televizijskih projektov. Režiral jo je češki režiser Vaclav Hudeček. Pomembno je bilo njegovo sodelovanje z mojstrom Matjažem Klopčičem pri Cvetju v jeseni (posnela sta tako nadaljevanko kot celovečerec); z režiserjem sta pozneje še poglobila sodelovanje in ga leta 2005 sklenila z zgodovinsko dramo Ljubljana je ljubljena. Zajc je v 80. letih prejšnjega stoletja prevzel delo glavnega producenta Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, potem pa se leta 1987 odločil za samostojno pot. Ustanovil je produkcijsko hišo Arsmedia, kjer je dobilo priložnost kar nekaj mladih avtorjev – med njimi Miran Zupanič, Sašo Podgoršek, Marko Naberšnik in Goran Vojnović. Z njimi je ustvaril več filmskih uspešnic in pa tudi filmov klasične vrednosti. S Francijem Zajcem se je pogovarjal Urban Tarman.

Foto: Žiga Culiberg.

Gost oddaje Razgledi in razmisleki bo tokrat hrvaški pisatelj in literarni zgodovinar akademik Pavao Pavličić, rojen leta 1946 v Vukovarju. Je avtor petdesetih proznih knjig in desetine filmskih scenarijev, v slovenščino pa so prevedeni romana Večerni akt in Lepopis ter poetična proza Donava. Z njim se bo pogovarjal Vlado Motnikar.

Oddajo namenjamo Muzeju na prostem Rogatec. Gre za največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji, ki je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej leta. Obsotelska kotlina, kje leži Rogatec, in ki jo z vseh strani obdaja gozd, se razvija in tako srednjeveški trg zadnja leta postaja vse bolj priljubljen kraj za turiste, ki se nastanjajo v znameniti Rogaški Slatini. Slabih deset kilometrov oddaljen Rogatec z obnovljenim dvorcem Strmol, z ruševinami gradu in največjim muzejem na prostem v državi ponuja doživetje starih časov in preprostega kmečkega prebivalstva, ki se je ob zemlji preživljalo tudi s kamnoseštvom. O Rogatcu in muzeju se je Simona Kopinšek pogovarjala z Ireno Roškar, ki vodi ta muzej.

foto:

https://www.rogatec.si/muzej-na-prostem-rogatec/

Sedemnajsti avgust je praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan je leta 1919 Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti spet združeni z matičnim narodom. Prekmurje je 12. avgusta 1919 zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali leta 1934 objavljeno besedilo etnologa in slavista, literarnega zgodovinarja in prevajalca dr. Vilka Novaka (1909-2003) o kulturnih stikih med Prekmurjem oziroma Slovensko krajino, kot so ga tedaj imenovali, in Slovenci v matični domovini. Besedilo z naslovom Kulturni stiki do osvobojenja bo prebral Ivan Lotrič.

Na fotografiji: zborovanje v Beltincih 1919

Nedavno je umrl ameriški dramatik, igralec ter televizijski in filmski režiser Sam Shepard. Rodil se je leta 1943 in v petih desetletjih ustvaril nadvse raznolik in osupljiv umetniški opus. Ta obsega štiri knjige proze in poezije v prozi, dvainpetdeset dram - šest je bilo uprizorjenih tudi na Slovenskem: Summertime, Nevidna roka, Pokopani otrok, Pravi Zahod, Misel lažnivka in Lunine mene, skoraj petdeset filmskih vlog in več kot ducat filmskih scenarijev. Po slednjih - denimo Pariz, Teksas, Nora ljubezen, Ne hodi mi trkat - je Shepard verjetno tudi najbolj znan, še bolj pa po filmskih vlogah: leta 1983 je bil za vlogo Chucka Yeagra v filmu Pravi fantje nominiran za oskarja – čeprav se skoraj brez izjeme zdi, da niti v najbolj mainstreamovskih produkcijah ne nastopa kot interpret tujih vlog, temveč že v osnovi kot ikona, kot celostna umetnina Sam Shepard - obstranec, upornik, farmar, umetnik, gospodar lastne usode in rušitelj mitov. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali besedilo Luka Gibbonsa o njegovi dramatiki, naslovljeno »Zgrajeno v senci: Sam Shepard in ameriški zahod«. Luke Gibbons je profesor literarnih in kulturnih študij na Irski državni univerzi v Maynoothu; esej je prevedla Tina Mahkota.

Na fotografiji sta Ivo Ban in Boris Cavazza v predstavi Lunine mene Sama Sheparda; Drama SNG Ljubljana, 2010. Foto: Peter Uhan

Viktor Jerofejev je eno najizrazitejših imen ruske sodobne književnosti. Za avtorja Življenja z idiotom (1980), Ruske lepotice (1990), Enciklopedije ruske duše (1999), Dobrega Stalina (2004) in pravkar v slovenščino prevedene zbirke kratkih zgodb Telo (2015), če omenimo le nekaj njegovih del, je značilna večna disidentska drža. Čeprav sin visokega sovjetskega diplomata, je zgodaj razvil kritičen odnos do sovjetskih, nato tudi do ruskih oblasti. Leta 1979 so mladega Jerofejeva zaradi organizacije izida disidentskega almanaha Metropola izključili iz Združenja sovjetskih pisateljev, bleščeča diplomatska kariera njegovega očeta pa se je zaradi tega končala. Jerofejev se v svojih delih dotika bolečih tem ruske identitete in stereotipov ruskega vsakdana. Ostrina njegovega peresa in grenko spoznanje o izginjanju vrednot sta mu nakopala številne nasprotnike tudi v sodobni Rusiji. Še zmeraj ga je mogoče slišati na radiu Eho Moskve in brati na nekaterih spletnih portalih, odmevno oddajo Apokrif na državni Televiziji Kultura pa so leta 2011 ukinili. Čeprav zelo bran v Rusiji, je v tujini deležen bolj naklonjenih ovacij. Tesno je povezan predvsem s Francijo, kjer je preživel del otroštva, leta 2013 pa so mu podelili tudi najvišje francosko civilno odlikovanje viteški red Legije časti. Z Viktorjem Jerofejevom se je spomladi ob festivalu Fabula pogovarjal Andrej Stopar.

Pogovor z baskovskim pisateljem Bernardom Atxago, ki je bil eden od gostov letošnjega festivala Fabula. Atxaga velja za enega naboljših sodobnih evropskih pisateljev. V slovenščino imamo prevedenih več njegovih del – romane Osamljeni mož, To nebo, Harmonikarjev sin in čisto na novo Dnevi Nevade. Atxaga piše v baskovščini, vendar svoje romane sam prevaja v španščino. Dela Bernarda Atxage je v slovenščino prevedla Marjeta Drobnič, ki se je s pisateljem tudi pogovarjala za oddajo Razgledi in razmisleki – ter pogovor prevedla.

Na fotografiji: Bernardo Atxaga

http://www.festival-fabula.org/2017/avtorji-in-knjige/39-avtorji-in-knjige/194-bernardo-atxaga

V Razgledih in razmislekih bomo slišali pogovor Vlada Motnikarja z Igorjem Marojevićem, srbskim pisateljem, dramatikom, kolumnistom in prevajalcem, gostom festivala Fabula 2017. Igorja Marojevića poznamo v slovenščini po zbirki kratke proze Mediterani in nedavno prevedenem romanu Mamina roka. V svojih delih se Marojević kaže kot prodoren opazovalec ljudi okoli sebe, izpovedovalec lastnega doživljanja in pripovedovalec zgodb. Za svoja dela je prejel že več nagrad za leposlovna besedila ter nagrado Desimir Tošić za eseje.