Kot vemo, je France Prešeren sicer bil nezakonski oče, ni pa bil nezakonska mati. Tega banalnega truizma seveda ne bi bilo treba posebej izpostavljati, ko bi Prešeren v prvi osebi ednine ne napisal Nezakonske matere. Če namreč pesnik sam ni bil nezakonska mati, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kdo neki pravzaprav je ta, ki v znameniti pesmi govori? – V šoli so nas poučili, da to zagato lahko razrešimo tako, da v razmišljanje o poeziji vpeljemo koncept lirskega subjekta. Šolska modrost pač ve povedati, da v nobeni pesmi – pa naj bo ta videti še tako neposredna, intimno izpovedna – ne govori zares njen empirični avtor, temveč vselej nekakšna izmišljena, fiktivna oseba, ki ji po dogovoru rečemo lirski subjekt. Naloga pesnika ali pesnice torej ni v tem, da sta čim bolj iskrena v izpovedovanju svojih lastnih čustev in misli, ampak v tem, da sta – podobno kakor dramatik – čim bolj prepričljiva pri oblikovanju nekega glasu, neke osebe, ki ji lahko verjamemo, kakor da bi bila resnična. Zveni dovolj preprosto, kajne, a v literarni vedi se o naravi lirskega subjekta, njegovem pomenu za umetniško učinkovanje pesmi pišejo dolge in zapletene razprave. A če je to tema, ki se ji posvečajo številni znanstveniki in znanstvenice po svetu, pri nas vprašanja lirskega subjekta donedavna nihče ni vzel v kritičen precep. To se je zdaj naposled spremenilo, saj je pred nedavnim predavateljica na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Varja Balžalorsky Antić, pri založbi ZRC SAZU objavil študijo Lirski subjekt : rekonceptualizacija. Do kakšnih zaključkov se je dr. Balžalorsky Antić navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: iz osebnega arhiva dr. Varje Balžalorsky Antić