Pravijo, da je v sodobni znanosti interdisciplinarnost lepa čednost. Povezovati ne le spoznanja in uvide, ampak nemara celo kombinirati raziskovalne pristope znanstvenih disciplin, ki jih klasična delitev dela na univerzah ter inštitutih sicer ločuje – to bi v 21. stoletju utegnilo pripeljati do neslutenih prebojev v našem razumevanju sveta. Temu seveda ni težko pritrditi, le da bi lahko dodali, da se znanstveniki tovrstnih raziskovalnih praks niso oprijeli šele v zadnjih nekaj desetletjih, ampak ima tak pristop precej daljšo brado.

Poglejmo, na primer, biogeografijo; gre za disciplino, ki preučuje razširjenost vrst in ekosistemov v geografskem prostoru in v geološkem času, njene začetke pa najbrž lahko umestimo že v sredino 19. stoletja in jih povežemo z delom britanskega naravoslovca, geografa, biologa in antropologa Alfreda Russela Wallacea. Kaj je torej storil Russel, da je položil temelje novi znanstveni disciplini? Kako se skozi prizmo njegovega dela – in dela njegovih naslednikov – kaže biogeografski zemljevid sveta? Kateri so ključni koncepti, ki so se sčasoma razvili v polju te vede? In kaj lahko nova, pametna orodja, ki jih računalničarji razvijajo prav ta čas, pridodajo k našemu razumevanju zgodovine živih bitij na našem planetu?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili evolucijsko biologinjo dr. Evo Turk, raziskovalko na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo.

Foto: zemljevid sveta, objavljen v knjigi A. R. Wallacea The Geographical Distribution of Animals (Geografska razporeditev živali) iz leta 1876 (Wikipedija, javna last)