Vse premalo se zavedamo, da slovenske kulturne zgodovine še zdaleč ne ustvarjajo samo umetniki in humanisti ampak, seveda, tudi fiziki, kemiki, biologi in drugi naravoslovci. Med temi pa nikakor ne gre prezreti enega najzgodnejših, botanika Giovannija Antonija Scopolija, sicer zdravnika v idrijskem rudniku živega srebra. Scopoli, ki se je rodil leta 1723 – pred natanko tremi stoletji torej – v dolini Fiemme na južnem Tirolskem, je na Kranjskem služboval sredi 18. stoletja, med 1754 in 1769, v tem času pa je spisal Floro carniolico (1760), sploh prvo znanstveno delo o naravi v Sloveniji.

Kar se je začelo razmeroma skromno, z eno samo knjigo, je že pol stoletja pozneje dobilo pomembno nadaljevanje oziroma nadgradnjo. Leta 1810 je bil namreč v Ljubljani – zahvaljujoč prizadevanjem Franca Hladnika, od čigar rojstva, mimogrede rečeno, prav letos mineva četrt tisočletja – ustanovljen Botanični vrt, danes najstarejša nepretrgano delujoča znanstveno-izobraževalna institucija pri nas.

Očitno je torej, da je, zgodovinsko gledano, prav botanika tista pionirska disciplina, s katero je moderna znanost dobila domovinsko pravico na slovenskih tleh. Zato – pa tudi v spoštljiv spomin na oba letošnja okrogla jubilanta, na Scopolija in Hladnika – smo v tokratnih Glasovih svetov skušali orisati zgodovino botanike na Slovenskem in opredeliti njeno vlogo v kulturni oziroma intelektualni zgodovini našega prostora. Pri vsem tem sta nam bila v pomoč naša gosta pred mikrofonom, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, dr. Jože Bavcon, ter raziskovalka z iste institucije, dr. Blanka Ravnjak.

foto: pomladanska podoba Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani (Nadaja/Wikipedija)