Ko je Eliza Kubarska pri sedemnajstih, sredi ravninske Poljske, v kateri je živela, po naključju odkrila skalno plezanje, je vedela, da bo to njena pot, ki ji bo omogočila prepotovati svet. Na njej je spoznala ljubezen svojega življenja, Davida Kaszlikowskega, in gore, v katerih je našla veliko še ne povedanih zgodb in o njih posnela dokumentarne filme.

"Gore so moj svet in v gorah preživim veliko časa. To je okolje, v katerem se počutim varno, ki ga razumem. Našla pa sem tudi veliko zgodb, povezanih z gorami, ki niso bile prej nikoli povedane, ali pa so bile, a ne dovolj globoko, ne tako, kot bi si jaz želela. Moj prvi film je bil o moji odpravi z Davidom na Grenlandijo, kamor sva odšla, da bi preplezala tisoč petsto metrov visoko pečino. Odprava sicer ni bila glavna tema, pač pa najin odnos, odnos med žensko in moškim na odpravi. Film K2: Dotik neba sem snemala v gorovju Karakorum in ta v ospredje postavlja otroke alpinistov, ki so tam izgubili življenje. Seveda je bilo plezanje velik del filma, a to ni glavna tema. Glavna tema je bilo vprašanje, kakšna je cena strasti. Ob tem pa sem se takrat spraševala, ali bi plezalci sploh smeli imeti otroke, če ob tem ne želimo spremeniti načina življena."

Njen zadnji film z naslovom Stena senc, ki je prejel več kot 30 nagrad, pripoveduje o družini Šerpe, ki o gori Kumbhakarna verjame, da je njen vrh bivališče bogov in demonov in da bo vsak Šerpa, ki stopi nanj, umrl. S filmom je želela ustvariti zgodbo o tem, kako na ekstremne alpinistične odprave gledajo Šerpe, ki na najvišje vrhove sveta varno spravijo tudi alpinistično popolnoma neizkušene ljudi.

"Prej niso vedeli, kaj se zgodi z njihovimi klienti, ko se vrnejo domov v svoje države. Šerpe člane odprav imenujejo klienti, govorim seveda o komercialnih odpravah. Neizkušenim ljudem, ki želijo priti na Everest, pa pravijo kar turisti. In to je za Šerpe seveda velika odgovornost, da take ljudi varno spravijo na vrh gore. Ngada, moj glavni protagonist v filmu, je bil eden izmed teh Šerp, katerih služba je bila, da turiste, ki si želijo osvojiti kak himalajski vrh, varno pripeljejo nanj. No, ko pa so se tudi tam pojavila družbena omrežja, so videli, da ljudje, ki jih oni tako rekoč nesejo in postavijo na vrh gore, v svoji državi postanejo heroji. Za na primer Ngado pa se ni nič spremenilo, še je kuhal na odprtem ognju in še vedno ni imel denarja, da bi izšolal svojega sina Dawo. Mislim, da so bili zato frustrirani in da so mi zato zaupali in verjeli vame, da bom to zgodbo povedala širšemu občinstvu."

Eliza Kubarska, plezalka, alpinistka, večkrat nagrajena filmska ustvarjalka in mama pravi, da bo morda slišati utopično, a svoboda ji res veliko pomeni. Morda zato, ker je bila rojena v komunistični Poljski.

"Želim imeti možnost, da se o sebi odločam sama, da imam izbiro. Ne bojim se prevzeti odgovornosti za svoje odločitve, čeprav so te včasih težke. Zato se mi zdi, da sem lahko filmska režiserka, to je služba, pri kateri moraš sprejeti odločitev, slabo ali dobro, in vsa odgovornost za to je tvoja."