Tokrat bomo z oddajo Glasovi svetov leteli v sedanjosti in v prihodnost letalske industrije. Za njo je namreč turbulentno leto, pred njo pa izzivi, ki vznemirjajo tako strokovno kot tudi širšo javnost. Pogovarjali smo se z dr. Tadejem Koselom, ki je predavatelj in raziskovalec na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani in sodelavec ajdovskega podjetja Pipistrel. Aljoša Jarc pa je letalski navdušenec in sodelavec Slovenskega letalskega portala Sierra5. Letošnjega junija je obiskal največji letalski sejem na svetu – Mednarodno letalsko in vesoljsko razstavo v Parizu. Oba sogovornika vidita prihodnost letalstva v razvoju električnih letal in se strinjata z napovedmi, da bo letalskega prometa in potnikov vedno več. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc.

Foto: Free-photos/ Pixabay

Če skorajda ni dvoma, da je Albert Einstein ključna figura naravoslovnih znanosti 20. stoletja, saj je s svojo prelomno teorijo relativnosti vzpostavil povsem novo paradigmo umevanja oziroma raziskovanja sveta okoli nas, pa je odgovor na vprašanje, komu bi v polju družboslovja in humanistike prejšnjega stoletja utegnila pripasti primerljiva vloga, nekoliko bolj negotov. Kandidata sta namreč vsaj dva: Sigmund Freud in Ferdinand de Saussure. A če je prvi že zaživa postal svetovno znan, če je njegova slava sčasoma prestopila meje znanosti in so okruški njegove teorije celo našli svoje domovanje v množični kulturi, je Ferdinand de Saussure, švicarski jezikoslovec in semiotik, od čigar rojstva je 26. 11. minilo 162 let, mož, ki menda še vedno ostaja v senci – pa čeprav je njegovo delo preobrnilo tok razvoja tako različnih disciplin, kot so filozofija, psihologija, antropologija, sociologija, literarna veda in, kajpada, lingvistika. Kateri koncepti so torej v jedru Saussurove teorije? V čem je, drugače rečeno, njegov prelomni prispevek k razvoju družboslovja in humanistike? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Odgovor sta nam pomagala iskati francist in jezikoslovec dr. Primož Vitez ter sociolog kulture dr. Jože Vogrinc, oba predavatelja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naša gosta sta obenem tudi avtorja spremnih besed k Splošnemu jezikoslovju, temeljnemu delu Ferdinanda de Saussura, ki je v svežem prevodu Saše Jerele pred nedavnim izšel pri založbi Studia humanitatis. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Ferdinand de Saussure (Wikipedia, javna last)

Na področju dela z Romi, predvsem dela z romskimi ženskami je še veliko neraziskanega, neizrečenega. Rominje so tiste, ki premnogokrat ostajajo v ozadju družbenega dogajanja. So neopazne, neprepoznavne in neslišane. Ker večinska družba vidi Rome kot drugačne, je nasilje nad romskimi deklicami in ženskami prezrto, normalizirano in kulturalizirano, piše v zborniku z naslovom Romske družine, ki je pred kratkim izšla pri Društvu Mozaik. O položaju romskih deklic in žensk, smo se pogovarjali z eno izmed avtoric knjige, prof. dr. Darjo Zaviršek s fakultete za socialno delo, vodjo katedre za socialno vključevanje in pravičnost na področju hendikepa, etničnosti in spola, raziskovalko na mednarodnem podiplomskem študiju na ugledni ASH v Berlinu in ustanoviteljico vzhodnoevropske regijske zveze šol za socialno delo ter prvega mednarodnega doktorskega študija socialnega dela.

Kaj vemo o vesolju in našem mestu v njem? Po eni strani ogromno; v zadnjih desetletjih se je naše razumevanje nastanka, razvoja in zgradbe vesolja temeljito preoblikovalo in poglobilo. Po drugi strani je nemara prav raziskovanje vesolja eksemplaričen primer, da več kot vemo, večja prostranstva neznanega in celo nedoumljivega se vedno znova nakazujejo. In nas silijo k iskanju novih in novih odgovorov. No, številne izmed odgovorov, ki jih danes o teh vprašanjih poznamo, imamo po zaslugi letošnjih Nobelovih nagrajencev za fiziko. Švedska akademija je letos najvišjo znanstveno priznanje za področje fizike razdelila na dva dela. Polovica gre v roke kanádsko ameriškega teoretskega fizika Jamesa Peeblesa za njegove prispevke k našemu razumevanju evolucije vesolja. Drugo polovico nagrade pa si bosta na decembrski podelitvi razdelila švicarska fizika Michel Mayor in Didier Queloz za odkritje prvega eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde. Po njihovi zaslugi je marsikatero vprašanje, ki je bilo še ne tako dolgo nazaj stvar spekulacije in precej burnih razprav med znanstveniki, dobilo trdne znanstvene temelje. Tem odkritjem, njihovemu pomenu in tudi kontekstu, v katerem so nastajala, se bomo posvetili skupaj z astrofizikom prof. dr. Tomažem Zwittrom s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Foto:Pixabay/012

Pred 72 leti, novembra 1947, je generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo 181, s katero je predlagala vzpostavitev dveh novih držav – arabske Palestine in judovskega Izraela, ki naj bi si razdelila ozemlje med Sredozemskim morjem in reko Jordan, ozemlja torej, ki so ga že vse od konca prve svetovne vojne upravljali Britanci. Kot vemo, so Judje predlog sprejeli, Arabci zavrnili, kar je sledilo pa zdaj že skoraj tri četrt stoletja kroji svetovno politiko. Toda v tokratnih Glasovih svetov ne nismo pregledovali žalostnega kataloga nenehnega prelivanja krvi, ki je sledilo resoluciji 181, ampak smo raje pogledali nekoliko dlje v preteklost. Zanimalo nas je namreč, kako in zakaj je politična ideja, da bi v Sveti deželi Judje mogli ustanoviti svojo nacionalno državo, sploh vzniknila, se potem – ne brez zatikanj – širila najprej med Judi samimi, nato pridobivala veljavo v širši mednarodni skupnosti in navsezadnje, v senci katastrofe holokavsta, prepričala še Generalno skupščino OZN. To pa pomeni, da smo se posvetili programu političnega sionizma, kakor se je zlagoma oblikoval med evropskimi Judi od sredine 19. stoletja naprej in dosegel svoj polni izraz leta 1897 v švicarskem Baslu s prvim svetovnim sionističnim kongresom, ki ga je organiziral Theodor Herzl, mož, čigar portret je pozneje visel nad govorniškim mestom, s katerega je David Ben Gurion spomladi 1948 naposled uradno razglasil ustanovitev Izraela. Zanimalo nas je tudi, katere povsem praktične poteze so morali sionisti od 80. let 19. do 40. let 20. stoletja povleči v Sveti deželi, da so idejo svojega političnega programa lahko udejanjili v resničnosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč Miha Marek, filozof in prevajalec, ki je za Založbo ZRC nedavno pripravil zbornik Judovska država, v katerem je zbral, prevedel in bogato komentiral ključna besedila utemeljiteljev sionizma: Mosesa Hessa, Leona Pinskerja, Isaaka Rülfa, Nathana Birnbauma in, kajpada, Theodorja Herzla. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Theodor Herzl, eden utemeljiteljev sodobnega političnega sionizma (Wikipedia, javna last)

Kaj je retradicionalizacija? Kakšni so vzroki zanjo? Ali je zaskrbljujoča? Ta vprašanja so si zastavili kulturologi ob 25-letnici obstoja katedre na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Na okrogli mizi z naslovom »Retradicionalizacija vrednot ali reinvencija tradicije«, so sodelovali sociologinja prof. dr. Milica Antič Gaber, socialna antropologinja izr. prof. dr. Karmen Šterk ter kulturologa prof. dr. Mitja Velikonja in prof. dr. Peter Stanković. Izvedeli smo, kaj se pravzaprav dogaja v Sloveniji leta 2019 na področju kulture. Oddajo je pripravila Urška Henigman.

Hamlet in Faust, don Kihot in don Juan, Aljoša Karamazov in Gregor Samsa … Če je mogoče zahodno civilizacijo misliti skozi prizmo njenih največjih literarnih junakov in zgodb, ki si jih o njih pripovedujemo, tedaj moramo zgornjemu nizu skoraj zagotovo pridodati vsaj še eno ime. Ime moža, ki mu je bilo prerokovano, da bo ubil svojega očeta in se poročil z lastno materjo; moža, ki je – potem ko sta njegova starša hotela orakelj zvijačno pretentati – prerokbo leta pozneje nevede vendarle izpolnil; moža, ki se je, ko je še pozneje naposled izvedel strašno resnico, oslepil. Tu je govora, kajpada, o Ojdipu. Njegova zgodba nam je danes znana predvsem zahvaljujoč Sofoklejevi tragediji Kralj Ojdip, ki pač sodi v najbolj železni del železnega kanona svetovne književnosti. Pri tem pa vsi skupaj nekako pozabljamo, da je Sofoklej napisal – čas pa, za čuda, ohranil – še eno igro o nesrečnem Ojdipu: Ojdipa v Kolonu. Ta tragedija govori o okoliščinah, v katerih Ojdip, takrat že dolgo slepec in pregnanec, naposled umre. Ojdipa v Kolonu, kot rečeno, praviloma postavljamo v oklepaj, povečini ga beremo kot nekakšno malo pomembno opombo pod črto, a med bralkami in bralci vendarle ne manjka takih, ki menijo, da smo se s potiskanjem Ojdipa v Kolonu v slepo pego naše pozornosti pravzaprav prikrajšali. Ker te drame ne poznamo zares, pravijo, Ojdipove zgodbe pravzaprav sploh ne moremo adekvatno interpretirati, njene sporočilnosti ne moremo v polnosti doseči. Med takimi bralci sta tudi gosta tokratnih Glasov svetov, filozofa dr. Alenka Zupančič in dr. Mladen Dolar. O pomembnosti mesta, ki ga v dolgi in zapleteni zgodbi o Ojdipu zavzema Sofoklejeva drama o junakovem koncu, sta oba napisala poglobljeni razpravi za zbornik o Ojdipu v Kolonu, ki je letos spomladi izšel pri Društvu za teoretsko psihoanalizo, zdaj pa sta dr. Zupančič in dr. Dolar še poslušalkam in poslušalcem Glasov svetov pojasnila, zakaj zgodbe o grškem junaku kratko malo ni brez Ojdipu v Kolonu.

foto: Jean-Antoine-Théodore Giroust: Ojdip v Kolonu; olje na platnu, 1788 (Wikipedia, javna last)

Letos mineva 40 let od zmage islamske revolucije v Iranu. V zgodovini sicer ne manjka primerov, ko vseljudski protesti, ko množične ulične demonstracije odnesejo eno vlado in prinesejo oziroma ustoličijo drugo, a tu in tam – nikakor ne prav pogosto – se primeri, da takega prevrata kratko malo ne moremo označiti za le še enega v vrsti mnogih. Tu in tam se namreč primeri, da ideološke, družbeno-politične ali geostrateške implikacije takega prevrata začnejo odločno in daljnosežno presegati meje države, v kateri je do same spremembe oblasti prišlo. Tako je bilo, kakor vemo, s francosko revolucijo, tako je bilo z oktobrsko, v zadnjem času pa vse več zgodovinarjev v ta niz umešča tudi iransko revolucijo. Kaj se je torej leta 1979 zgodilo v deželi med Kaspijskim jezerom in Perzijskim zalivom? Zakaj je do revolucionarnega vrenja sploh prišlo, kako se je revolucija odvijala in čemu je režim šaha Mohameda Reze Pahlavija ni zmogel obrzdati? Je bilo v mesecih po šahovem padcu oblikovanje teokratske islamske republike pod vrhovnim vodstvom ajatole Homeinija neizogibno? In seveda: zakaj islamske revolucije ne gre reducirati na raven poglavja iranske zgodovine, temveč je v njej navsezadnje treba videti dogodek svetovno-zgodovinskega pomena? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili izvrstnega poznavalca Bližnjega vzhoda, politologa in predavatelja na Katedri za politologijo, sociologijo, komunikacije, etiko in kulturologijo v managementu pri Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: Public_Domain_Photography (Pixabay)

Še do konca tega tedna se lahko udeležite dogodkov že 25. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, ki letos v ospredje postavlja Her-story oziroma žensko zgodovino. Organizatorke si prizadevajo osvetliti tisti del ženske zgodbe, ki je bila pozabljena ali zatrta. Kajti če te zgodovine ne izkopljemo iz pozabe, hitro prevlada vtis, da žensk, ki bi bile aktivne na katerem koli področju življenja, tako in tako ni. Martina Černe je v oddajo povabila umetniško vodjo festivala Mesto žensk Tejo Reba in sodelavko festivala Teo Hvala.

foto: Goran Dekleva

Internet stvari, povezane avtonomne naprave, govorni asistenti, biometrija – z umetno inteligenco in strojnim učenjem se odpirajo vrata v nov svet. Tako kot vedno pa tehnološke novosti s seboj prinesejo tudi nove oblike zlorab tehnologije. Kako jih preprečiti, da zavarujemo posameznika, družbo, planet in demokracijo? Ob začetku meseca kibernetske varnosti se sprašujemo, ali bi morali razmišljati o regulaciji razvoja? Na kakšen način? Ali je omejevanje tehnologije in algoritmizacije tudi omejevanje napredka? Ali pa je ravno nasprotno, za napredek človeštva ključno omejevanje tehnologij? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: ambasadorka evropskega tedna programiranja Katja Koren Ošljak, vodja nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT Gorazd Božič in namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič.