Intelekta

Ko se danes poskušate sprehoditi po ožjem središču mesta Ljubljane, morate spretno vijugati med organiziranimi in tudi malo manj organiziranimi skupinami turistov, ki si v počasnem tempu ogledujejo znamenitosti našega glavnega mesta. Ni potrebna podrobna analiza, da opazite kako se podobe mesta in njegova ponudba vse bolj prilagaja zahtevam turizma. Revitalizacija mestnih središč je pogosto povezana tudi z gentrifikacijo in izgubo javnega prostora. O slednjem in o tem kaj prinaša komercializacija življenskega okolja, kako trajnostno upravljati javni prostor in nenazadnje v kakšnem mestu si želimo živeti, smo spregovorili v tokratni oddaji Intelekta. Naša sogovornika sta bila arhitektka prof. dr. Ilka Čerpes iz Fakultete za arhitekturo in sociolog kulture doc. dr. Nikolai Jeffs iz Fakultete za humanistične študije.

To, da se posamezniki zmeraj pozneje odločajo za starševstvo, za sabo potegne nekaj pozitivnih, pa tudi negativnih posledic. Zgodi se lahko namreč, da postane otrok središče družinskega življenja, ki mu starši - sicer z najboljšimi nameni - določajo celoten potek otroštva doma in v šoli. Strokovnjaki pa že dalj časa opozarjajo, da prevelika skrb, popoln nadzor in vodeno usmerjanje otrokovega življenja omejujejo njegov razvoj, iskanje lastne poti in osvojitev ključnih socialnih kompetenc. O tem, ko otrok postane projekt, bomo s strokovnjaki govorili v tokratni Intelekti.

Podatki so nova nafta. Digitalni velikani, ki upravljajo z ogromnimi količinami podatkov, po svoji moči že daleč presegajo moč večine držav. Dodana vrednost podatkov se skriva predvsem v njihovi količini, več je bolje, in v možnostih njihove uporabe. In slednje so se v zadnjih letih močno razbohotile. Danes je tako mogoče iz podatkov razbrati vzorce, za katere nismo niti vedeli, da obstajajo. Mogoče je predvideti ravnanja posameznikov in nanje vplivati. Vrsta odmevnih zgodb v preteklih letih je te tektonske premike, ki so se tiho odvijali na oddaljenih serverjih, vendarle pripeljala v zavest širše javnosti. Še vedno pa obstaja ogromen razkorak med možnostmi, ki jih že v tem trenutku ta tehnologija omogoča in tem, kaj o tem vemo ne samo običajni posamezniki, ampak še bolj odločevalci, ki bi morali poskrbeti za nadzor in rabi podatkov postaviti primerne okvire.

O tem ključnem področju, ki bo brez dvoma določalo koordinate družbi, v kateri bomo živeli, v kateri pravzaprav že živimo, smo spregovorili v tokratni Intelekti z gosti: filozofinjo in sociologinjo prof. dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, sourednikom knjige Pravo in nadzor v dobi velikega podatkovja prof. Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo ter pravnico mag. Heleno Uršič, ki na temo pravic posameznika v kontekstu velikega podatkovja pripravlja doktorat na nizozemski univerzi v Leidnu, trenutno pa raziskuje na Univerzi Yale v Združenih državah Amerike.

Foto: Facebook

Projekt reševanja slovenskih risov LifeLynx je z letošnjim letom v popolnem razmahu. V začetku prihodnjega leta lahko pričakujemo prihod prvih novih živali iz Slovaške in Romunije, v načrtu pa je naselitev 14-ih. Brez tovrstne pomoči so namreč največji evropski mački v naših gozdovih šteti dnevi. Število risov se zadnji dve desetletji vztrajno zmanjšuje; to je posledica parjenja v sorodstvu. Vsi risi, ki danes živijo na prostranem območju dinarskih gozdov vse do Bosne in Hercegovine, so namreč potomci le šestih živali, ki so jih slovenski lovci pripeljali v kočevski gozd leta 1973. To je bila nekaj desetletij najuspešnejša zgodba o ponovni naselitvi risa v svetovnem merilu, projekt LifeLynx pa bo skušal zagotoviti, da bo tako tudi nadaljevanje. O risu bosta v tokratni Intelekti govorila vodja lovišča posebnega pomena Jelen Snežnik Anton Marinčič in biolog in genetik dr. Tomaž Skrbinšek z biotehniške fakultete.

Foto: Wikimedia

Da bi se v Sloveniji iz oči v oči srečali z najbolj nevarno zverjo naših gozdov, nam ni treba zaiti globoko v Kočevski pragozd. Nasprotno. Dovolj je že hoja ob robu gozda, po travniku, delo na vrtu ali sprehod po mestnem parku. Najnevarnejša slovenska zver namreč ni medved, najnevarnejša zver pri nas je klop. Po razširjenosti okužb, ki jih klopi prenašajo, se namreč uvrščamo v sam evropski in svetovni vrh. Najbolj usoden je klopni meningoencefalitis, ki se lahko konča tudi s smrtjo bolnika. Čeprav se zdi, da o klopih in boleznih, ki jih prenašajo, že vsi vse vemo, pa tokratna Intelekta z osebno izkušnjo in strokovnimi pogledi vabi k poslušanju.

Sodelujejo: doc. dr. Irena Grmek Košnik in Ondina Jordan Markočič iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Andreja Krt Lah, ki ima zasebno ambulanto v Zdravstvenem domu v Gorenji vasi, akad. prof. dr. Franc Strle s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, dr. Tomi Trilar s Prirodoslovnega muzeja Slovenije in gospod Stanko Martinjak iz Zabreznice na Gorenjskem. Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc.

Foto: Mislav Marohnić/ Flickr, cc

Ljudska republika Kitajska je tretja največja država sveta po površini, druga največja država na svetu po bruto družbenem proizvodu in največja država po številu prebivalstva. Je dedinja ene najstarejših, najvplivnejših in najveličastnejših civilizacij na planetu, zaradi česar ni presenetljivo, da Kitajci svojo domovino imenujejo preprosto Zhongguo, osrednje cesarstvo. Od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja je stalna članica varnostnega sveta OZN in priznana jedrska sila, ki ima zaradi drugega največjega vojaškega proračuna pod orožjem več vojakov kot katera koli druga država. V zadnjih štiridesetih letih se je Kitajska prelevila tudi v pravcato trgovinsko velesilo – je največja svetovna izvoznica in druga največja uvoznica dobrin in izdelkov. Te številke po svoje pojasnjujejo, zakaj smo se v zadnjih desetletjih navadili govoriti, da je Kitajska država, ki bi v 21. stoletju lahko izzvala Združene države Amerike in sčasoma nemara celo postala osrednja svetovna velesila, ekonomski, vojaški, politični in kulturni hegemon, ki svojo moč, svoj vpliv brez posebnih težav uveljavlja na vseh celinah. Toda – kaj to sploh pomeni? Kako bi bil sploh videti kitajski izziv ameriški moči? In kako neki bi bil videti svet, ko bi mu Kitajska navsezadnje tudi zavladala? Kako bi Peking v tem primeru uredil mednarodne politične, gospodarske in varnostne odnose? Kaj bi ponudil drugim državam? Kako bi bil, skratka, videti tak, kitajski mir, pax sinica? – To so vprašanja, ki smo jih zasledovali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje, novinarka in zunanjepolitična komentatorka časopisne hiše Delo Zorana Baković, sinologinja dr. Helena Motoh, vodja centra za sodelovanje s Kitajsko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter mag. Zdenko Udovič, polkovnik, nekdanji obrambni ataše Republike Slovenije v Ljudski republiki Kitajski. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Jan Dyrda (Pixabay)

Leta 2050, naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Nastajajo tako imenovana pametna mesta. Več o sodobnem razvoju pametnih mest sta v Intelekti spregovorila vodja odseka Računalniški sistemi na Inštitutu Jožef Štefan, dr. Gregor Papa in sociolog dr. Matjaž Uršič s Fakultete za družbene vede.

Foto: Pixabay

Mladinske subkulture lahko beremo na različne načine. Ali gre za upor proti vladajočemu družbenemu redu, simbolni pobeg iz dna družbe, ali le izraz odnosa do sveta nove generacije na ravni glasbe, stila in druženja? V tokratni oddaji bomo analizirali trap, glasbo in subkulturo, ki je nastala na jugu Združenih držav Amerike in se razširila po svetu. Ker bomo govorili o trap glasbi, ne bo šlo brez glasbenih primerov, ki vsebujejo kletvice. Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: Jasna Babič, Žiga Valetič in Jizah.

Ko so astronomi nedavno sporočili, da so odkrili galaksijo brez temne snovi, je to paradoksalno le še dodatno potrdilo obstoj te nenavadne substance, o kateri še vedno ne vemo veliko. Še najbliže ji je prišla Slovenka Maruša Bradač s kalifornijske univerze Davies, ki je uspela izračunati, da temna snov nedvomno obstaja, da pa je tudi izredno nedružabna. Očitno ne reagira ne z navadno snovjo, ne sama s sabo. Temna snov se je pokazala le prek svoje težnosti v spektakularnem galaktičnem dogodku, trku dveh ogromnih jat galaksij. O tem, kaj pravzaprav danes že vemo o tej izmuzljivi snovi, smo v Intelekti vprašali astrofizika prof. Marušo Bradač in prof. Tomaža Zwittra z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Foto: Jata Puščica (Bullet Cluster), Wikimedia Commons

V zadnjih desetletjih je znanost pomembno razširila naše vedenje o vesolju in planetu, na katerem živimo. Samo pomislimo: razvozlali smo človeški genom, odkrili Higgsov bozon, poglobili smo vedenje o globalnem segrevanju in vzrokih zanj, spoznali smo, da obstajata tako imenovana temna snov in še nekoliko bolj skrivnostna temna energija. Tehnologija pa, ki jo ta znanstvena spoznanja omogočajo, tehnologija, ki torej prihaja, je osupljiva: genski inženiring, fuzijski reaktor in kvantni računalnik nas slej ko prej čakajo za pregovornim naslednjim vogalom. Skratka: v luči sodobne znanosti in tehnologije svet pogosto vidimo v povsem drugačni luči. A medtem ko je znanost z nogo in pol že v prihodnosti, se lahko vprašamo, ali smo vsa ta nova spoznanja sposobni misliti tudi na ne-znanstvene načine; v poljih politike, prava, filozofije in umetnosti, denimo. Ali smo, drugače rečeno, sposobni strokovni žargon, ki ga uporablja znanost, prevesti v kako drugo govorico takó, da bomo ljudje navsezadnje spoznali, da delo, ki ga opravljajo raziskovalci v kakem pospeševalniku delcev ali v kakem laboratoriju za kloniranje, ni le nekaj, kar zadeva samo znanstvenike – ampak nas vse, homo sapiensa kot takega? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, saj smo se spraševali, na kakšne načine znanost vpliva na oziroma – rečeno po domače – navdihuje sodobno umetnost. Pri tem so nam bili v pomoč filozof in predavatelj za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Lev Kreft, pa slikarka, filozofinja in dekanja fakultete za humanistični podiplomski študij Alma Mater Europaea Institutum Studiorum Humanitatis, dr. Polona Tratnik, ter dr. Igor Žunkovič, literarni komparativist in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.

William Blake: "V Zrnu peska videti ves Svet / in Nebo v roži na poljani."

foto: Nicolas Raymond (Flickr)