Intelekta

Ali menite, da delate dovolj? Preveč? Kje je meja med pridnim delavcem in lenuhom? Zdi se, da v javnem diskurzu obstajata le ti dve možnosti. Zakaj vse bolj vrednotimo žrtvovanje za službo? Je to obrambni mehanizem? V prvomajski intelekti bomo analizirali javne diskurze, rušili stereotipe o delu in odgovarjali na vprašanje, kako sodobna ideologija dela omogoča prostovoljno odpoved že pridobljenih pravic. Gostje: sociologinja doktorica Aleksandra Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, psihologinja Eva Matjaž, soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in sociolog doktor Gorazd Kovačič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pripravlja Urška Henigman.

foto: pixabay/rawpixel

Revija National Geographic je nedavno priznala, da je bilo njeno poročanje, pri izbiri tem in fotografij, dolga desetletja obarvano s predsodki in rasizmom. In najbrž niso edini, ki so poudarjanje različnosti uporabili za vzpostavljanje določene hierarhije in vzdrževanje diskriminatornih stereotipov. Dokumentiranje sveta s fotografijami in besedami je zaradi vseobsegajočega spleta in množične potrošnje na voljo tako rekoč vsakomur. A kako ločiti dejstva od interpretacij in se kot odjemalec (bralec, poslušalec, gledalec) otresti bojazni, da bomo prikrajšani za objektivnost in profesionalnost? Lahko še zaupamo, da dokumentaristi našega časa niso samo lutke v rokah peščice skritih odločevalcev, dokumentirane zgodbe pa le še namenski družbeni konstrukti kot sredstva vplivanja in nadzora zaradi finančnih apetitov vplivnežev? Kdaj se zgodi, da v kriznih časih navidezne ali pa resnične ogroženosti bivanja pade prva žrtev vojne – resnica? O stoletju dokumentarizma in predsodkov se bomo pogovarjali s priznanimi, mednarodno uveljavljenimi in tudi večkrat nagrajenimi foto in besednimi zapisovalci življenja, dokumentaristi: Meto Krese, fotografinjo in novinarko, predstojnico oddelka za fotografijo na visoki šoli za storitve VIST; Arnejem Hodaličem, fotografom, fotoreporterjem, popotnikom, urednikom fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic ter Tomom Križnarjem, humanitarcem, borcem za človekove pravice, popotnikom, knjižnim avtorjem in filmarjem. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič

Genske analize starih prebivalcev Evrope, lovcev in nabiralcev izpred 7 tisoč let in več, kažejo presenetljivo podobo. Kljub tisočletjem, ki so jih preživeli na hladnem severu, so bili temnopolti in modrooki. Genetika danes ponuja nov in zanimiv vpogled v našo sorazmerno nedavno evolucijo, kot tudi v nekdanje migracije, v mešanje in premeščanje populacij. Presenečajo pa ne le rezultati genskih analiz. Pravzaprav so številne ustaljene predstave o tem, kakšno je bilo pravzaprav življenje pred davnimi tisočletji, precej oddaljene od resničnosti. Kakšno je bilo pravzaprav življenje pred davnimi tisočletji, smo skušali odstreti v tokratni Intelekti. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Foto: Flickr/Bayes Ahmed

V sodobnem času, ko naša življenja preplavljajo digitalne tehnologije, socialna omrežja in virtualen svet, smo se v oddaji Intelekta spraševali o tem, kakšna je družbena vloga institucij kot so muzeji in galerije, za katere se na prvi pogled zdi, da spadajo v pretekli čas, podatki pa kažejo, da njihova obiskanost narašča. O tem kako sodobni muzej vse bolj postaja, ne samo prostor raziskovanja, interpretiranja in posredovanja znanja, temveč tudi platforma za družbeno kritično misel ter odpiranje aktualnih vprašanj, smo spregovorili z direktorico Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti, Zdenko Badovinac, direktorjem Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Blažem Peršinom in Tino Palaić iz Slovenskega etnografskega muzeja.

Foto: pixabay

V 60-ih letih 20-ega stoletja so sociologi ugotavljali, da so mladi apatični in jih družbeni problemi ne zanimajo. Sociolog Talcott Parsons je takrat zapisal, da mladi ne morejo biti predolgo tiho. Bil je eden redkih, ki ga študentske demonstracije leta 1968 niso presenetile. Pol stoletja pozneje veljajo o mladih podobna mnenja o nezainteresiranosti. Marsikoga so zato presenetili dijaški protesti proti neregulaciji strelnega orožja v Združenih državah Amerike. Kakšno družbeno moč imajo digitalni domorodci in kakšno vlogo pri tem igrajo družbena omrežja, ki so po nedavnih razkritjih žvižgačev tudi prostor propagande in manipulacije? Odgovor v tokratni Intelekti.

Ljudje radi ubiramo bližnjice. Tudi pri zdravju. Verjamemo, da lahko posledice dolgoletnega nezdravega življenjskega sloga popravimo s čudežno tableto. Veliko ljudi zato seže po antioksidantih. Ti naj bi nas obvarovali pred srčno-žilnimi zapleti, revmatičnimi obolenji in rakom, ne nazadnje naj bi upočasnili tudi staranje. Vendar pa nekatera novejša spoznanja kažejo, da nam antioksidanti lahko celo škodujejo. Antioksidanti med mitom in novimi dognanji, med znanostjo in oglaševanjem. V tokratni oddaji Intelekta sodelujejo: prof. dr. Vita Dolžan (Medicinska fakulteta Ljubljana), doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut), prof. dr. Urban Bren (Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Maribor) in prof. dr. Samo Kreft (Fakulteta za farmacijo). Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc.

Foto: Bru-nO/ Pixabay, cc

Delež otrok, vključenih v slovenske vrtce, narašča. Zadnja leta sicer manj kot hitro kot pred nekaj leti, a podatki Statističnega urada RS kažejo, da je v preteklem šolskem letu vrtce obiskovalo skoraj 79 % otrok. Razumljivo je, da je bil med najmlajšimi – do treh let - ta delež nižji - 69 %, med tistimi, ki so pred vstopom v šolo, pa 92 %. A Evropski strateški cilj, zapisan v dokumentu Izobraževanje in usposabljanje 2020, ki predvideva, da naj bi bilo do tega leta predšolsko izobraževanje vključenih 95 % otrok, starih 4 in 5 let, še ni dosežen. Kaj torej otroku prinaša vključenost v vrtec in po katerih načelih deluje slovenski javni vrtec?

Znanost je velik posel. Še prav posebej to velja za velike znanstvene založbe, ki ustvarjajo ogromne dobičke na račun precej nenavadnega poslovnega modela. Raziskave se v veliki meri financirajo iz javnih sredstev. Znanstveniki svoja spoznanja v obliki člankov prepustijo založbam ali zastonj ali za objavo celo drago plačajo. Izredno drage pa so tudi naročnine na znanstvene revije. V to malho v Sloveniji letno prispevamo preko štiri milijone evrov. O vplivu tega posla na znanost so v Intelekti spregovorili: strokovnjak za založništvo prof. dr. Miha Kovač z ljubljanske Filozofske fakultete, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu prof. dr. Roman Jerala in filozof doc. dr. Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Ko Prešeren v peti kitici Zdravljice nagovarja Slovenke, jih naslovi kot »prelepe, žlahtne rožice«. Nekaj verzov pozneje pa precizira, na kakšen način so se sredi 40-ih let 19. stoletja v očeh prvih nosilcev slovenskega nacionalnega projekta ženske sploh lahko konstruktivno vpisale v družbeno življenje. To so, po vsem sodeč, lahko storile kvečjemu kot matere nove generacije bojevitih sinov. Da bodo vsega nekaj desetletij pozneje prav ženske darovale levji delež finančnih sredstev za postavitev njegovega lastnega spomenika v Ljubljani, spomenika, ki je bil in je menda še vedno eden ključnih simbolov slovenstva, Prešeren očitno ni znal predvideti. Pa ta slabovidna redukcija žensk v literaturi menda ni bila značilna samo za največjega med našimi pesniki; Cankarjeva mama se je, denimo, pripravljena samožrtvovati za sinovo ugodje ob skodelici kave, Tavčarjevi Meti v Cvetju v jeseni pa poči srce od sreče, ko jo Janez zasnubi. Videti je, skratka, kakor da so najbolj prepoznavne, najbolj kanonične, v naš kolektivni kulturni spomin najizraziteje vpisane literarne junakinje v temelju določene s svojo vlogo žene oziroma matere. Zdi se, drugače rečeno, kakor da se vse v njihovih življenjih vrti okoli moških. Toda vse te junakinje so vendarle nastale pred debelim stoletjem in od tedaj se je v slovenski družbeni stvarnosti spremenilo marsikaj. Izobrazbena raven žensk se je dvignila, njihova ekonomska moč – plačni neenakosti med spoloma navkljub – prav tako, pojavile so se možnosti za osebnostno samorealizacijo, ki jih pred stoletjem preprosto ni bilo. In, jasno, poezijo, prozo in dramatiko so začele pisati tudi avtorice. Pa so literarne junakinje zato zdaj kaj polnejše, bolj kompleksne – ali pa še naprej ostajajo ujete v matrico prevladujočih stereotipov in fantazem patriarhalne družbe? In če so ta horizont prebile, zakaj nobena med njimi ni tako trdno zapisana v slovenski kulturni imaginarij, kakor so Julija, Francka ali Meta? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč urednik in kritik dr. Aljoša Harlamov, literarna znanstvenica in predavateljica na novogoriški humanistiki, dr. Katja Mihurko Poniž, ter literarna znanstvenica in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: Ivana Kobilca - portret Mire Pintar (Narodna galerija ; Wikimedia Commons)

V zadnjem obdobju svet pretresajo razkritja o spolnem nadlegovanju žensk. Potem, ko so novembra lani javno spregovorile holivudske igralke, evropske poslanke, zaposlene v Združenih narodih, pa športnice in potem, ko je kampanja MeeToo, s pričevanji žensk o spolnem nasilju, preplavila domala ves svet, je prejšnji teden zaživela tudi v Sloveniji. O fenomenu gibanja Metoo Jaz tudi, ki je povzročil globalni upor žensk proti nasilju, smo govorili v oddaji Intelekta, s prof. dr. Darjo Zaviršek iz Fakultete za socialno delo v Ljubljani, antropologinjo in raziskovalko dr. Renato Šribar in direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač.

Foto: https://pixabay.com/