Bil je osmi februar 1998, ko je vodil po prvi vožnji olimpijskega deskarskega veleslaloma v Naganu. Takrat so deskarji na snegu še vozili klasični veleslalom, v svetovnem pokalu tudi superveleslalom. Bili so novost v olimpijskem programu. Vreme se je med prvo in finalno vožnjo poslabšalo in Jasey Jay Anderson je svoj prvi olimpijski nastop končal kot šestnajsti. Niti v sanjah si ni predstavljal, da bo v 47. letu starosti lovil sedmi olimpijski nastop, sploh ker se je po četrtem, ko je v Vancouvru osvojil zlato medaljo, že poslovil.

"Financiram se sam. Z ženo sva se odločila, da del denarja, ki sva ga varčevala za pokojnino, investiram v sezono, ki bi mi lahko prinesla še eno vrsto zadoščenja. Šestkrat sem bil na olimpijskih igrah in ni prav nujno, da bi se jih udeležil še sedmič. A želel sem vedeti in žena mi je rekla, pojdi, da izveš."

Kaj žene športnika, da se po upokojitvi sploh še odloči za vrnitev v tekmovanje?  

"Splet različnih okoliščin. Bolj ali manj sem se upokojil že leta 2010 in se vrnil, ker sem iskal informacije o opremi, če bi želel deske izdelovati ali dodatno znanje, ki bi me morda potisnilo v trenerske vode. Nekako sem obtičal v vlogi razvijalca opreme, toda stranski učinek so bili slabši tekmovalni rezultati. Tako sem poskušal razumeti vsak košček svoje deske in razmerje med temi segmenti. Od tega je zdaj že 12 let."