Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.”

Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.” Kako so njegovi starši dopustili, da se je tudi sam v preteklosti znašel na robu družbe, zakaj daje glas zatiranim in neslišanim in ali se je z izdajo romana o samomoru brata pomiril z njegovo smrtjo, je povedal v oddaji Evropa osebno.