Nataša oz. Natalija Derepasko že dobri dve desetletji živi v Sloveniji. Svoje življenje je posvetila športu, a nikoli si ni predstavljala, da bo trenerka. Dela v Rokometnem klubu Krim in v slovenski mladinski reprezetanci. Kot pravi, imamo v Sloveniji izvrstne mlade rokometašice, a delo trenerke je vseeno precej zahtevno.

"Enim se da, drugim ne. V mojih časih tega ni bilo. Če želiš nekaj delati, se s tem ukvarjaš. Tudi če te kaj boli, greš na trening."

V Slovenijo je prišla leta 1997, ko je imela 24 let. Pri štirinajstih pa se je iz rodnega Sevastopola preselila v športni internat v Kijevu. Tam je končala tudi fakulteto za šport. Kot pripoveduje, so bili že v športnem internatu deležni zelo različnih športnih treningov, z elementi gimnastike, smučarskega teka, atletike. Zdi se, da ji je široka športna baza v karieri zelo pomagala. Skozi čas pa se je spreminjal tudi njen pogled na vlogo športnih psihologov v ekipnih športih.

"Če povem po resnici, ti psihologi so me pred tekmo zelo živcirali. Govorili so mi, kako naj se zberem. Najverjetneje zato, ker sem bila že dovolj odrasla in nisem potrebovala, da me pred tekmo še kdo maltretira, da mi govori, kaj moram narediti, če pa sem že sama vedela, kaj moram. Verjetno je danes boljše."

Nataša Derepasko nima odgovora na vprašanje, kaj bi počela, če ne bi bila povezana z rokometom. In prav tako ne ve, kje bi živela, če ne v Sloveniji. V Sloveniji ji je všeč vse. Razen gneča v prometu.