Nedeljski gost

Gregor Božič je filmski režiser, ki je lani na Festivalu slovenskega filma s svojim celovečernim prvencem Zgodbe iz kostanjevih gozdov triumfiral z enajstimi nagradami vesna. Je tudi ljubiteljski raziskovalec sadnih sort na goriškem in avtor knjige Sadje sonca. V Kojskem je postavil sadovnjak, v katerem danes raste 120 dreves s 60 različnimi domačimi sortami. Trenutno je štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer pripravlja instalacijo slik in zvoka s skupnim naslovom "Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci po zimi".

Gregor Božič o svojih začetkih ukvarjanja z vizualno umetnostjo in ljubezni do raziskovanja starih sort sadja

Gregor Božič je filmski režiser, ki je lani na Festivalu slovenskega filma za celovečerni prvenec Zgodbe iz kostanjevih gozdov dobil enajst nagrad vesna. Fotografirati je začel, ko je bil star dvanajst ali trinajst let, učil se je od očeta: "Od takrat sem imel smisel za kader, kar mi je prišlo prav, ko sem študiral na AGRFT, v Rimu in v Berlinu, saj sem si lahko sam sebi in drugim snemal stvari. Vedno sem pristopil do filma prek kamere."

"Zelo zanimivo se mi zdi, da se na fotografiji, ki prikazuje samo eno drevo in eno lestev, vidi nekaj več. Da ima fotografija zgodbo. Da ljudje lahko vidijo nekaj več kot samo drevo."

Božič je tudi ljubiteljski raziskovalec sadnih sort na Goriškem in avtor izjemno lepo oblikovane knjige Sadje sonca. V Kojskem je postavil sadovnjak, v katerem danes raste 120 dreves s 60 različnimi domačimi sortami.

"Nekega dne sem se ozrl okrog in se vprašal, zakaj so z domačije moje stare mame izginile stare sorte sadja. Že kot študent sem se odločil, da raziščem zadevo. Hodil sem po briških domačijah, po Soški dolini in Benečiji, poslušal zgodbe ljudi, ki so povezane s sadjem. Vse skupaj je preraslo v resen projekt, napisal sem tudi knjigo Sadje sonca in zapis Stare sorte na Goriškem, ki je izšel kot revija. Vse te zgodbe so me pozneje pripeljale do zgodb iz kostanjevih gozdov."

"Pregovor pravi, da trto sadiš za sinove, oljko pa za vnuke. Agronomija je v zadnjem stoletju zelo napredovala in je prisilila drevesa, da so majhna, da jih je lahko obrati in da hitro rodijo, tudi prej umrejo. Včasih so jih sadili na divjo podlago, drevesa so bila ogromna," razmišlja Gregor Božič, ki je ta hip štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer pripravlja instalacijo slik in zvoka s skupnim naslovom Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci pozimi.

"Češnja vipavka je bila v času Avstro-Ogrske zelo popularna. Bila je prva češnja, ki je že bila sladka. Prve češnje so bile bolj vodene, vipavka pa je bila dovolj velika, zelo sladka, obdržala se je dalj časa. Bila je edina češnja, ki je pristala v italijanskem sadnem izboru."

Sadje in znanost, ki se skrivata za sadnimi sortami, bi morali približati znanosti, ki stoji za vinom: "Če pomislite, kakšna znanost se prodaja potrošniku, ko spije kozarec vina, in kako je bilo s tem v času Jugoslavije. Naročil si belo ali črno vino in se nisi spraševal, kaj si dobil. Tudi pri pridelovanju je bila pomembna količina." Božič dodaja, da je pri sadju še vedno tako, saj ga delimo samo na jabolka in hruške, ne pa na sorte, teren in pokrajine, kjer je posamezno drevo rodilo plodove.

Od ustanovitve Enote za motnje hranjenja pri Centru za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani pred 21 leti, je dr. Karin Sernec na njenem čelu.

Od ustanovitve Enote za motnje hranjenja pri Centru za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani pred 21 leti, je dr. Karin Sernec na njenem čelu

Razmere, v katerih smo se znašli, prinašajo v naša življenja veliko negotovosti. Več je negotovosti, hujše so posledice in težje s tem živimo, pravi dr. Karin Sernec: "Saj se ob nevednosti, do kdaj bodo take razmere trajale, težko počutimo varne."

"Hkrati pa se ob tej politični razklanosti občutek popolne negotovosti in nemoči samo še krepi. Marsikdo je dobil občutek, da je izgubil moč nad tem, da bi lahko urejal in vplival na svoje življenje. In to je lahko podlaga za zelo hude težave." - dr. Karin Sernec, psihoterapevtka in psihiatrinja

Tudi v teh časih je izjemno pomembno znati uravnavati jezo in po mnenju dr. Karin Sernec je Slovenci povečini ne znamo pravilno kanalizirati. Za razliko od agresije, ki jo očitno znamo in jo pogosto izražamo tudi navzven. "Zmotno mislimo, da potegne kratko samo tisti, ki je agresije deležen! Težave ima tudi tisti, ki je agresiven."

Breda Kutin je neomajna zagovornica varstva potrošnikov in simbol boja za njihove pravice že najmanj 30 let. Vsaj toliko torej, kolikor je stara Zveza potrošnikov Slovenije, ki jo vodi od njene ustanovitve. Slišana je tudi v tujini: vrsto let je bila v vodstvu svetovne potrošniške organizacije, danes je njen glas enakovreden največjim v Evropski potrošniki organizaciji. A če je bila Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo primer zgledne ureditve potrošniške politike, danes to ni več, pravi. Temelji učinkovitega varstva potrošnikov so spet močno načeti, zaupanje je skrhano, potrošniki pa potrebujejo močnega zagovornika.

Breda Kutin o življenju po koronavirusu, potrošniških pravicah, ki so v minulih mesecih postale le črka na papirju, pa tudi o tem, da izdelki niso nujno najboljši samo zato, ker so slovenski

“Zavzemamo se za zeleni dogovor. Glorifikacija gospodarske rasti same po sebi se mora nehati. Imeti moramo trajnostne cilje. Mi nismo nad naravo, smo del nje.”

Breda Kutin je neomajna zagovornica varstva potrošnikov in simbol boja za njihove pravice že najmanj 30 let. Vsaj toliko torej, kolikor je stara Zveza potrošnikov Slovenije, ki jo vodi od njene ustanovitve. Slišana je tudi v tujini: vrsto let je bila v vodstvu svetovne potrošniške organizacije, danes je njen glas enakovreden največjim v Evropski potrošniki organizaciji. A če je bila Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo primer zgledne ureditve potrošniške politike, danes to ni več, pravi. Temelji učinkovitega varstva potrošnikov so spet močno načeti, zaupanje je skrhano, potrošniki pa potrebujejo močnega zagovornika.

“Poslušamo fanfare, da je vse, kar je slovensko, najboljše samo zato, ker je slovensko. A imamo odlične izdelke, imamo dobre izdelke in imamo slabe izdelke. In če se tega ne preverja, potrošniki te informacije ne dobijo.”

Prizna, da ni rada hodila v šolo, dokler je k študiju ni spodbudila učiteljica, ki je njeni mami rekla: »Iz vaše Sandre pa nič ne bo.« Vedela je, da lahko doseže marsikaj, a le takrat, ko to hoče sama. Še vedno je uporniška.

Z dr. Aleksandro Berberih Slana, direktorico Muzeja narodne osvoboditve Maribor, se Tatjana Pirc v Scherbaumovi vili pogovarja o zgodovini, muzeju, vojnah, miru, ljubezni, humorju, prihodnosti, prestolonasledniku …

Strast do zgodovine, kot jo premore dr. Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor, je nalezljiva

Prizna, da ni rada hodila v šolo, dokler je k študiju ni spodbudila učiteljica, ki je njeni mami rekla: "Iz vaše Sandre pa nič ne bo." Vedela je, da lahko doseže marsikaj, a le takrat, ko to hoče sama. Še vedno je uporniška in takšen je tudi njen Maribor, ki ga ima rada ravno zaradi tega.

V Muzeju narodne osvoboditve Maribor želi dr. Aleksandra Berberih Slana skupaj s sodelavci pokazati, da se je Maribor večkrat uspešno dvignil iz pepela: "Zdaj morda ne bomo več veliko industrijsko središče, lahko pa najdemo neko uspešno pot naprej tako kot naši predniki."

"Narodna osvoboditev je veliko več, kot  si ljudje zamišljajo 2. svetovno vojno. Gre za osvobajanje slovenskega naroda na veliko področjih ... Od kulture do gospodarstva, kjerkoli smo se morali uveljaviti kot narod in kasneje kot samostojna Slovenija."

Po njenem mnenju pri izbiri direktorjev muzejev  ne sme biti prostora za politično barantanje: "Če želimo, da delamo dobro, morajo biti kadri izbrani po načelu stroke in sposobnosti in ne po načelu politične pripadnosti." Poleg tega je zelo kritična tudi do trenutnih razmer v slovenski družbi: "Kar se trenutno dogaja v Sloveniji, je zame nesprejemljivo, od korupcije do potvarjanja zgodovine, vnašanja razdora, obujanja nacizma in njegove simbolike. Vsak, ki ima svojo domovino rad, mora povedati, kaj je prav in kaj ni, ter za tem tudi stati."

Dr. Aleksandra Berberih Slana je uporniška, pogumna, iskrena. Pove, kar misli.

"Nikoli se ne bi mislila, da se bom zaljubila v žensko. Najtežje je bilo priznati sebi. Biti iskren do drugih in do sebe je največ, kar lahko narediš za kogarkoli. Ljubezen je ljubezen."

Doživel je že mnoge primerjave, od Nabokova do Kundere. Čeprav se je Aleksandar Hemon s pisanjem začel ukvarjati že v mladosti, je svetovno slavo dosegel šele s pisanjem v angleščini. Je eden redkih pisateljev, ki mu je to uspelo. Ker ni "monojezičen" pravi, da verjetno tudi nikoli ne bo v konkurenci za Nobelovo nagrado. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton.

Gašper Andrinek se je s sarajevskim pisateljem svetovnega slovesa pogovarjal o nasilju v ZDA, antifašizmu v Sarajevu, poučevanju na Princetonu, pisanju za New Yorker, Nobelovi nagradi in Michaelu Jordanu.

Aleksandar Hemon o nasilju v ZDA, antifašizmu v Sarajevu, poučevanju na Princetonu, pisanju za New Yorker, Nobelovi nagradi in Michaelu Jordanu

Doživel je že mnoge primerjave, od Nabokova do Kundere. Čeprav se je Aleksandar Hemon s pisanjem začel ukvarjati že v mladosti, je svetovno slavo dosegel šele s pisanjem v angleščini. Je eden redkih pisateljev, ki mu je to uspelo. Ker ni "monojezičen" pravi, da verjetno tudi nikoli ne bo v konkurenci za Nobelovo nagrado. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton.

Dr. Tatjana Lejko Zupanc je predstojnica infekcijske klinike v UKC Ljubljana, kjer se ukvarjajo z boleznimi, ki jih povzročajo mikroorganizmi. Novi virus in pandemija je nista presenetila, saj je nekaj podobnega pričakovala, ni pa si predstavljala, kakšen bo ta izbruh. ”Naučili smo se veliko novega in se še vedno učimo," je med drugim povedala Tatjani Pirc.

Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.

Romana Epih je ravnateljica vrtca Medvode, ki ga obiskuje več kot 700 otrok. Vzgoji in vodenju je posvetila vso svojo kariero, od novembra 2018 vodi Združenje ravnateljev vrtcev Slovenije, dejavna je v Šoli za ravnatelje in v mednarodnih projektih.

Radio Študent, Koreodrama, Slovensko mladinsko gledališče, Cankarjev dom: le nekaj postaj, kjer je Uršula Cetinski pustila svoj pečat. V slovensko kulturno krajino je vstopila v sredini 80. let, tesno povezana z gledališčem. Tudi na čelu največje kulturne hiše pri nas, ki jo vodi že drugi mandat, umetniški svet povezuje s poslovnim in ustvarja razmere za nastanek različnih umetniških vsebin.

Jani Bele je velik del življenja posvetil vzgoji v planinstvu in alpinizmu. S tem je dobil tudi priložnost, da je pred 30 leti prvič odšel v Nepal kot alpinistični inštruktor v slovensko alpinistično šolo za nepalske gorske vodnike. Za odprave, kot pravi, ni bil nikoli dovolj dober, poleg tega pa je, čeprav je gornik in gorski reševalec, zelo občutljiv na višino. Kot avtor priročnika o nevarnostih v gorah Nevarno proti vrhovom je zbral zgodbe ljudi, ki so sami doživeli in preživeli kakšno nevarnost v gorah, tem pa dodal tudi svoje. Nesreča se lahko zgodi kljub izkušenosti, pravi, kot tudi to, da se zarečenega kruha res poje največ. In tako se je letos že desetič podal na prečenje Finske na tekaških smučeh, od finsko-ruske do finsko-švedske meje, pa čeprav je prvič dejal, da na Rajalta rajalle – hiihto ne gre nikoli več.