Nedeljski gost

Emil Tedeschi je pred skoraj tridesetimi leti ustanovil podjetje, ki zdaj zaposluje več kot 5.300 ljudi. Atlantic Grupa je lastnica legendarnih slovenskih blagovnih znamk; od Barcaffeja do Cockte.

Tedeschi je slovenski javnosti postal znan ob združevanju košarkarskih klubov iz Ljubljane in Zagreba. Srčno verjame v Cedevito Olimpijo. Prepričan je, da lahko klub v Evropi poseže po najvišjih mestih. Zanj v športu in poslu ni nič nemogoče. Vedno najde nove izzive: "Vsak, ki misli, da je v svojem poslu dosegel vrh, mora zamenjati posel ali se upokojiti."

Eden najbogatejših Hrvatov je velik ljubitelj glasbe, svoje prve honorarje in plačo je zapravil za plošče. Enkrat tedensko vodi radijsko oddajo, občasno nastopa kot DJ.

Emil Tedeschi je direktor Atlantic Grupe, lastnice legendarnih slovenskih blagovnih znamk. Srčno verjame v košarkarski klub Cedevita Olimpija, je velik ljubitelj glasbe in enkrat tedensko voditelj radijske oddaje

"Na številnih področjih nisem najboljši. Nisem najboljši analitik, niti matematik, niti prodajalec, niti najboljši v marketingu, pa morda niti najboljši strateg. Zelo pomembno je, da dobite ljudi na svojo stran, da vam verjamejo. Ljudje prepoznajo, kdaj je nekdo pristen in iskren."

Emil Tedeschi je pred skoraj tridesetimi leti ustanovil podjetje, ki zdaj zaposluje več kot 5300 ljudi. Atlantic Grupa je lastnica legendarnih slovenskih blagovnih znamk; od Barcaffeja do Cockte. Tedeschi je slovenski javnosti postal znan ob združevanju košarkarskih klubov iz Ljubljane in Zagreba. Srčno verjame v Cedevito Olimpijo. Prepričan je, da lahko klub v Evropi poseže po najvišjih mestih. Zanj v športu in poslu ni nič nemogoče. Vedno najde nove izzive: "Vsak, ki misli, da je v svojem poslu dosegel vrh, mora zamenjati posel ali se upokojiti." Eden najbogatejših Hrvatov je velik ljubitelj glasbe, svoje prve honorarje in plačo je zapravil za plošče. Enkrat na teden vodi radijsko oddajo na Yammat FM, zagrebškem mestnem radiu. Občasno nastopa tudi kot didžej.

Prvi val pandemije je preživel v Zagrebu in delal od doma. V začetku junija, ob vnovičnem odprtju pisarn, je dva tedna hodil tja. Potem je začel delati iz svoje hiše na Hvaru, kjer je že od začetka poletja. Njihove pisarne so zaprte, imajo prepoved službenih poti, konferenc in kakršnih koli obiskov. Pravi, da mu "delo od doma res ustreza, Hvar sem izbral zato, ker sem tu res v izolaciji". S ženo zjutraj pregledata in predebatirata jutranje novice, pozneje začne sestanke, ki jih konča z odmorom intenzivne hoje v naravi. Nabira divje rastline, popoldan pa se posveti delu. Zvečer gleda športne tekme ali dobre serije. Pozneje se umakne in se do zgodnjih jutranjih ur ukvarja z glasbo.

"Ko doma gledam tekmo Cedevite Olimpije prek zaslona, imam tudi sam idejo o igri ekipe. Dobro je, da takrat mikrofon ni vključen, ker znam tudi eksplodirati. Ko pa sedim v prvi vrsti v Stožicah, pa ni primerno, da bi komuniciral z igralci ali sodniki. Športni funkcionar mora biti vzor vsem drugim."

Gozdarski inženir, ki je večino svoje kariere preživel v Triglavskem narodnem parku, 4 leta je bil tudi direktor parka, po prepričanju in delovanju predvsem naravovarstvenik, planinec, podpredsednik Planinske zveze, postane na začetku leta 2018 direktor Kobariškega muzeja, enega najbolj obiskanih muzejev pri nas. Na prvi pogled velik odmik od vsega kar je počel doslej, ampak v bistvu sploh ne – spet gre za varovanje in spet gre za dediščino.

O prihodnosti Kobariškega muzeja, ki se v bistvu živi sam in je bil letos zaradi korona krize prvič v 30 letni zgodovini 50 dni v kosu zaprt, pa o njegovi sestrski fundaciji Pot miru, je tekla beseda. Seveda ni šlo brez Triglavskega narodnega parka, vizija po kateri se edini slovenski narodni park še vedno ravna, je prav delo Martina Šolarja. S tem je povezana tudi njegova teza, da je varovanje narave in zavarovanih območij zrel dogovor družbe, ki ima svojo ceno. Kakšna je ta cena in zakaj varovanje narave pri nas nima ambasadorja v izvršni veji oblasti?

Martina Šolarja je gostil Aleš Smrekar.

Martin Šolar, Gozdarski inženir, ki je bil direktor Triglavskega narodnega parka in je leta 2018 postal direktor Kobariškega muzeja

“Prva generacija po tistih vojakih, ki so se tam borili, ni imela zanimanja za ta muzej, ker je bilo vse skupaj še preveč boleče. Vnuki pa se vračajo. Oni so tisti, ki dajejo pomen Kobariškemu muzeju.”

Gozdarski inženir, ki je večino svoje kariere preživel v Triglavskem narodnem parku, 4 leta je bil tudi direktor parka, po prepričanju in delovanju predvsem naravovarstvenik, planinec, podpredsednik Planinske zveze, postane na začetku leta 2018 direktor Kobariškega muzeja, enega najbolj obiskanih muzejev pri nas. Na prvi pogled velik odmik od vsega kar je počel doslej, ampak v bistvu sploh ne – spet gre za varovanje in spet gre za dediščino.
O prihodnosti Kobariškega muzeja, ki se v bistvu živi sam in je bil letos zaradi korona krize prvič v 30 letni zgodovini 50 dni v kosu zaprt, pa o njegovi sestrski fundaciji Pot miru, je tekla beseda. Seveda ni šlo brez Triglavskega narodnega parka, vizija po kateri se edini slovenski narodni park še vedno ravna, je prav delo Martina Šolarja. S tem je povezana tudi njegova teza, da je varovanje narave in zavarovanih območij zrel dogovor družbe, ki ima svojo ceno.

“Varstvo narave in zavarovanih območij ima razvojni potencial. Razvoj niso le avtoceste in predori. Razvoj je tudi trajnostno doživljanje. Osnovni namen parka je varovanje in obiskovanje. Ne govorimo o konzerviranju.”

Jakob J. Kenda je doktoriral iz fantazijske književnosti, ki mu je, kot pravi, v osnovni šoli pri zatikanju z branjem odprla pot v svet literature. Zanimanje za tovrstni žanr ga je pripeljejo tudi do knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju, pod katere se je podpisal kot prevajalec. Ob tem pa ga mnogi poznajo tudi kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot. O tem je napisal roman, ki ni le dobro bran in uspešen, ampak tudi nagrajen za najboljše samozaložniško prozno delo, najboljši potopisni roman in najboljši literarni prvenec. Njegov drugi roman je nastal po prehojeni celotni 1200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali, o ustoličenju katere je razmišljal že ob poti skozi 14 ameriških zveznih držav kot o poti našega združevanja.

Jakob J. Kenda je doktor literarnih ved, avtor, prevajalec knjig o Harryju Potterju in prvi Slovenec, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot

"Kaj pa mi vemo, kako živi kmet v Posavju, sanja se nam ne, kakšno je njegovo življenje in kaj on ve o tem, kako neki doktor literarnih ved živi v Ljubljani."

Jakob J. Kenda je doktoriral iz fantazijske književnosti, ki mu je, kot pravi, v osnovni šoli pri zatikanju z branjem odprla pot v svet literature. Zanimanje za ta žanr ga je pripeljejo tudi do knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju, pod katere se je podpisal kot prevajalec. Ob tem pa ga številni poznajo tudi kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot. O tem je napisal roman, ki ni le dobro bran in uspešen, ampak tudi nagrajen za najboljše samozaložniško prozno delo, najboljši potopisni roman in najboljši literarni prvenec.

Njegov drugi roman je nastal po prehojeni celotni 1200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali, o ustoličenju katere je razmišljal že ob poti skozi 14 ameriških zveznih držav kot o poti našega združevanja. 

"So kraji, ki so zelo napredovali. Za vse te kraje je značilno, da so imeli neverjetna vlaganja v kulturo. Hitro se vidi, kje v zadnjih desetletjih niso vlagali v kulturo."

Pred desetimi leti se je v Splošni bolnišnici Jesenice zaposlil kot specialist internist, po štirih letih je postal direktor, izvedel reorganizacijo, izboljšal poslovanje in odnose v kolektivu. Ko je avgusta 2019 postal generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra, je vedel, da ne bo lahko, zagotovo pa ni niti slutil, kaj ga čaka. Dr. Janez Poklukar, ki je vajen delati ob nedeljah, je bil nedeljski gost Vala 202.

Generalni direktor UKC Ljubljana dr. Janez Poklukar o delu v času koronavirusa, organizaciji, politiki in medgeneracijski streznitvi, ki jo prinaša zgodovinsko obdobje

“Morda smo dobili novo priložnost za skupno medgeneracijsko streznitev in pričetek sprejemanja reform, s katerimi odlašamo že 10 let: dolgotrajna oskrba, zdravstvo, sociala ...”

Dr. Janez Poklukar se je pred desetimi leti v Splošni bolnišnici Jesenice zaposlil kot specialist internist, po štirih letih je postal direktor, izvedel reorganizacijo, izboljšal poslovanje in odnose v kolektivu. Ko je avgusta 2019 postal generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra, je vedel, da ne bo lahko, zagotovo pa ni niti slutil, kaj ga čaka: "Vsi, ki delamo v UKC, smo veliki srečneži. Dobili smo priložnost, da lahko delamo skupaj, da nadgrajujemo tovarno zdravja in da ljudem dan za dnem ponovno vračamo zdravje."

"Dnevno zaradi korone v Sloveniji umre od 30 do 50 ljudi. To so naši starostniki, naši stari starši, naši bratje in sestre. Številka morda ne pomeni nič, a 50 umrlih si je morda najlažje predstavljati s polnim avtobusom."

Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme. V osemdesetih so oblastniki v njihovi uniformiranosti iskali fašizem, potem so jih častili skorajda kot disidente in osvoboditelje, danes pa se zdi, da jih Trump in njega evropski avtokratski oboževalci, vključivši lokalne, nemara celo posnemajo. Jani Novak pa si, tako kot njegov Laibach, še vedno misli svoje.

Z njim se pogovarja Miha Šalehar.

Stric iz ozadja Jani Novak o 40-letnici zasedbe Laibach, aktualni politiki, virusu, resnici, laži in svobodi, za katero pravi, da je ne bomo nikoli ulovili, osvobojeni bomo samo čisto na koncu. Gosti ga Miha Šalehar

Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme. V osemdesetih so oblastniki v njihovi uniformiranosti iskali fašizem, potem so jih častili skorajda kot disidente in osvoboditelje, danes pa se zdi, da jih Trump in njega evropski avtokratski oboževalci, vključivši lokalne, nemara celo posnemajo. Jani Novak pa si, tako kot njegov Laibach, še vedno misli svoje: "Včasih smo bili hitrejših v dejanjih kot v razmislekih. Prepuščali smo se intuiciji. Umetnost je kombinacija vsega."

"Pred epidemijo je bilo človeštvo na robu histerije. Zdaj je vse to elegantno izginilo. Koronavirus je na nek način velik izenačevalec. Je paradoks, ki je pokazal, da je globalna družba v resnici zelo nepovezana."

Decembra bo 40 let, odkar je začela delati na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani, in se od tedaj povzpela na mesto najvidnejše slovenske virologinje. Podpisuje se pod odkritje edinega doslej registriranega slovenskega virusa, pa tudi pod mednarodno odmevno objavo o povezavi med virusom zika in mikrocefalijo pri novorojenčkih. Trenutno pa lahko njeno ime vidite na vsakem od izvidov testov na novi koronavirus, ki jih analizirajo na inštitutu, saj tam vodi trenutno najbolj obremenjeni laboratorij v državi. 17-urni delavniki, a adrenalin in entuziazem vztrajata - to je njihova nova realnost že 10 mesecev. V Brežicah rojena akademikinja, ki jo je lov za virusi vodil že po vseh kontinentih, prof. Tatjana Avšič Županc je tokratna Nedeljska gostja na Valu 202.

Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko

Decembra bo 40 let, odkar je prof. Tatjana Avšič Županc začela delati na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani in se od tedaj povzpela na mesto najpomembnejše slovenske virologinje. Podpisuje se pod odkritje edinega doslej registriranega slovenskega virusa, pa tudi pod mednarodno odmevno objavo o povezavi med virusom zika in mikrocefalijo pri novorojenčkih. Ta hip pa lahko njeno ime vidite na izvidih brisov na novi koronavirus, ki jih analizirajo na inštitutu, saj tam vodi najbolj obremenjeni laboratorij v državi.

"Ne ukvarjam se s tem, da ljudje nečesa ne verjamejo. Vsak ima pravico razmišljati, verovati, verjeti ali ne verjeti v kar koli že. Menim, da je prepričevati prepričanega o nečem izguba časa in energije. Prepuščam ljudem, da živijo po svoje. Slej kot prej vsak spozna resnico."

Delovniki zaposlenih na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo so vsak dan bolj naporni in dlje trajajoči. Če niso "dežurni na sarsu", delajo po 12 ali 13 ur, ob sobotnih ali nedeljskih dežurstvih delajo po 17 ur, a prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da adrenalin in entuziazem vztrajata, njihova nova realnost pa traja že deset mesecev. Način dela se je od februarja močno spremenil, saj je količina dela znatno večja kot spomladi. Dnevna količina vzorcev, ki jih prejmejo v analizo, je zdaj več kot 100-krat večja.

Raziskovalci opažajo, da se virus sčasoma spreminja, saj so virusi podvrženi stalnim mutacijam.

"Zlatarne odprte, knjigarne zaprte. Molk je zlato." To je ena izmed aktualnih besednih domislic Esada Babačića. Imenovali bi ga lahko tudi heroj ljubljanskih ulic. Panker, proleter, športni navdušenec, poet, Rožančev nagrajenec za zbirko esejev "Veš, mašina, svoj dolg." Združuje šport, glasbo in umetnost, razmišlja o hrepenenju, tihi večini in naivnosti, ki nas preveč stane: “Brez naivnosti ni revolucije. In to je danes težava. Ogromno naivnih ljudi je nehote pomagalo elitam. Pomagali so jih utrditi na strateških pozicijah.”

Panker, proleter, košarkar, poet in aktualni Rožančev nagrajenec o kulturi, športu, hrepenenju, naivnosti ... O punku in osamosvojitvi iz muzeja.

"Zlatarne odprte, knjigarne zaprte. Molk je zlato."

To je nekaj dni stara besedna domislica Esada Babačića. Imenovali bi ga lahko tudi heroj ljubljanskih ulic. Panker, proleter, športni navdušenec, poet, aktualni Rožančev nagrajenec za zbirko esejev "Veš, mašina, svoj dolg." Združuje šport, glasbo in umetnost, razmišlja o hrepenenju, tihi večini in naivnosti, ki nas preveč stane: “Ne vidim nobene revolucije več, ampak samo ogromno ljudi, ki se morajo boriti sami. To so pravi revolucionarji. Ogromno naivnih ljudi je nehote pomagalo elitam. Pomagali so jih utrditi na strateških pozicijah.”

“Brez naivnosti ni revolucije. In to je danes težava. Naivnost te predrago stane in si je ne smeš privoščiti.”

Esad Babačić je legendarni komad Proleter napisal in posnel z bendom Via Ofenziva že leta 1983: “Če me oče ne bi pri 17 letih poslal delat v pekarno, verjetno ne bi nikoli nastal Proleter. Če ne bi izkusil proleterska duha na tako vroč način, ne bi začel pisati poezije. Proleter mora delat, ne jamrat.” 

“Vlak predstavlja najbolj elegantno potovanje skozi čas. Še posebej, če je počasen. Vlaki so bili hoteli moje generacije. To so bili naši airbnbji."

Babačić je avtor več nagrajenih pesniških zbirk, delal je kot novinar in publicist, napisal je biografijo boksarja Dejana Zavca in igral v filmih Outsider in Zvenenje v glavi. Letos je za zbirko esejev “Veš mašina, svoj dolg,” prejel nagrado Marjana Rožanca, njegovega vzornika v združevanju športa in umetnosti: "Slovenija je Goran Dragić. Slovenija je bitka pod koši, je bitka na majhnem prostoru. Slovenija je tudi samozavest Luke Dončića."

“Objem Pogačarja in Rogliča na Tour de France bi moral biti zgled za celo Slovenijo. Od tega objema naprej bi morali graditi.”

Čeprav diplomirani pravnik je dr. Božidar Jezernik profesionalno in znanstveno delo posvetil etnologiji in kulturni antropologiji. Več kot 20 let se je ukvarjal s preučevanjem življenja v ekstremnih razmerah, s koncentracijskimi taborišči. A teme raziskovanja dr. Božidarja Jezernika so zelo raznovrstne. V njegovih knjigah, ki jih je napisal več kot dvajset, obravnava tako ljubljanske spomenike, junake v slovenski folklori. Napisal je tudi knjigo o kavi, ki je na Kitajskem prejela nagrado za najboljšo knjigo o kavi na svetu v zadnjih dveh desetletjih. Blizu mu je razsvetljenska miselnost, da je znanje tisto, kar izboljša človeka, pomemben pa je tudi spomin:"Če nimamo spomina, ne vemo, kdo smo in od kod prihajamo, in če ne vemo tega, od kod prihajamo, ne moremo vedeti niti, kje smo, kaj šele, kam gremo." Je strasten zbiralec porcelana in keramike, še zlasti tiste, ki je nastala v Libojah, pa tudi razglednic, ki so povezane s temami, ki jih obravnava v svojem raziskovalnem delu.

Dr. Božidar Jezernik je profesionalno in znanstveno delo posvetil etnologiji in kulturni antropologiji. Več kot 20 let se je ukvarjal s preučevanjem življenja v ekstremnih razmerah

Čeprav diplomirani pravnik je dr. Božidar Jezernik profesionalno in znanstveno delo posvetil etnologiji in kulturni antropologiji. Več kot 20 let se je ukvarjal s preučevanjem življenja v ekstremnih razmerah, s koncentracijskimi taborišči. A teme raziskovanja dr. Božidarja Jezernika so zelo raznovrstne. V njegovih knjigah, ki jih je napisal več kot dvajset, obravnava tako ljubljanske spomenike, junake v slovenski folklori. Napisal je tudi knjigo o kavi, ki je na Kitajskem prejela nagrado za najboljšo knjigo o kavi na svetu v zadnjih dveh desetletjih.

Blizu mu je razsvetljenska miselnost, da je znanje tisto, kar izboljša človeka, pomemben pa je tudi spomin:

"Če nimamo spomina, ne vemo, kdo smo in od kod prihajamo, in če ne vemo tega, od kod prihajamo, ne moremo vedeti niti, kje smo, kaj šele, kam gremo."

Je strasten zbiralec porcelana in keramike, še zlasti tiste, ki je nastala v Libojah, pa tudi razglednic, ki so povezane s temami, ki jih obravnava v svojem raziskovalnem delu.

Tokratni nedeljski gost Timothy P. Carney ne verjame v gospodarsko razlago premikanja volilne baze. Njegova potovanja po ZDA so ga utrdila v prepričanju, da je za človeka najpomembnejša močna, notranje povezana skupnost, v kateri živi. Večji del ZDA pa se sooča z razpadom lokalnih skupnosti, ki se začne že pri razpadu družin, zapiranju cerkva in padcu kakovosti javnih šol. V takšnih okoliščinah umrejo ameriške sanje, ljudje zapadejo malodušju, večina politike pa jih prezre, češ, da se niso sposobni odzvati in prilagoditi spremembam. A namesto, da bi zamenjali ljudstvo, so leta 2016 zamenjali – politiko. Donald Trump je te ljudi znal nagovoriti. Čeprav ni izpolnil obljub, pa je prav verjetno, da ga bodo tokrat volili še enkrat. Timothyja Carneyja je pred mikrofon povabil washingtonski dopisnik Andrej Stopar.

O razrušenih skupnostih, ki puščajo ljudi osamljene in pozabljene, in o vzponu kakšne politike to pripelje, razmišlja Tim P. Carney, kolumnist Washington Examinerja in član konservativnega think tanka AEI iz Washingtona

Leto 2016 je bilo za večino Združenih držav Amerike in sveta presenečenje. Zmago Donalda Trumpa so pričakovali le maloštevilni opazovalci in zadrega zaradi tega je botrovala številnim znanstvenim, publicističnim in novinarskim raziskavam razlogov za ta politični zasuk.

Številnim je skupna ugotovitev, da je Demokratska stranka izgubila del svoje volilne baze, namreč belega pripadnika delavskega razreda. To je najštevilčnejša skupina industrializiranega srednjega Zahoda in tako imenovanega Rjastega pasu, nekoč pomembnih železarskih, jeklarskih in premogovniških predelov od New Yorka, prek Pensilvanije, Ohia, Michigana, Indiane, do Illinoisa in Wisconsina.

Tokratni nedeljski gost Timothy P. Carney ne verjame v gospodarsko razlago premikanja volilne baze. Njegova potovanja po ZDA so ga utrdila v prepričanju, da je za človeka najpomembnejša močna, notranje povezana skupnost, v kateri živi. Večji del ZDA pa se sooča z razpadom lokalnih skupnosti, ki se začne že pri razpadu družin, zapiranju cerkva in padcu kakovosti javnih šol.

V takšnih okoliščinah umrejo ameriške sanje, ljudje zapadejo malodušju, večina politike pa jih prezre, češ, da se niso sposobni odzvati in prilagoditi spremembam. A namesto, da bi zamenjali ljudstvo, so leta 2016 zamenjali – politiko. Donald Trump je te ljudi znal nagovoriti. Čeprav ni izpolnil obljub, pa je prav verjetno, da ga bodo tokrat volili še enkrat.

Timothyja Carneyja je pred mikrofon povabil washingtonski dopisnik Andrej Stopar.

Tik preden se mu izteče mandat sedanjega Ježkovega nagrajenca, smo pred mikrofon povabili Marka Breclja. Legendarni glasbenik, mladinski animator, performer, politični aktivist in mehki terorist nas je potem povabil v prostore koprskega Društva prijateljev zmernega napredka. Nastalo je nekaj drugačnega, kot je lahko načrtno in nenačrtno drugačen samo on.

Legendarni glasbenik in Ježkov nagrajenec Marko Brecelj pravi, da je raje kot na vrhu piramide pomemben člen mreže ljudi, ki si prizadeva za trajnostni jutri

Ob prejemu Ježkove nagrade je bil nededljski gost Marko Brecelj. Legendarni glasbenik, mladinski animator, performer, politični aktivist in mehki terorist nas je povabil v prostore koprskega Društva prijateljev zmernega napredka.

"Da sem uporniški idol, je laskavo, ampak se ne bom spuščal v to. Ne želim idolatrijskega sistema in nočem biti na vrhu piramide. Raje sem pomemben člen mreže ljudi, ki si prizadeva za možnosti za trajnostni jutri." – Marko Brecelj

Kot aktivist za mladino še vedno velja za vzornika upornika za mlade. Pravi, da je vedno rad nastopal prav pred njimi, posebej ustvarjalnimi, izbirčnimi in kritičnimi posamezniki.

"Zorenje samostojno razmišljujočih ljudi je najbolj dragocen mikrobiotičen proces, ki se v družbi premalo ceni. V družbi je navidezno podpiran, v resnici pa zatiran."

Marko Brecelj je lovec, saj kot mladinski delavec deluje kot nekakšna hobotnica in lovi naklonjenost njihovemu delu ter svojemu življenju in ustvarjalnosti. Lovi tudi naklonjene mlade ljudi, ker se mu zdi najbolj smiselno dejanje, da na njih preneseš tisto, kar veš, in tako zadovoljiš njihovo radovednost.