Nedeljski gost

Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija, kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih, tudi vojaških in tem, kako bi se nekdanji manager v glasbeni industriji znašel v epidemiji.

Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih (tudi vojaških) in o začetkih poslovne poti, med drugim je bil menedžer glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, fotografiral je več kot 1000 glasbenih koncertov. Ivo Boscarol je konstruktor in proizvajalec manjših letal.

Ivo Boscarol o ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija, kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila in o specialnih naročnikih

Ivo Boscarol je konstruktor, podjetnik in lastnik podjetja Pipistrel, ki se je v dobrih treh desetletjih razvilo v enega izmed globalno najbolj priznanih izdelovalcev manjših letal, ki jih poganjajo alternativni pogoni. Na svoji poslovni poti je bil Ivo Boscarol med drugim tudi manager glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, kar 11 let se je preživljal s fotografiranjem in fotografiral več kot 1000 glasbenih koncertov. Zgodba podjetja Pipistrel pa se je z motornim zmajem začela v garaži.

Podjetje Pipistrel je eno redkih slovenskih podjetij, ki v 32 letih svojega delovanja niti eno leto ni poslovalo z izgubo: "Vedno smo imeli pozitivno rast in tako je bilo tudi lani, leta 2020. Imamo srečo, da znamo predvidevati trende, da širimo svoj program, tako da smo manj ranljivi. Širimo se tudi na področja, ki so mogoče bolj zahtevna, a zaradi tega bolj dolgoročna." 

"Če Krka ali Lek odpreta tovarno v Rusiji, je to mega dogodek za Slovenijo, vsi so zadovoljni. Če pa Pipistrel odpre tovarno na Kitajskem ali v Italiji, je pa to katastrofa, vsi nam to očitajo."

Pipistrel svoj uspeh gradi na zadovoljnih kupcih, zadovoljnih dobaviteljih, zadovoljnem kolektivu in na vrednotah:

"Uspeh da, ampak ne za vsako ceno. Radi smo prvi, ker vemo, da prvi je lahko samo eden, drugi so lahko vsi, ampak ne na račun okolja niti ne na račun socialne odgovornosti niti ne na račun zaposlenih."

Politika podjetja je, da se ne ukvarja z orožjem:

"Nobeno naše letalo nima agresivnih sredstev, nima niti možnosti pritrditve. Ampak so namenjena nadzoru iz zraka. Nadzor iz zraka je danes pomemben predvsem za obrambne namene. Dandanes je ta svet tako nor, da nadziramo drug drugega. Nenazadnje vsak telefon, vsak računalnik, vsaka televizija nad nadzira in če nad nadzira še nekdo iz zraka, to verjetno ni tako velik greh. Je pa res, da bo tega več, ali se bo to dogajalo iz letal ali iz satelitov, je samo vprašanje denarja."

Ob njegovem imenu bo največkrat pisalo: glasbenik in filozof. Boštjan Narat je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma, piše glasbo za gledališke predstave... Lahko bi dodali tudi, da je samostojni performer, pa tudi publicist in moderator ter kritični premišljevalec družbe. Umetnik, morda z eno besedo. Še bolje ustvarjalec in ne pozabimo: tudi filozof, v obdobju, v katerem filozofiji in ustvarjanju - milo rečeno - ni najbolj naklonjeno.

Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.

Boštjan Narat je glasbenik in filozof, je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma

Z glasbenikom, filozofom, kolumnistom, esejistom, performerjem Boštjanom Naratom se ni težko pogovarjati. V publicističnem jeziku bi lahko rekli, da je hvaležen sogovornik. Sploh, če si z njim na "ti".

O kamnih, ki jih vzamemo za svoje in težko pustimo na tleh.

O koncu epidemije, ki ga  - kot trenutka olajšanja  - morda sploh ne bo.

O normalnosti, ki je postala zlorabljena.

O ministru Zdravku, ki je poučil umetnike, da, »kdor ne dela, naj ne je«.

O prepletenosti glasbene scene ter o familiarnosti, z vsem dobrim in slabim, kar se lahko zgodi v družini.

O besedah na koncu jezika.

Pa o dialogu, npr.:

Boštjan: "Samo zato, ker prihajaš iz Slovenije, nisi za nikogar zanimiv. Morda, kdo zastriže z ušesi, če rečeš, da prihajaš iz dežele Slavoja Žižka. A tudi to, ti ne bo ravno prineslo bajne pogodbe s tujim založnikom"

Nataša: "Saj morda pa se kaj spremeni in bo to zarečeni kruh ter bo Slovenija postala drugače prepoznavna …"

Boštjan: "Po predsedovanju bo vse drugače. Vsi vedo vedno več o nas"

Pa o Kataleni, ki praznuje 20.letnico. Ter o albumih, ki jih ne moreš več spreminjati.

O ustvarjalnem pogovoru s preteklostjo. In o pretirani glorifikaciji preteklosti, vlivanju v bron in »nesrečnem« muzeju osamosvojitve.

O domoljubju.

O tem, zakaj je pomembno "iti na pir".

"Ko se ljudje začnejo pogovarjat, obstaja možnost, da se nekaj zgodi."

Pa o gledališču, o učenju filozofije, o stricu Googlu in o tem, kako nas uporabljajo družbena omrežja. Ter o sodobnem ekonomsko političnem modelu imeti "čim manj države".

In še o čem. Marsičem.

Pa na Blaža sva se tudi spomnila, na obema dragega Blaža Tišlerja.

Toplo vabljeni h poslušanju pogovora.

Če si boste zraven zaželeli muzike, Boštjan priporoča:

 

Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline.

Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.

Magister Pavle Čelik je med večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih

Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline.

Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje pove, kaj se je v zadnjem času zgodilo s politično omiko in kje naj si domači politiki sešijejo sakoje, da jim bodo že enkrat prav. Razloži, da ni spodrsnilo Erdoganu, pač pa evropskemu dženetelmenstvu, ki dami ni odstopilo mesta in samo sedlo na kavč. Optimistično verjame, da bo testosteronskim političnim kavbojcem brez manir prej ali slej odklenkalo. Morda pa svet tegob lahko odreši le politčni matriarhat. Ker pa smo ravno pri tem, Ksenija odgovori tudi na vprašanje, ali bo kandidirala za predsednico republike. Bolj firbčnim pa na koncu izda, pod katerim hribom je Borisu prvič posodila pohodne palice. Z nedeljsko gostjo se je pogovarjal Miha Šalehar.

Ksenija Benedetti, strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje, o spremenjeni politični omiki, političnem matriarhatu, komunikaciji na družabnih omrežjih in o tem, ali bo kandidirala za predsednico

Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje Ksenija Benedetti se je znašla na tej karierni poti, saj so protokolarna pravila po njenih besedah poštena in ne dopuščajo krivic, kar ji je blizu. Čeprav se v zadnjem času zdi, da se politična omika temeljito spreminja, pravi, da so se pravila vedenja spreminjala ves čas, ne samo zdaj. Prilagajajo se namreč času, v katerem živimo. Poleg tega pa si tudi vsak politik protokol v določeni meri priredi. A kadar gre za državni protokol, ni zelo veliko prostora za prilagajanje, saj protokol v nasprotnem primeru ne bi imel smisla.

"Krilo mora biti dolgo za prst nad koleni, ko sedete, ne sme zlesti preveč navzgor. Primeren dekolte je do podpazduhe, črtice vmes se ne sme videti," je samo eno izmed pravil, ki se jih morajo na protokolih držati visoke predstavnice institucij.

Kritična je tudi do komunikacije politikov na družabnih omrežjih. Svoj račun na Twitterju je zaprla prav zaradi številnih neprimernih komentarjev, ki so jo preveč vznemirili.

Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let. Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, muzeju osamosvojitve in revolucije, kulturni politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka.

Tone Kregar o tragičnosti in farsah zgodovine, kulturni politiki, muzeju osamosvojitve in revolucije, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. O velikih zgodbah malega človeka

Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let.

“Odraščal sem v osemdesetih letih v Rogatcu, v naše ruralno okolje se je širila urbana miselnost. Žal moram danes ugotoviti, da prepogosto ruralna miselnost vstopa v urbana okolja. To ni dobro.”

Spomin je luknjičasta kategorija, politiki pa preteklost še vedno prevečkrat zlorabljajo, predvsem zaradi čustev in mobilizacijskega potenciala: “V tridesetih letih samostojnosti smo podrli številne zidove, a hkrati sezidali nove, predvsem v mentalnem in kulturnem pogledu. Naša majhnost, ki bi lahko bila naša prednost, se vse bolj kaže kot slabost.”

“Kulturni boj je del političnega boja. V določenem obsegu smo mu nedvomno priča prav zdaj. Tudi nedavne menjave vodstev nekaterih kulturnih ustanov izhajajo iz tega dejstva. Nepravoverne kadre se zamenja z našimi.”

Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, kulturnih revolucijah, politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka: “Uporništva in kritičnosti je med mladimi morda res premalo, a tudi današnja mlada generacija ima potencial. Morda razmere še niso dozorele, a poglejmo samo jasen upor mariborskih dijakov. Sem legalist in spoštujem vse epidemiološke ukrepe, ki so v polju zdrave pameti. A po drugi strani s kaznimi nastopamo do dobronamernih, celo domoljubnih dijakov, ki zahtevajo šolo. Že v kali jim strižemo peruti.”  

“O muzeju osamosvojitve je znanega zelo malo. Nujen bi bil konsenz stroke in umestitev v širši historični kontekst. Vse skupaj preveč diši po preteklih časih, ko so ustanavljali muzeje revolucije. Bojim se, da gre poskus selektivnega pogleda na preteklost in ozke strankarske interese.”

Glasbeni izbor: 

 

Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.

Pisatelj Andrej Blatnik o uživanju knjig na drugačen način, ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture

Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik in kolumnist v današnjem času vidi zanimiv paradoks. Pravi, da ga od časa do časa prime, da bi si rekel 'Joj, je ustvarjalnost sploh potrebna, kdo pa še zaspi s knjigo v roki?' Po drugi strani pa so to časi, ko priti do kulture ni več tako samoumevno.

"Malce srhljivo je, da knjižnice niso tisto nujno za preživetje. Mogoče se znanje komu zdi ogrožujoče obstoječe stanje, kajti znanje vedno sili človeka v to, da išče drugačne možnosti, da išče spremembe."

Zgodbe mojstra kratkih zgodb so uvrščene v vrsto antologij, med drugim v Best European Writing 2010 in Short: Five Centuries of Short Short Stories. Za literarno delo je prejel nagrado Zlata ptica (1984), Župančičevo nagrado (1991), nagrado Prešernovega sklada (2002), leta 2016 pa rusko nagrado za najboljšo prevedeno knjigo slovanske kratke proze Premje Jugra. Bil je vabljeni gost na vrsti osrednjih svetovnih literarnih festivalov: PEN World Voices v New Yorku, Toronto International Festival of Authors, Cosmopolis v Barceloni, Jaipur Literary Festival v Indiji.

Andrej Blatnik na avtobusu v Indiji.Foto: osebni arhiv Andrej Blatnik, Georgi Gospodinov in Aleksandar Prokopiev.Foto: osebni arhiv Literarni festival v Jaipurju. Foto: osebni arhiv V družbi Draga Jančarja, Tomaža Šalamuna in Marka Sosiča na zadnji strani ugledne revije New York Review of Books.Foto: osebni arhiv

Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.

Nace Breitenberger je učitelj stare šole, tiste, ki je učila, da se delo ne konča, ko je konec pouka. Že 50 let je mentor mladim planincem, ima pa tudi najdaljši staž svetovalca TOM telefona

Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava.

Precejšen del svojega življenja je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona (tel. št.: 116 111). Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.

Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.

Nataša Pirc Musar, pravnica in dolgoletna informacijska pooblaščenka o pravici do svobode izražanja, pravici do zasebnosti, pasteh interneta, Edwardu Snowdnu in zaupanju v ukrepe

“Prva v vrsti sem, ki spoštuje vse ukrepe in če vsi ne bomo stisnili zob, tega ne bo kmalu konec. Res pa je, da je večja odgovornost na vladni strani kot na strani posameznikov, ki morajo zaupati temu, kar vlada reče. To zaupanje pa je zaradi slabe komunikacije zelo porušeno.”

Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu in ruski glasbi.

"Celo poklicno življenje se ukvarjam z dvema temeljnima človekovima pravicama, s pravico do svobode izražanja in na drugi strani s pravico do zasebnosti. Z žalostjo opažam, da v slovenskem medijskem prostoru ni dovolj kakovostnega razumevanja, kaj se dogaja, ko ti dve pravici trčita druga ob drugo."

Izbrana glasba:

 

 

Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.

Legendarni Bojan Križaj o smučarskih spominih, zmagah v Kranjski Gori, življenju in delu po karieri ter odnosu do novinarjev

Vprašanje, kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Bojan Križaj je utrl smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče ter s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po lastni državi. Pomembno je zaznamoval tudi obdobje Pokala Vitranc, ki letos doživlja svojo 60. izvedbo. V živo je spremljal prvo izvedbo Pokala Vitranc. Takrat je imel štiri leta in je navijal za svojega očeta Petra, ki je bil takrat naš najboljši predstavnik, dosegel je 12. mesto. Pravi, da se tega ne spomni, ne spominja se niti svojih prvih korakov na smučeh, se pa zelo dobro spomni svojih začetkov na Pokalu Vitranc, kjer je tekmoval na vseh razen na aktualni progi v Podkorenu.

"Ko smo potovali po svetu in tekmovali, praktično nismo imeli stika z domom. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Edina vez so bili novinarji. Ta odnos z novinarji je bil takrat verjetno bolj pristen in bolj direkten."

Bojan je na Pokalu Vitranc zmagal dvakrat. Prvič leta 1982, leta 1986 pa sta skupaj z Rokom Petrovičem spisala zgodovino in dosegla dvojno zmago. O tem, kako velik met jima je uspel, priča dejstvo, da je bil na tretjem mestu Ingemar Stenmark, smučar z največ zmagami v zgodovini svetovnega pokala: "Da sva leta 1986 oba z Rokom premagala Stenmarka, je bil toliko večji uspeh. Res nora zgodba. Ni bila lahka tekma, drugi tek se je že prediral, proga ni bila več enostavna za peljat. Ampak enostavno se je izšlo."

"Lažje je živeti, če te ljudje vzpodbujajo, te imajo radi, so s teboj, navijajo zate, živijo s tabo, kot pa da si nekje peto kolo, pozabljen od vsega. Moramo vedeti, da tudi tisti, ki niso tako uspešni, pustijo dušo in telo na treningih in tekmah."

V svoji karieri je Križaj na stopničke svetovnega pokala stopil 33-krat, 8-krat je zmagal. V sezoni 1986/87 je osvojil slalomski kristalni globus, leta 1982 je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu postal svetovni podprvak v slalomu. Ali kaj iz časa svoje športne kariere obžaluje?

"Obžalujem ne, bi si pa želel imeti še olimpijsko medaljo, ne glede na to, kakšne barve bi bila. Sploh ob dejstvu, da mi je ušla samo za dve stotinki."

O tem, ali je kdaj zaradi množice gledalcev, ki ga je spremljala na domačih tekmah, čutil poseben pritisk, razmišlja: "Če si v formi, če si prepričan vase, je strah na startu manjši, sicer pa je to vedno prisotno. Tudi strah pred uspehom." Dodaja, da v profesionalnem športu glava igra tako veliko vlogo, da človek težko verjame.

"Živeli smo v obdobju, ko profesionalizma še ni bilo oz. je bil prepovedan. To je bila tabu tema. Do konca moje kariere smo imeli amaterski status. Nemogoče je bilo zamenjati opremo, čeprav bi se pojavil nekdo, ki bi ponudil več denarja." 

Z izjavo, da kot športnik tekmuje najprej zase, potem šele za vse ostale, je takrat dvignil veliko prahu, sploh v reprezentanci so bili jezni nanj. Pravi, da za svojo izjavo še vedno stoji, a poudarja, da za vsako vožnjo, ki jo posameznik opravi na tekmovanju, stoji marsikaj. Na štartu si res sam, a za tabo stoji velika ekipa ljudi in brez ekipe je nemogoče uspeti: "Za tabo je cela ekipa sotekmovalcev, ki te motivira, ti daje impulz na treningih in je indikator tega, kako dober si. Eno brez drugega enostavno ne gre."

"Ob koncu kariere nisem bil sam. To je bila moja prednost. Drugi so mi tlakovali prve korake in to je bila moja sreča. Če bi bil odvisen sam od sebe, vprašanje, kako bi se to končalo oz. kaj bi sploh počel."

Podkast 60 let vitranških legend

Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Aleš Smrekar je ob 60. jubileju tekmovanj za Pokal Vitranc pripravil dva dela posebnega podkasta, kjer se s sogovorniki spominja razvoja tekmovanja in največjih slovenskih uspehov. Vabljeni k poslušanju!

1. del: 60 let vitranških legend: Od prvih točk za svetovni pokal do dvojne slovenske zmage
2. del: 60 let vitranških legend: Včasih so bili zmagovalci narodni heroji